Angažirana kritika sistema v elektronski glasbeni podobi

Inovativnost, drznost in eksperimentalni pristopi so slovensko gledališče in sodobni ples zadnjega četrt stoletja postavili na svetovni zemljevid performativnih umetnosti, režiserji in koreografi pa so kot integralni del svojih predstav pogosto vključevali tudi glasbo. Ni naključje, da so se med njihovimi sodelavci znašli sorodno napredno misleči glasbeniki, naj si bo v pop kontekstu, kot denimo v primeru sodelovanja dvojca Silence z režiserjema Tomažem Pandurjem in Matjažem Pograjcem, ali pa v sodelovanju z eksperimentalnim predznakom, kot ga je s koreografoma Matjažem Faričem in Matejo Bučar udejanjil elektronski dvojec Random Logic. Nekje vmes sta se konec minulega desetletja s svojimi večmedijskimi performansi znašla koreografinja/plesalka Maja Delak in audiovizualni umetnik/glasbeni producent Luka Prinčič, katerih sodelovanje je zaživelo v novi entiteti Wanda & Nova deViator. Pomembni del njunih predstav je bila vedno tudi glasba, zato ne preseneča, da je večina skladb z njunega glasbenega prvenca Pacification nastala bodisi za predstave ali kot njihovo logično nadaljevanje. Toda naj vas plesno-teatrsko poreklo ne zavede preveč; album svoj potencial namreč uresniči tudi kot suveren, samostojno zaokrožen glasbeni izdelek.

Če je glasbeno ustvarjanje za Delakovo novost, pa je Prinčič na domači glasbeni sceni dejaven že petnajst let. Konec devetdesetih je kot član breakbeat kolektiva Happy Generated People in kot DJ Nova v domače klube vpeljeval najnovejše svetovne elektronske trende, priložnostno se je pojavljal na različnih kompilacijah in samostojno objavljal avtorske skladbe, mimogrede pa še navduševal za didžejanje in samostojno ustvarjanje mnoge mlajše somišljenike. V začetkih so se njegovi didžej izbori in lastna produkcija vrteli predvsem okoli techna, IDM-a, drum and bassa in breakbeata, po študiju na londonskem SAE pa smo ga srečevali v bolj radikalnih digitalnih in elektroakustičnih zvočnih sintezah. Verjetno lahko prav v njegovih vzgibih po nenehnem raziskovanju najdemo razlog za to, da se je največkrat znašel nekje na obrobjih popularnejših glasbenih tokov, čeprav so njegovo ustvarjanje vedno cenili tako poznavalci klubskih kot tudi avantgardnih, eksperimentalnih muzik. Ker sta ga skozi zvok in video vse pogosteje zanimali človeška psiha in družbeno-kritična uporaba novih tehnologij, je bil njegov angažma v performativnih umetnostih pravzaprav logičen naslednji korak. Logično se zdi tudi njegovo sodelovanje z Delakovo, ki se je s podobno tematiko ukvarjala v svojih plesnih predstavah.

V svojih predstavah je dvojec glasbo vselej podredil širšemu konceptu, toda tiste bolj oprijemljivo strukturirane skladbe so pogosto razkrivale tudi svojo konvencionalno glasbeno vrednost. Pogosto se je celo pojavil vtis, da smo znotraj posameznih predstav spremljali samostojne glasbene koncerte, naj bo to v »deviantnem« pop kontekstu, plesno-elektronski izkušnji ali pa v punkovsko priostreni destrukciji. Te estetike, postavljene na skupni elektronski imenovalec, narekujejo tudi zvočno podobo plošče Pacification, ki jo v besedilih zaokrožijo, ali še raje nadgradijo, premisleki o »stanju sodobnega človeka v vsej njegovi kompleksnosti«. Skozi tematike seksualnosti, ljubezni, kulture, kreativnosti, novih medijev in podobnih pojavov vzpostavita kritiko podredljive pozicije posameznika v odnosu do pritiskov sodobnega, potrošniškega družbenega ustroja. Vendar ne gre za kritiko, ki bi zapovedovala, kaj je prav in kaj narobe. Bolj kot definitivni odgovori ju zanimajo vprašanja, ki poslušalca vzpodbudijo k razmisleku in lastnim interpretacijam. Prav tu se hkrati skriva edina (manjša) pomanjkljivost plošče. V nekaterih skladbah se skozi obsežen premislek namreč pojavi nepotrebni vtis sugestije, ki poslušalcu pusti zelo malo manevrskega prostora za njegovo lastno prevpraševanje. Včasih pač mnogo več povedo neizrečene besede; je pa te tekste vsaj deloma treba razumeti tudi v kontekstu njunih performansov, ki se naslonijo na bolj oprijemljivo narativno zasnovo.

Na drugi strani nas navdušita zvočna podoba in dodelanost skladb, v katerih odmevajo (predvsem) Prinčičeve izkušnje z (ob)klubsko elektroniko, začenši z downtempom, breakbeatom, IDM-om, elektro popom in electro housom. Vendar ne gre za nostalgično obujanje muzik iz preteklosti. Njihovi nauki na plošči Pacification zaživijo v predrugačeni, posodobljeni obliki in vsaj del skladb lahko mirno postavimo ob bok nekaterim aktualnim svetovnim trendom. Je pa to trendovstvo treba razumeti predvsem kot posledico svežega izraza, ki znotraj praviloma generičnih sorodnih muzik najprej vendarle stavi na izvirnost. Glasba ves čas narekuje razpoloženje, največkrat je neposredno plesna, ritmično agresivna in perverzno opolzka, včasih eskapistično hladna, odtujena, a vedno v sozvočju z besedili, ki kontrastno podobo skladb zaokrožijo v zvočno razgibano celoto. Vajeni smo, da se sodobna elektronska glasba pogosto ujame v formulaičnost in nič nenavadnega ni, če na dolgometražcih najdemo dve ali tri dobro dodelane skladbe in še deset drugih, v katerih avtorji poskušajo ponoviti uspešni recept. Prinčič in Delakova na drugi strani vsaki od dvanajstih skladb vtisneta poseben karakter, za nameček takega, ki s svojim neposrednim apilom že na prvi posluh ostane v spominu. Na njun prvenec smo res čakali dolgo, a je bilo vredno.