Fortuna Fauvelu ne bo par!

Mednarodno priznano Vokalno gledališče Carmina Slovenica, ki je pred leti za uprizoritev projekta Lojze Lebič: Iz veka vekov … v produkciji SNG Maribor dobilo prestižno nagrado na mednarodnem tekmovanju Music Theatre Now v kategoriji »glasba onkraj opere«, pripravlja s tem skladateljem in akademikom nov projekt choregie pod umetniškim vodstvom Karmine Šilec.

Novo delo, ki temelji na Lebičevem vokalno-instrumentalno-scenskem delu (za pevske soliste, mešani zbor, klavir, tolkala, priročna glasbila in magnetofonski trak) Fauvel 86' iz leta 1986, bo s svojo izrazito družbenokritično noto prvič v javnosti zazvenelo na predpremieri 19. novembra v SNG Maribor.

Dogodek je 10. novembra ob izidu partiture Fauvel ’86 v zbirki Izbrana dela slovenskih skladateljev v izdaji Javnega sklada za kulturne dejavnosti napovedal pogovor s skladateljem Lojzetom Lebičem. Pripravlja se tudi dokumentarni film Lojze Lebič: Od blizu in daleč, ki bo gledalcem prikazal zborovo popotovanje skozi več kot četrtstoletno kontinuirano izvajanje Lebičeve glasbe in izkušnje Karmine Šilec ob njenem izvajanju in uprizarjanju, med drugim tudi skozi izvedbo projekta Fortuna Fauvelu ne bo par!. Film bo med drugim zajemal vpogled v izvedbe projekta Iz veka vekov … v produkciji SNG Maribor ter številnih drugih odrskih uprizoritev Lebičeve glasbene ustvarjalnosti, kot so Goebbelsova When the Mountain changed its clothing, Toksični psalmi, Slovenski zvoki in Prošnje za besede.

Projekt choregie Fortuna Fauvelu ne bo par! črpa, tako kot glasbeno gradivo dela Fauvel 86', iz motivov srednjeveške satirične glasbene pesnitve Roman de Fauvel. Gre za ep iz 14. stoletja, ki alegorično in simbolično izpostavlja nečastna dejanja in karakterne značilnosti povzpetnika oziroma hibridnega polčloveka in polosla.

Satirizacijo vase zagledanega in hedonističnega osebka, ki se povzpenja po tako sekularnih kot klerikalnih hierarhijah, pooseblja prispodoba osla – Fauvela, ki v svojem imenu zajema obravnavane človeške nizkotnosti: priliznjenost, skopost, nizkotnost, nestanovitnost, zavist in strahopetnost (F-A-V-V-E-L: Flattery, Avarice, Vileness, Variability, Envy and Laxity).

Avtorica projektov CS Karmina Šilec je o projektu dejala: »Libreto Fortuna Fauvelu ne bo par! – podobno kot politične polemike našega časa v Ameriki in Evropi – 'hvali' prevare in norost ter se pomakne v satirični pregled sicer pobožnih, a vraževernih zlorab cerkve ter političnih doktrin in korupcije. Nič ne mine brez norosti. Ta nas navdušuje zaradi svojega znanja in poznavanja pravih resnic.«

Z dirigentko, umetniško in idejno vodjo CS smo se pogovarjali o njenem inovativnem konceptu choregie in ustvarjalnem polju, iz katerega avtorica črpa inspiracijo ter v njem najde svoj idejni zalogaj, kakor tudi o iskanju in vzpostavljanju kompleksnejšega ustvarjalnega prostora celostne večzvrstne umetnosti.

V naslednjem letu načrtujete izid knjige, ki bo predstavila vaš inovativni način dela oziroma koncept odrskega glasbenega ustvarjanja choregie skozi fotografske materiale. Kaj je choregie? Kako bi ta pojem predstavili laiku, ki pozna običajno zborovstvo, a še ni izkusil nastopa CS?

Choregie predstavlja dve polji: umetniški princip ustvarjanja glasbeno-scenskih projektov in specifično metodo dela z ansambli, ki sem jo razvila, da z njo pripravljam različne ansamble na choregie projekte. Sama beseda »choregie« izhaja iz grščine, kjer bi naj bi bili choregi meceni umetnosti, saj sem v samih začetkih razvijanja koncepta choregie idejo črpala iz grške tragedije, predvsem vloge zbora v njej. Termin »novoglasbeno« se nanaša na glasbo, ki tvori temeljno glavnino vseh choregie projektov – glasbo današnjega časa ter na glasbo, ki sicer ni stalnica na odrih in je zato na neki način »nova«. S tem imam v mislih, denimo, srednjeveško glasbo, etnično glasbo ali glasbo, izluščeno iz ali postavljeno v neke določene kontekste, recimo sociološke ali zgodovinske.

Pri pripravi choregie projekta posamezne umetnosti razvijamo v medsebojni povezavi ali jih celo dopolnjujemo v menjavanju. Gre za vzpostavljanje razmerij med izraznimi sredstvi (glasba, gib, svetloba, beseda, prostor) in vzpostavitev uprizoritvene hierarhije, ki jo določa glasbena partitura. V vseh pogledih choregie izhaja iz delovnega procesa. Gre za platformo, kjer je dovolj prostora za radovednost in ustvarjalnost, za prostor, kjer je skorajda vse mogoče (četudi je proračun zelo majhen). Pomembno je, da z radovednostjo raziskujemo, kako neka skladba, besedilo, podoba, morda drugačno fraziranje, drug instrument ali drugačna postavitev mikrofonov prispevajo h končnem rezultatu. Choregie je prostorna delavnica, v kateri se preskušajo in vrednotijo vsakovrstni odnosi med odrsko-umetnostnimi in glasbenimi gradivi.

V snovanju projektov se skozi choregie navezujete na idejo celostne umetnine (Gesamtkunstwerk) in tudi na preplet telesnega giba, besedila in glasbe, ki so striktno soodvisni drug od drugega, prav tako kot v antični tragediji. Kako se je v vas porodila želja po ritualizaciji umetnosti, kdaj in kje ste dobili poriv in zanimanje za tovrstno zborovsko udejstvovanje?

Ko pripravljam določen choregie projekt vzporedno z glasbo, razmišljam tudi o drugih referencah. Včasih je to gib, svetloba, prostor, včasih več referenc hkrati. Ko teh referenc ni, se mi zdi glasba nekako bolj privatna. Ta razvoj od glasbene »intime« do choregie je bil dolgoleten proces, ki ga razvijam zadnjih petnajst let. Osnovna ideja choregie je: glasba, ki referira o drugih poljih, ali glasba, ki se odziva na druga polja. Glasba, jezik, vokalizacija, vizualno in gib soobstajajo, se dopolnjujejo ali stojijo drug ob drugemu v določeni enakovrednosti. V bistvu ni nujno, da so soodvisni drug od drugega. Ideja o takšnem glasbenem gledališču ni nova, saj so petje, gib, igra, svetloba in scenografija del domala vseh ritualov, daleč nazaj v zgodovino. V ritualih se vsi ti elementi prepletajo, se dopolnjujejo, med njimi ni ločnic. Tudi indijsko gledališče kathakali, japonsko gledališče no in grška tragedija so strukturirani iz plesa, glasbe, petja v zboru, stiliziranih ritualov ter besedil. Ko danes govorimo o pojmu »glasbenega gledališča«, seveda na Zahodu najprej pomislimo na opero, opereto, muzikal in glasbene komedije. Sicer je glasbeno gledališče morda najstarejša in obenem najnovejša gledališka forma in verjetno ga je najlažje definirati kar s tem, kar glasbeno gledališče ni: ni opera, ni muzikal, ni opereta in ni glasbena komedija. Choregie ni nujno ustvarjanje z zborovskimi zasedbami, saj na tem konceptu gradimo tudi s komornimi zasedbami (ansambel !Kebataola!) in z zasedbami opernih hiš.

Glede na številna pretekla sodelovanja CS z Lojzetom Lebičem je očitno, da imate posebno afiniteto do ustvarjalnosti skladatelja, za katerega so značilne slogovne razpetosti, ki pa jih v njegovih delih vseeno zaznamuje eno svetovnonazorsko osišče – iskanje prvinske duhovne tradicije in metafizične substance. Kaj vas je v delu Fauvel 86' najbolj pritegnilo in kje ste črpali navdih za novi projekt?

Zelo me zanima izvajanje sodobne in zgodnje glasbe in Fauvel '86 je izjemen preplet obojega. Delo temelji na enem najzgodnejših glasbeno-scenskih del, Romanu de Fauvel iz 14. stoletja, ki ima zaradi svoje kompleksnosti pomembno mesto v zgodovini glasbe, literature in tudi vizualne umetnosti. Je na neki način praopera. S hibridnim polčlovekom, poloslom v naslovni vlogi predstavlja razkošen Gesamtkunstwerk besedil, likovnih upodobitev in glasbe. Fortuna Fauvelu ne bo par! temelji na prizorih iz Lebičevega Fauvela, skladbe s prefinjeno glasbeno-gledališko gestiko in značilno zborovsko pevsko artikulacijo. Temu smo dodali monodične napeve (conductusi, balade, moteti) iz obdobja Ars Nove ter okruške srednjeveških ritualov.

Na vsebinski ravni je delo izjemno zanimivo, saj se ukvarja s človekovimi večnimi spremljevalkami: pohlepom, nerazumnostjo, nezanesljivostjo, oblastnostjo, priliznjenostjo in drugimi značajskimi šibkostmi, ki so lastne sleherniku. Človek je v predstavi skozi politično/cerkveno simbol vsega, kar je narobe z našo družbo in s sistemom upravljanja. Ta tema nas fascinira, ker opozarja na zlorabe v človeški družbi in hkrati postavlja vprašanje, ali je danes, po domala 700 letih od nastanka Romana de Fauvel, o tem kaj lažje govoriti ali pa, nasprotno, o tem še vedno bolj šepetamo ... Zdi se mi namreč, da lahko Fauvel danes odmeva z vso intenzivnostjo, kot je to storil prvotno, pred več stoletji.

Nastopili ste na pomembnih svetovnih prizoriščih že na vseh celinah, kjer ste tudi izvajali slovensko sodobno glasbo. Zanima me, kakšni so bili odzivi raznolikih svetovnih publik in kako ste jih razumeli vi sami?

V repertoarje na gostovanjih vključujemo dela slovenskih skladateljev in slovensko ljudsko glasbo. Tako je bila, denimo, rezijska ljudska Da pa canynu izhodišče za velik glasbeno gledališki projekt When the Mountain changed its clothing, ki smo ga pripravili v mednarodni produkciji s Heinerjem Goebbelsom in je gostoval po mnogih največjih art festivalih. Odzivi občinstva so vedno zelo pozitivni, prav tako mnenja strokovne kritike. So pa imena slovenskih skladateljev v tujini še vedno precej neznana. Če bi primerjali prodor baltskih skladateljev na svetovno glasbeno sceno, in ti prav tako prihajajo iz majhnih sredin, se upravičeno sprašujem, kakšen odnos imamo Slovenci do slovenske umetniške glasbe, ali naredimo dovolj za njeno umestitev v družbeno okolje, tako doma kot seveda tudi v tujini. Deluje nekako izrinjena v neki majhen geto. Zdi se mi, da so priložnosti mednarodnih sejmov, festivalov in podobnih strokovnih platform premalo izkoriščene v smislu močnejšega skupnega prodora z največjimi imeni med ustvarjalci in poustvarjalci. Vse je nekako prepuščeno individualnim iniciativam in iznajdljivosti posameznikov.

V ugledni publikaciji The New York Times ste bili deležni pozitivne kritike Toksičnih psalmov. Se vam odpirajo še kakšna gostovanja čez lužo, boste sodelovali na festivalu Prototype?

V tej sezoni bodo Toksični psalmi otvoritvena predstava festivala OPERADAGEN v Rotterdamu, ki je eden najpomembnejših evropskih opernih oziroma glasbeno gledaliških festivalov. S Fortuna Fauvelu ne bo par! pa bomo nastopili na CHORALIES, Vaison-la-Romanie v Franciji pred nekaj tisoč gledalci v rimskem avditoriju. Letošnji močan medijski odziv najvidnejših svetovnih medijev je vsekakor odlična referenca za naprej. Gostovanja se obetajo, vendar je CS omejena v tem, koliko mednarodnih gostovanj lahko izvede, saj je vsako gostovanje produkcijsko zelo zahtevno, CS pa deluje v prešibkem organizacijskem ustroju glede na zahtevnost produkcije.

Kako napredujejo projekti sodelovanja s Kraljevo opero Covent Garden in z American Opera Projects ter kaj se obeta v ustvarjalni prihodnosti Carmine Slovenice?

Ti projekti se lepo razvijajo in so načrtovani za nekaj let vnaprej, za leto 2018, saj pot do nove mednarodne koprodukcije terja nekaj let priprav. V veliki meri pa so vsi ti veliki meti odvisni od tega, ali bo inštitucija CS tedaj imela doma v Sloveniji osnovne pogoje, da bo obdržala in nadgrajevala svojo izvedbeno in organizacijsko raven. Taka sodelovanja namreč pomenijo, da moramo najprej obstajati kot ansambel (in to v primeru CS pomeni dokaj kompleksen ustroj institucije z močnim izobraževalnim aparatom), imeti vrhunsko kakovost, ustrezne produkcijske pogoje, zanesljivo dolgoročno financiranje, in šele za vsem tem lahko pride do skupnega umetniškega projekta s takšnimi hišami, kot je recimo Covent Garden.