Imanentna energija Matičičeve klavirske glasbe

V petdesetih letih 20. stoletja je nastala vrsta del za solistični klavir – seveda ne v smislu velikih virtuoznih umetnij 19. stoletja, skozi katere naj bi zasijala genialnost ustvarjalnega ali poustvarjalnega subjekta, šlo je bolj za pomembne kompozicijske akte, s katerimi so skladatelji »preizkušali« različne nove kompozicijske tehnike. Stampedo takšnih »laboratorijskih« klavirskih kompozicij je leta 1950 odprl Olivier Messiaen z drugo izmed svojih Etud o ritmu, naslovljeno Mode de valeurs et d'intensités, nato pa so sledili še P. Boulez (v Strukturah Ia za dva klavirja izrablja prav dvanajsttonsko vrsto iz omenjenega Messiaenovega dela), K. Goeyvaerts in K. Stockhausen. Omenjenih skladateljev ni povezovala kakšna posebna ljubezen do zvena črno-belih tipk, temveč veliko bolj spoznanje, da je klavirski zvok, kar zadeva posamezne registre, med široko paleto inštrumentov še najbolj izenačen, zato je bilo v klavirskem mediju mogoče najbolj objektivizirano udejanjiti tudi najbolj kompleksne strukturalne zamisli – serializem se je rodil prav v klavirskem zvoku. Seveda pa ni nepomembno, da sta v istem času zablestela dva klavirska dua: večino del so namreč skladatelji napisali za brata Kontarsky in sestri Labèque.

V podoben kontekst je treba umestiti Gemini, skladbo za dva klavirja Janeza Matičiča. Kot je povedal skladatelj ob krstni izvedbi dela lansko jesen, je delo nastalo prav z mislijo na slavni sestri Labèque, a je po sklepu okoliščin obležalo v predalu tako rekoč štiri desetletja, kar se zdi po slišanem sodeč za slovenski prostor skoraj podobna škoda kot zamudno obravnavanje Kosovelove »konstruktivistične« poezije. Skladbo je Matičič zasnoval na začetku sedemdesetih let, ko se je vročica serializma že polegla in je bilo na podlagi njegove izkušnje mogoče oblikovati zvočno in izrazno bolj »povedna« dela. Prav takšna preudarna plovba med pastmi izčiščene strukture ter prednostmi pregledne forme na eni strani ter premišljenim odmerjanjem izrazne intenzivnosti na drugi je glavna odlika Matičičevih »Dvojčkov«, skladbe, katere naslov je najbrž mogoče brati na precej različne načine: formalno, zvočno in avtobiografsko.

Dovolj raznoliko je izbran že material – skladatelj nas vodi od agresivnih harmonskih grozdov do meditativnih tonskih repeticij, od lestvičnih kaskad do izpisovanja monograma b-a-c-h, od statike k poudarjenemu gibanju, ta široki raster pa skladatelj spretno kontrolira z različnimi formalnimi prijemi. Skladba je seveda tipično »matičičevska« v tem pogledu, da daje pred semantično povednostjo prednost imanentni energiji glasbe. Slednja pa je, kot smo to pri mojstru že navajeni, eruptivna, nepresahljiva in bi se jo dalo v freudističnem smislu povezati z nebrzdano libidinalno željo. Takšne »note« je seveda potrebno ozvočiti z vso predanostjo, v čemer je skladatelju povsem enakovredna partnerica Milanka Črešnik. Dvojčka se tudi po njeni zaslugi spreminjata v vrtinec klavirskih pasaž, strnjenih akordskih grozdov, perkusivnih efektov in neskončnih ritmično-dinamičnih stopnjevanj v izrazite klimakse.

Če je skladbo Gemini nujno postavljati v okolje visokega modernizma, pa Sonata št. 4, »Korali« za dva pianista že odseva poteze zmehčane sodobnosti. Toda ne glede na to, da so sozvočja ter predvsem izbrani material (v melodičnem pogledu se skladatelj napaja pri koralnih aluzijah) manj raskavi kot v delu Gemini, obe skladbi vendarle odlikuje ista, že prej omenjena kompozicijska nota – zaupanje v kinetične energije glasbe, ujetost v vrtoglavi svet vzponov in padcev, ki je tokrat v enovit niz povezan s pomočjo koralne tematike. Zanimivo je, da Matičičev postopek nikoli ne bi mogli označiti kot postmodernističen, kajti koral se nikoli ne spreminja v povedni citat, v okrušek preteklosti, temveč je ves čas prisoten bolj kot »lestvični« okus, kot materialna osnova. Čeravno Sonata ne ponuja tako široke erupcijske lestvice, je pomemben delež pri realizaciji dala tudi tokratna skladateljeva izvajalska sopartnerica Tatjana Kaučič.

Kot je navada ob zgoščenkah umetniške glasbe slovenskih založnikov, bi se bilo mogoče kako obregniti ob oblikovanje spremne knjižice, toda prednost gre na srečo vendarle še vedno vsebini: Matičičevo delo Gemini se prav gotovo zelo odločno zapisuje v antologijo slovenske glasbe, z njim pa tudi pričujoči posnetek.