14.08.2012

Biti glasbeni fotograf, pardon, fotografinja ...

V svojih prvih v Mnenjih fotografinja Petra Cvelbar piše o izzivih glasbene fotografije.

Petra Cvelbar

Petra Cvelbar med fotografiranjem koncerta (foto: Žiga Koritnik)
Foto: Žiga Koritnik

Petra Cvelbar je fotografinja, ki je nora na dobro glasbo, še posebej tisto, ki premakne. V službo se hodi igrat s črkami in barvami, ko oblikuje žensko revijo Cosmopolitan. Večino prostega časa pa namenja raziskovanju glasbenega sveta, ki ji hvaležno vrača energijo in ji pomaga živeti.

 

Življenje se mi je postavilo na glavo, ko sem si dovolila biti to, kar sem. Iz rok sem spustila naučeno vedenje in prisluhnila tistemu, kar je v meni brbotalo že od nekdaj, samo prisluhnila nisem. Pred približno štirimi leti sem na novo odkrila fotografijo, glasbo in svobodo odločanja. Sliši se morda zelo romantično, vendar je bil to eden mojih najtežjih korakov v življenju. Pot, ki si jo od takrat utiram v glasbenem svetu kot fotografinja, je nemalokrat pospremil stavek, da se ne da na tem področju odkriti ničesar novega. Da smo najboljšo glasbo že zamudili in da so bile najboljše fotografije že posnete. Skratka, trde besede, ki so v premislek postavile tisto, kar sem komaj začela odkrivati.

… hja, pravzaprav ni bilo recepta, edini način je bil, da sem zelo močno sledila notranjemu glasu in svojim občutkom, ki so se porajali ob poslušanju glasbe.

Vedno sem z občudovanjem gledala znance, ki so iz rokava stresali glasbeno zgodovino, imeli na policah po abecedi zložene plošče in kar bruhali informacije o glasbenikih. Jaz žal nikoli nisem tako sistematično sledila glasbi, pravzaprav sem zelo čustvena poslušalka. Znajti se med množico plošč glasbe, ki je živa samo še na posnetkih, in še večjo množico koncertov, ki so se dogajali okrog mene … hja, pravzaprav ni bilo recepta, edini način je bil, da sem zelo močno sledila notranjemu glasu in svojim občutkom, ki so se porajali ob poslušanju glasbe. Pravzaprav imam srečo ali pa nesrečo, da sem v ta svet zabredla v visoko digitalizirani dobi, kar je pomenilo, da je ogromno glasbe že na spletu. S priročnim programom Last.fm sem hkrati ob poslušanju glasbe prek iTunes brala tudi biografije glasbenikov, katerih glasba se je v tistem hipu vrtela. Poznavanje subjekta, ki ga greš pozneje poslušat na koncert, je bila ena od stvari, ki sem si jih na tečaju glasbene fotografije zapomnila kot svetinjo. S takšno predpripravo ne le izkažeš spoštovanje do ljudi na odru, temveč ti je lažje tudi kot fotografu pod odrom, saj tako vsaj približno veš, kaj se bo dogajalo. Sploh danes, ko nam organizatorji koncertov vedno bolj omejujejo čas, ki ga imamo na voljo za fotografiranje, in ko je vedno težje priti v bližino glasbenikov.

In če se nekoliko povrnem k začetni misli o tem, da se ne da v glasbeni fotografiji odkriti ničesar novega – srčno upam, da to ne drži. Človeška narava je usmerjena k temu, da odkriva, izumlja in na neki način improvizira. Veliko stvari si je podobnih. Tudi mi smo si podobni med seboj, vendar pa še vedno obstajajo nianse, ki nas delajo različne. Odvisno je le, ali smo pripravljeni prisluhniti tistemu, kar je v nas in kar povzroča te drobne različnosti. Ali si upamo izražati tisto, kar čutimo. Kot rečeno, je glasba zame precej čustvena zadeva, saj nikoli nisem imela te sreče, da bi jo spoznala tudi drugače (prek šolanja). Pa vendar veliko poslušanja pusti sledi in uči razlikovanja med boljšimi in slabšimi zvoki. Mnogo glasbenikov mi je ob pogovorih o glasbi zatrdilo, da imajo pravzaprav najraje poslušalce, ki poslušajo s srcem … torej s čustvi.

Z moderno dobo smo ljudje postali razvajeni s podobami. Zahtevamo vedno več in vedno manj reči pritegne našo pozornost.

Čutiti trenutek je zame morda najpomembnejši element v glasbeni fotografiji. Fotografija je dokument časa, trenutka. In pristajati na trditev, da je bila vsa najboljša glasba že napisana, nekako ne zdrži, saj, kot rečeno, človek nenehno odkriva in raziskuje. Verjamem, da se ravno v tem trenutku rojeva ogromno enkratne glasbe, vprašanje je le, ali bo prišla do ušes, ki jo bodo slišala, in ali bodo ta ušesa pustila, da se novejša glasba povzdigne tja, kamor so se zapisala tudi druga zveneča imena zgodovine glasbe. Dobra fotografija lahko k temu pripomore, saj poleg slušnega zapisa na zgoščenki ponuja uvid v dogajanje ob igranju. Z moderno dobo smo ljudje postali razvajeni s podobami. Zahtevamo vedno več in vedno manj reči pritegne našo pozornost. Pravzaprav bolj ko razmišljam o glasbi, bolj ugotavljam, da imata obe s fotografijo precej nehvaležno vlogo, kako opozoriti nase, kako se ločiti od množice, kako narediti nekaj novega, drugačnega …

Glasba nas s svojimi zvoki dviguje s tega sveta v višave tistega, kar se ne da ubesediti, se pa da čutiti.

Najverjetneje to lahko storita s svojo iskrenostjo, odkritostjo, zgodbo in vztrajnostjo. Mislim, da fotografija, ki bo pustila svojo sled tudi v zgodovini, ni zgolj nekakšna forma, ni le pofotografiran koncert in s tem njena samoumevna lastnost dokumentarnosti, temveč sevajo iz nje znanje, izkušnje, dani trenutek in čustva. Nosi pečat avtorja, ki prek sebe daje poslušalcu videti tisto, kar se je dogajalo na odru in v poslušalcu samem. Časovna distanca pa takšne fotografije dela še močnejše. Naloga nas glasbenih fotografov je vztrajati na svoji poti. Ne smejo nas odvrniti slabi pogoji, v katerih živimo in delamo. Morda je naša pot tako posebna ravno zaradi glasbe, ki jo skušamo ujeti v objektiv. Glasba nas s svojimi zvoki dviguje s tega sveta v višave tistega, kar se ne da ubesediti, se pa da čutiti. In če ji dobro prisluhnemo, znamo njeno zgodbo povedati tudi naprej, s fotografijo. In to je trenutek, ki rojeva tudi nove fotografije, ki govorijo zgodbe današnjih dni. Trenutek, ki začrtuje novo zgodovino novih ljudi.


Toliko za začetek, naslednjič se vam bom javila iz Saalfeldna, kjer bom našpičila ušesa tudi za vas in poskusila kaj več povedati o festivalih, ki jih tako rada obiskujem.