27.03.2013
Bakalinske
Recenziramo tretjo ploščo 'domačinske puntarske godbe' dvojca Bakalina, tragikomične pesmi, ki opisujejo prigode iz kmečkega življenja in puntarske, s katerimi se ozira v preteklost in prihodnost.
Bakalina
Žbrejnkl
Čadrg Records / Macefizelj
2013
Da po tolminskih hribih in dolinah živijo puntarji, vemo že dolgo. Z Ivanom Volaričem Feom se je puntarska drža razkrivala v nedavni slovenski poeziji. Tudi v samem Tolminu se je v zadnjih dveh, treh desetletjih dogajalo marsikaj zanimivega, uporniškega in pokončnega: zasedba Sotočja in njegovi festivali so le vrh ledene gore. Cel niz prodornih skupin se je vpisal na zemljevid sodobne slovenske popularne glasbe, povezovalo pa jih je samoniklo prizorišče Mink. Za nameček je tam še Čadrg, vasica skoraj na koncu sveta, ki je zaslovela s festivalom drugačne glasbe. Vedno znova obžalujem, da mi nikoli ni uspelo obiskati tega festivala, o katerem sem slišal same superlative. Festival je bil del širšega glasbenega delovanja Janija in Sama Kutina, ki sta poleg organizacije festivala in glasbenih delavnic doslej sodelovala v različnih glasbenih skupinah v domačem in širšem slovenskem okolju (Salamandra Salamadra, Čarangi, Najoua, Lunin med, ...). Spletna prodajalna Macefizelj je postala ena vodilnih neodvisnih producentov in distributerjev izjemno zanimive sodobne slovenske popularne glasbe, ki praviloma sega daleč onkraj ustaljenih norm in meja. Med njimi je tudi duet Bakalina, ki s harmoniko (Renata Lapanja) in glasom (Jani Kutin) zvočno in tematsko morda ostaja najizraziteje »domačinski«.
Harmonika je na Slovenskem ponarodela nekaj desetletij pred kitaro (in dobro stoletje pred računalnikom), zato se marsikomu zdi samoumeven »nacionalni« inštrument, četudi pred prvo polovico 19. stoletja sploh ni obstajala. Kako samoumevno slovenska danes zveni harmonika – enako kot petje ob njej! A tudi petja ob harmoniki ljudstvo ni poznalo do njegove promocije po radiu od poznih štiridesetih let naprej. Priznam, zaradi teh nezgrešljivih asociacij imam do harmonike še vedno zelo ambivalenten odnos (kljub odličnim glasbenikom in glasbenicam, ki me vedno znova prepričajo, da je harmonika le glasbeni inštrument in nič več ter da je iz njega mogoče iztisniti marsikaj). Zatorej: duet harmonike in glasu? Ne vem, ne vem, nevarne vode!
No, od srečanja z Bakalino dvomov ni več: duet me je prepričal s prvo pesmijo, ki sem jo slišal. Banda kravatarska je zadeve, vsaj zame, postavila na pravo mesto. To je pesem, ki pove vse, naravnost v čelo in s primerami iz resničnega življenja neusmiljeno secira pritlehnost našega skupnega evropskega trenutka. Je ultimativna vstajniška pesem, ki je nastala dolgo pred »vseslovensko« vstajo.
Enako prepričljive, neposredne, duhovite, življenjske in preprosto učinkovite so tudi druge pesmi Bakaline, ki smo jih lahko občudovali na albumih Pakašnca (2009) in Buahdidabra (2011): nobenega bluzenja, le neposredna prizemljena pripoved, ki govori o svetu skozi izkušnjo tolminskega kmeta, ali pač slehernika, čigar lirika sega v univerzalne sfere žlahtne poezije. Enako velja za pesmi z novega, tretjega albuma Bakaline, Žbrejnkl. Takšna je na primer Pridiga:
»Tristuo liet nazaj tlačan je daju desetina,
Grafu pa ni majnkala ne pršuta niti vina,
Dans plačujema dwajst posto n prspeuk za pokojnina,
Ooo, kakuo te jmam rad, ti maje draga damavina.
U naši damavini nas tri suorte je ldi:
Prvi kmieti, drugi s kmietou, trejči pa kmetauzarji.
Ma pstma enkrt kmiete n slovenska padeželje,
Prznajma si, de adn drujmu radi huodma v zejle.
[…]
U lietih zgadavine wn ad Suoče pa da Mure
Sma si zboril držawa, ka jma ablika kure,
Damowe sma branil n ratal prawi damabranci,
Ma u ačieh Europe boma zmieri le piščanci.«
Bakalina prinaša neposredno kritiko sodobne družbe, vendar poje tudi o vsem drugem, kar zaznamuje življenje »tukaj in zdaj«; v tem smislu nadaljuje žlahtno tradicijo jokulatorjev, igrcev in protestnih pevcev ter pevk folka. O sodobnem življenju poroča v živem narečnem govoru, lokaliziranem na pobočja okoli Čadrga, obenem pa parodira »kravatarski« svet, ki kroji življenje preprostih ljudi od Bruslja in Ljubljane do »nevidne« roke trga. Jani Kutin je, kolikor je kot kmet vpet v okvire sodobnega kmečkega gospodarjenja, pa naj bo eko-, bio- ali kemo-, podoben kronist in poet, kot je bil (sicer izučen tkalec) pohorski pesnik Jurij Vodovnik. Vendar je njegov nastop povzel tudi sodobnejše glasove, kaj jaz vem, kakšnega Johnnyja Casha ali Jima Čerta. To je pravi rock 'n' roll! Harmonika Renate Lapanja iz bližnjih Ponikev ne igra le spremljevalne vloge. Sicer res spremlja pevca, vendar obenem gradi samostojno glasbeno teksturo; Bakalina nima nič skupnega z ritmiziranim petjem, ki je pred več kot pol stoletja z Avgustom Stankom odprlo vrata narodnozabavni glasbi. Ne, Bakalina nima nič s tem, četudi na tretjem albumu, za razliko od prvega, kjer se je pogosto spogledovala s petdelnim taktom, ostaja ritmično in melodično zelo preprosta.
Ljudska glasba je bila vedno raznolika, nepredvidljiva, izzivalna. Radovedno se je razgledovala po soseščini in zabavala domačine, a je v svoji navidezni preprostosti tudi izobraževala.
Narečni govor in duhovito muziciranje preprostega dueta Bakalina je izjemno učinkovito. Vzorec pesmi se sicer ponavlja, a to ne moti. Preveč preprosto bi bilo reči, da je Bakalina ljudski duet, ker pač prihaja iz vaškega okolja. To namreč ni; je eden tistih biserov sodobne slovenske popularne glasbe, ki jih ni mogoče enostavno zapreti v obstoječe žanrske predalčke, a je obenem tako prekleto domač, da se nam zazdi njena ustvarjalnost čisto preprosta.
Na tretjem albumu, Žbrejnkl (narečni izraz za tolkač pri kravjem zvoncu), Jani Kutin, avtor narečnih pesmi, prepeva tragikomične pesmi, ki opisujejo prigode iz kmečkega življenja; puntarske, s katerimi se ozira v preteklost in prihodnost, obdela pa sedanjost; pripovedne in balade. Poleg Pridige, ki nadaljuje tam, kjer se je končala Banda kravatarska, najprej ostane v spominu pesem, ki daje misliti: A bali, če si naumn?
»Pa me praša kšn kdej,
'A bali, če si naumn?'
Ma paviem usem wam zej,
De najbl bali volumn.
Sej če nuot u glau nč niaš,
Te na muore nč baliet,
Če pa skuoz se ki zanimaš,
Č ti glawa kr adpriet,
Ma za umret.«
To je Bakalina, pa naj gre za parodične, ljubezenske, vsakdanje, delovne, veseljaške, otožne, zafrkantske ali pač preprosto bakalinske pesmi. Dajo nam misliti in še zabavajo nas.
@http://www.youtube.com/watch?v=HQqxSna7Wjk@