Distanca (do) samosti

Slovenska sodobna glasbena scena me večkrat spominja na znameniti strip Mikija Mustra Skok v prihodnost, ko je mojster nekako po orwellovsko začrtal prihodnost Ljubljane: na površju smog, staro mesto brez življenja, ker je zrak preveč onesnažen, pravo življenje pa spodaj, pod površjem, v podtalju, kamor so se umaknili ljudje, da bi preživeli. Primerjava se ponuja kar sama od sebe: kar slišimo na večini radijskih postaj in v drugih medijih, tako imenovane uspešnice, »scena«, vse to je površje in ima tudi tak priokus. Prave stvari se dogajajo v podtalju, pod površjem.

O nekaterih takih smo letos že pisali; izšlo je kar nekaj zanimivih in kvalitetnih plošč, ki jih je vredno izbrskati in večkrat poslušati. Večina jih je plod takšnih in drugačnih individualistov in samohodcev. Nič kaj drugače ni s tokratnim protagonistom, ki sicer predstavlja prvenec, vendar to ne pomeni, da je začetnik, kvečjemu nasprotno.

Marko Grobler je svojevrsten veteran že omenjenega glasbenega »podtalja«. Mariborski kantavtor, eden od Globokih grl, sodelavec v raznih zasedbah, zdaj nastopa tako sam kot v duu s Simonom Šimatom, ki je tudi bil eden ključnih mož pri nastanku plošče Iz dneva v dan. Če dodamo, da je Grobler sodeloval s Ferijem Lainščkom pri projektu Občutek za veter, da piše glasbo za gledališke predstave in dokumentarce (Maja Weiss), nastopa na Lentu in je poleg tega pobiral nagrade na Kantfestu, potem take reference gotovo dvigujejo pričakovanja, ko se lotimo poslušanja prvenca.

Trinajst pesmi na plošči s precej pestro zasedbo je večinoma iz avtorjevih hramov; tu pa tam zasledimo kaka bolj ali manj znana imena, ki jih je Grobler uglasbil, med njimi Bojano Kunst, Gregorja Preaca in Ferija Lainščka. Najbolj vžgejo najsubtilnejše balade, recimo jim »tihe pesmi«, ki se začnejo tam nekje s šesto pesmijo, Dvoriščem; ta premore, po mojem prepričanju, najboljši aranžma na plošči. Grobler se zdi najboljši tam, kjer je najbolj ranljiv, in nekoliko manj tam, kjer uglasbuje klišeje, o katerih po Strniši (V vesolju) res nihče ni imel več kaj novega povedati. Osrednje pesmi na plošči se tako zdijo že omenjeno Dvorišče pa Sivo nebo, Sam, Grem na jug in Delfini, kar pomeni, da plošča najmočneje udari v svoji sredi in na koncu. Močne punce, najhitrejša pesem na plošči, je sveža, zabavno skajevska, vendar, verjetno povsem nehote, rahlo podira kontekstualno moč izpovedi celote. Glasbena podoba plošče se giblje od soft rocka preko že omenjenega skaja do tišjih baladno ubranih zvočnih podob, tudi skrbno odigranih latino ritmov, pesem Sam je, denimo, bossanovovska.

Plošča kot celota, če se ji res pozorno posvetimo, ponuja nekakšen prikrit koncept vsakdanjosti, kar seveda ni novum, je pa zanimivo za pretuhtavanje in iskanje novih vidikov: od uvodnega Včerajšnjega dne, s katerim v žepu gremo potem skupaj skozi mesto, zasanjanost (plovba) po vesolju ali seganje v tisto smer, pozitivna semiresignacija naslovne pesmi, še vedno na sprehodu, potem so tu močne punce, ki poskrbijo za hip ali dva premora, dvorišče, nebo, osamljenost in pot na jug, ki je osrednja intimna pesem plošče; v tem osrednjem delu se skriva pravi začetek kontemplacije, ki se nadaljuje vse do konca z Delfini. Ti so na prvi pogled čuden zaključek zanimivega potopisa skozi vsakdan in na njegovo Itako, ki je sicer lahko tudi Kovičev južni otok; nanj morda delfini še najbolj nakazujejo, saj nobena pesem, kot se tudi spodobi, ne ponuja neposrednih odgovorov, temveč ostajajo ti domena poslušalca in seveda samega izvajalca/umetnika, ki jih, kot je tudi prav, še ni dokontempliral. To je srečna okoliščina, saj lahko od njega pričakujemo še nove postaje in nove poti na jug. Vzporedno odkrijemo, da je ena od ključnih besed Groblerjeve plošče distanca, kar morda ne spada vedno ob intimo, a lahko vendar obe hodita z roko v roki, če je ustvarjalna moč dovoljšna. Morda je distanca manj opazna zunaj omenjenega koncepta, ki smo ga privzeli. Kakorkoli že Grobler reflektira, podoživlja in čuti samost pa dvorišča in nebo in vsakdan, ki to samost hkrati povzročajo in potencirajo, je z njo odmaknjen, bolj kot opazovalec in kronist trenutkov (V hipu), ponotranji pa (se) zgolj na izbranih postajah (Sam, Sivo nebo), kjer se srečata obe možnosti: popolno intimna in tista odmaknjena, ki se pokaže v pesmi, kot je Grem na jug, ki bi jo na hitro lahko uvrstili med ljubezenske balade.

Ravno takšni večplastni koncepti zadovoljujejo poslušalčevo zvedavost in radovednost, čeprav bi jih pri poslušanju lahko tudi obšli in bi bila plošča s svojo zvočno barvo morda primerna tudi za manj poglobljeno poslušanje. Vendar avtor tovrstnih kompromisov bržkone ne bi pozdravil, saj s svojim delom ustvarja specifičen milje, ki ga ne kaže pozabljati. Pa smo menda spet pri Mikiju Mustru in njegovi onesnaženi Ljubljani. In spet imamo razlog več, da se spustimo pod površje.