25.06.2013

Glasba, svoboda in digitalne mreže II

Ali glasbenik, ki uporablja sodobno tehnologijo in spletna orodja, razmišlja in deluje politično, in če da, v kolikšni meri in v kateri smeri? Kako s svojimi opazovanji ter s prelivanjem teh opazovanj v umetniška dela, v komade, besedila, melodije, ritme in hrup delujemo v širši družbeni sferi?

Luka Prinčič

Luka Prinčič odpira ključna vprašanja znotraj uporabe sodobne tehnologije in računalniških orodij, ki se dotikajo tudi ustvarjanja v polju glasbe. (Foto: Arhiv avtorja)
Foto: Arhiv avtorja

Živeč v sodobni zahodni družbi, v kateri se lahko svobodno gibljem, ustvarjam, imam pravico do svobode govora, sem znova in znova nagovorjen s konceptom svobode in individualizma. Imam pravico do zasebnosti ter svobodno izbiro, da sem, kar želim biti: z možnostjo izražanja skozi oblačenje, tip telefona, eko/bio hrano, katere je obilo na izbiro. Seveda se moram boriti, tako rekoč tekmovati z drugimi, da izrazim svojo drugačnost ali pripadnost določeni družbeni skupini. Tekmovalnost in sebičnost mi prinašata več sredstev in prednost pred drugimi. Nekateri pravijo, da človek ni sposoben resnično altruističnega dejanja. Vedno je nekaj, kar lahko dobimo nazaj ali v kar vlagamo oziroma zaradi česar vlagamo. Recimo kulturni kapital. Kot glasbenik vlagam v svoj kulturni kapital, ko ponudim svojo glasbo na internetu v obliki prostega prenosa. Na podlagi akumulacije tega kapitala bom imel več možnosti za povabilo na nastop na radiu ali festivalu.

 Vendar za (sicer navidezno homogenim) fenomenom ekonomije daru ni nujno le prikrita preračunljivost.

~~~

Richard Stallman je heker1 stare generacije. V zgodnjih osemdesetih ga močno vznemiri premik avtorske legislacije in softverske industrije k večjim restrikcijam in varovanju programja v ZDA (izhaja namreč iz hekerske kulture šestdesetih in sedemdesetih let, znotraj katere je bilo edino smiselno medsebojno deljenje izvorne kode, ki omogoča popravke programja), kar ga navede h kreaciji projekta GNU in fundacije za svobodno programje.2 Na podlagi filozofije, ki poudarja svobodo in ne nujno zastonjskost,3 ustvari pravni dokument, posebno licenco, ki nadgrajuje, kadar jo avtor programja uporabi, klasično avtorsko pravo, tako da podeljuje pravice prostega deljenja pod pogojem ohranjanja teh pravic naprej. Z drugimi besedami: avtor programa ali aplikacije dovoljuje uporabniku, da program prosto deli naprej, z njegovo izvorno kodo, kot tudi spremenjeni program (če ga uporabnik kaj spremeni) in izvorno kodo sprememb, a pod pogojem, da ob programu naprej deli izvorno kodo ter pravice ohrani kot del nadaljnje izmenjave.4 Kar bi analogno v času sodobne glasbene produkcije lahko izgledalo takole: avtor glasbe dovoljuje, da uporabnik prosto deli naprej posnetek, njegove izvorne zvoke (stems ali posamezne kanale iz miksa), remikse in izvorne zvoke remiksa, pod pogojem, da uporabnik teh pravic ob nadaljnjem deljenju ne odvzame.

Glasbeniki, kaj je naš namen in od česa naj živimo? Zakaj ustvarjamo, kaj želimo s svojo glasbo doseči in kaj bo plačalo račune? Glasbeni posnetek je razvrednoten. Internet je preplavljen z glasbo do te mere, da se zdi, da je glasbeni glas v globalnem medmrežju instantne dostopnosti in šuma zadušen. Zdi se, da gre za vse bolj nasilen prevzem interneta s strani razpršene in distribuirane Nove Glasbene Industrije.

Licenca zveni na prvi pogled nekako prekompleksno in zgornja zgodba bi bila verjetno le obskurni del neke pozabljene zgodovine, če se ne bi našel finski programer Linus Torvalds, ki je tam nekje 1991. za svoj gušt (a brez večjih ambicij) začel pisati lastni operacijski sistem in vse od prvih »skic« dalje projekt delil z drugimi programerji preko interneta, a vse licencirano s Stallmanovo licenco – »splošno dovoljenje GNU (GNU GPL)«.5 Mini-projekt Linux je počasi, a vztrajno rasel, tako da danes ta operacijski sistem predstavlja osnovo interneta, s pomočjo Android preobleke pa je postal najbolj razširjeni operacijski sistem.6

GNU/Linux pa ni zgodba o uspehu podjetja ali grajenja katedrale, temveč zgodba o sozvočju (resonanci) na bazarju, o gibanju, ki ga sestavljajo heterogene silnice. Priznati je treba, da gre za preplet zelo različnih motivacij, saj se je pod terminom open source software (odprtokodno programje) zbrala množica različnih pristopov, nekateri so zelo blizu etiki prostega deljenja, drugi pa se ozirajo na skrajnosti izkoriščanja razvijalcev v korist podjetja in produkta. Vendar je splošno dovoljenje GNU preživelo test časa, saj sta Stallmanova trma in vztrajanje na etični osnovi (»programje mora biti prosto in svobodno, ker je v korist vsemu človeštvu«) povzročili, da je licenca kot nepremagljivi temelj svobodnega programja vse do danes mnogim omogočila svobodno uporabo in dostop do sodobne informacijske in računalniške tehnologije.

~~~

Če ne daš, ne dobiš. Kaj takega, kot je brezplačno kosilo, ne obstaja. Če ni, pač ni. Ko ti naslednjič nekdo ponudi možnost nastopanja za slavo in vidnost, mu povej, naj gre v trgovino in pri blagajni zloži živila v vrečko in namesto plačila pove blagajničarki, da bo vsem prijateljem povedal, kako dobra je ta trgovina, in da bodo s tem dosegli slavo in dodatno prepoznavnost. Glasbeniki, kaj je naš namen in od česa naj živimo? Zakaj ustvarjamo, kaj želimo s svojo glasbo doseči in kaj bo plačalo račune? Glasbeni posnetek je razvrednoten. Internet je preplavljen z glasbo do te mere, da se zdi, da je glasbeni glas v globalnem medmrežju instantne dostopnosti in šuma zadušen. Zdi se, da gre za vse bolj nasilen prevzem interneta s strani razpršene in distribuirane Nove Glasbene Industrije. Ne samo da se zdi popolnoma noro objaviti vso glasbeno »izvorno kodo« svojega albuma na spletu in zahtevati, da drugi iz etičnih principov naredijo isto. V resnici ni več pravega smisla v revolucionarni gesti objavljanja končnih posnetkov na spletu. Če želiš preživeti, moraš tekmovati. Vloži svoj čas in pozornost (attention economy)! Facebook, Twiter, SoundCloud, Instagram, Tumblr, Reverbnation, Bandcamp, Wordpress. Vsak dan! Razvij promocijske sposobnosti in trži svojo blagovno znamko!

~~~

Ubuntu Studio je t. i. »derivat« Ubuntu operacijskega sistema. Ta je trenutno verjetno najbolj razširjena »distribucija« Linuxa – ker je Linux svet pravzaprav prosto-deljeni, odprtokodni ekosistem nešteto svobodnih aplikacij, ki jih razvijajo v velikih in malih podjetjih ali v prostem času programerji s celega sveta, so Linux »distribucije« različno zapakirane verzije tega ekosistema. Ubuntu Studio je tako verzija, ki je namenjena glasbenikom, oblikovalcem, vizualnim umetnikom in ostalim digitalnim ustvarjalcem. S pravo opremo omogoča profesionalne (glasbene) izdelke.

A Linux je treba videti kot proces, ne kot produkt. Nemogoče ga je verodostojno primerjati s produkti, kot so Microsoft Windows in Apple OS. Preprosto gre za drugo reč. Jabolka in okna so reči, ki imajo fiksno obliko. Primerjati jih, na primer, z idejo svobode je praktično nemogoče. Kar ne pomeni, da je ideja svobode neuporabna za lačnega slehernika v stanovanju brez oken.

Zanimivo je vprašanje: ali glasbenik, ki uporablja sodobno tehnologijo in spletna orodja, razmišlja in deluje politično, in če da, v kolikšni meri in v kateri smeri? Kako s svojimi opazovanji ter s prelivanjem teh opazovanj v umetniška dela, v komade, besedila, melodije, ritme in hrup delujemo v širši družbeni sferi? 

Ubuntu je afriška beseda in filozofija, ki med drugim pomeni »človečnost do drugih« ali »sem, kar sem, zaradi tega, kar smo vsi«. Neki antropolog je otrokom afriškega plemena predlagal naslednjo igro: pod drevo je položil košaro sadja in jim dejal, da vsebino košare dobi tisti, ki bo prvi pri drevesu. Otroci so vstali, se prijeli za roke in skupaj šli do drevesa. Antropolog jih je vprašal: »Zakaj niste tekmovali?« in oni so odgovorili: »Ubuntu. Kako bi se lahko nekdo izmed nas veselil, če so ostali žalostni?«

»Vendar umetnost v nobenem primeru ni odnos do stvari, je odnos med ljudmi, med ustvarjalko in njeno publiko, in stvaritev je le kot stroj, ki ga morata obe (ustvarjalka in njena publika) dojeti kot del procesa. Odkritosrčna ustvarjalka se lahko upira komercializaciji umetnosti, vendar je tragedija v tem, da se ji upira vedno znotraj okvirov buržoazne kulture. Povsem poskuša pozabiti na trg in se posvetiti svojemu odnosu do umetniškega dela, ki tako postane le še bolj popredmeten, kot entiteta-v-sebi. Ker je umetniško delo sedaj v celoti samo sebi namen ter ob tem, da je trg pozabljen, je ustvarjalni proces skrajno individualističen odnos. Zdi se, da imajo družbene vrednote, ki so inherentne umetniški obliki, kot so sintaksa, tradicija, pravila, tehnika, forma, sprejeta tonska lestvica, kaj malo vrednosti, saj umetniško delo obstaja vse bolj le za posameznika7

Etično-humanistična pozicija Richarda Stallmana in še mnogih hekerjev je politična. Zanimivo je vprašanje: ali glasbenik, ki uporablja sodobno tehnologijo in spletna orodja, razmišlja in deluje politično, in če da, v kolikšni meri in v kateri smeri? Kako s svojimi opazovanji ter s prelivanjem teh opazovanj v umetniška dela, v komade, besedila, melodije, ritme in hrup delujemo v širši družbeni sferi? 


1 Izraz heker tu rabim striktno v pomenu »raziskovalec/programer računalniških sistemov« in nimam v mislih izvajalca nelegalnih vdorov in uničevalca informacijskih računalniških sistemov.

2 FSF – Free Software Foundation.

Free as in free speech, not free as in free beer: svobodno kot v »svoboda govora«, ne brezplačno kot v »zastonj pivo«.

4 Ta lastnost licence je »viralna«. Licenca oziroma način deljenja se propagira in množi dalje skupaj z vsemi remiksi, uporabami, predelavami in apropriacijami.

5 GNU – General Public Licence.

6 Interpretacija statistike je stvar perspektive.

7 Christopher Caudwell, Studies in a Dying Culture, Bodley Head, 1938.