Drzni svobodnjaški odkrhki

Ko sem kot član štiričlanske komisije izbiral skladbe za prvo slovensko jazzovsko kompilacijo Slovenia Jazz 2011, je bilo na dlani, da bo svobodnjaške jazzovske glasbe bolj za vzorec. Kakemu črnogledemu poslušalcu se je nemara bolj kot dejstvo, da je tovrstnih poetik le za ščepec, zdelo problematično to, da njeni predstavniki in zagovorniki zvečine prihajajo iz vrst »običajnih osumljencev«, torej že dobro uveljavljenih in praviloma starejših glasbenikov. Vendar je bilo že takrat slutiti, da se – počasi, a s trdno odločnostjo – oblikuje novejša, glede zvočnega avanturizma gibčnejša in bolj gibljiva generacija, ki bo jasno in glasno zarezala v ustaljene načine jazziranja.

Po izidu omenjene kompilacije smo dobili kar nekaj potrditev naših slutenj, denimo izjemni prvenec Balžarosky/Drašler Tria in presunljivo zrelo ploščo Operation Charlie Roberta Jukiča. Čeprav je bilo moč nekatere pripadnike te mlajše generacije (tudi s prej omenjenih dveh albumov) zaslediti že na kompilaciji Slovenia Jazz 2011, je bilo po poslušanju teh novih albumov na dlani, da je na slovenski jazz sceni zavel nov duh … Po svoje je paradoks, da na kompilaciji prav v nobeni od zasedb ni zaigral saksofonist Cene Resnik (vsaj ne na uvrščenih posnetkih); paradoks zato, ker je na sceni prisoten že vrsto let. Morda leži eden razlogov za to v dejstvu, da je bil na začetku svoje poti saksofonist pri Siddharti (spet paradoks?) in so ga torej prej kot ljubitelji jazza lahko spoznavali ljubitelji rocka. In zadnji paradoks: kljub dobri kilometrini se Resnik šele zdaj pojavlja s prvencem, a se že z njim vpisuje med najdrznejše domače jazzovske ustvarjalce!

V svoj kvartet je Resnik povabil izkušene glasbenike, dva italijanska in enega domačega, bobnarja Aljošo Jeriča. Italijanske barve zastopata tako rekoč veterana (če ne po letih, potem po bogatih referencah, saj sta med drugim oba člana slovitega Italian Instabile Orchestra), kontrabasist Giovanni Maier (poznamo ga iz tudi iz Kaučičevih zasedb) in violinist Emanuele Parrini. Prav slednji ob Resniku skrbi za nenehni zagon zvočno razpršene, a po energiji zgoščene glasbe, za katero na ovitku piše, da so jo enakopravno skladali vsi štirje člani kvarteta. Že ob prvem poslušanju je jasno, da imamo opravka s freejazzovsko kolektivno igro, ki enako stavi tako na skupinski učinek kot na delce, ki jih posamični člani vnašajo vanjo. Strukture so razrahljane, na delu je živo »delanje« glasbe, glasbeniki skrbno poslušajo drug drugega in se dopolnjujejo. Praktično se v nobeni skladbi nobeno posamično glasbilo ne izpostavi toliko, da bi zanj lahko rekli, da nosi melodijo ali kar cel komad. Melodije so, kot je praksa pri tovrstnem »hipnem skladanju«, bolj kot ne nakazane le z nekaj toni ali pa je nakazana le harmonija. Medtem ko Resnik in violinist poudarjata, »debelita« tako ohlapno očrtane nosilne teme, se jima občasno pridruži Maier na kontrabasu, ki se ga loteva z lokom, kar ob violini ustvarja pretanjeno napetost. Ta je dejansko prisotna ves čas, saj skladbe nimajo klasične strukture v smislu začetka, razdelave in konca, marveč se prosto sukajo na različne konce, podobno vihravim menam plime in oseke.

Glasbeniki se vešče gibljejo med zastavljenimi premisami in ne nasedejo na čeri niti se ne pustijo premamiti pesmim siren, ki bi kake manj izkušene glasbenike nemara znale pritegniti bodisi v kakofonijo ali pa po drugi strani k uklonitvi klasičnim oblikam. Tako se album skladno z naslovom (v prevodu: Radostna spontanost) vije od začetka do konca z enako dinamiko in poln gorečnega igranja, ki pa je bliže principu »manj je več« (ali asketizmu) kot pa razdajanju. Še najbolj je to slišati pri bobnanju Aljoše Jeriča, ki velikokrat obmolkne in prepusti ustvarjanje zvočnega brbotanja ostali trojici. Tudi vodja zasedbe se na saksofonu nemalokrat približuje komaj slišnim zvokom, kot bi s svojo sapo le pobožal notranjščino glasbila in tako iz njega izvabil nalomljene odkrhke. Tudi zaradi teh slišnih premolkov ali utišanj zveni glasba z albuma zračno in prostorno, a tudi mogočno, k čemur je svoje pristavil producent Blaž Celarec, v čigar studiu Attic je album nastal.

Cene Resnik že z naslovi skladb nakazuje, usmerja zvočno gibanje in karakter glasbe: Awareness, Generosity, Beams of Compassion ali Precious Jewel. Zadnjo je posvetil svojemu učitelju tibetanskega budizma Ontulu Rinpocheju, ki ga že vrsto let obiskuje v Indiji. Dokaz, da za navdihnjen, od srca odigran in globoko čuteč free jazz ni treba nujno v Ameriko (čeprav je Resnik po zaključku študija v Celovcu odšel v New York, kjer je študiral z Gregom Osbyjem), temveč da je zanj bolj potrebna osredotočenost in zbranost. Kajti vzhodnjaška meditacija ni, kot jo splošno (in površno) razumemo, »odklop« ali sanjarjenje, ampak, prav nasprotno, osredotočenje v smislu »prisotnosti«, sredi tistega, kar počneš. Resnik in člani njegovega kvarteta so kajpak še kako prisotni. In že ob nekajkratnem poslušanju tudi poslušalec zlahka stopi v sredico njihove razsrediščene glasbe. Če se seveda prepozna v vabilu oziroma posvetilu z albuma: »Vse odlike, ki jih ta album vzbuja, so posvečene vsem čutečim bitjem.«