Istranova skozi zgodbe in godbe

Zdi se, da tridesetletnice izdaj plošč in s tem povezana koncertna obeležja, ki jih v tem obdobju med drugim uradno praznujejo Begnagrad (Begnagrad), Istranova (1982), Kladivo konj in voda (Vidov ples), ne moremo poslušati zgolj kot nekakšen homage času, ki ga ni več, ampak nosijo bolj aktualno sporočilo, kot se zdi na prvi pogled. Zgodnja osemdeseta leta prejšnjega stoletja so namreč zaznamovala rahljanja rigidnih političnih ideologij, odpiranje družbenega (in posledično tudi glasbenega) prostora in prinesla pomembne nastavke za civilnodružbeno gibanje, kar je kasneje pripomoglo k razpadu političnega sistema, ki se je še nekaj let pred tem zdel večen. Pod prahom tridesetletne patine plošč in bendov lahko motrimo pomembne spremembe v politično-ideološkem polju, v družbeni, kulturni, ekonomski krajini, v načinu muziciranja, estetiki, družabnosti in solidarnosti, v diskurzih med globalnim, nacionalnim in lokalnim. Hkrati pa so nam v marsičem ta trenutek bližje, kot so nam bile denimo pred desetimi leti.

Skupina Istranova se je, podobno kot Begnagrad ali Kladivo, konj in voda, izvalila iz druščine zvedavih študentov, ki so iskali nekonvencionalne načine muziciranja (z izkušnjo muzik, ki so prihajale praktično z vseh koncev sveta) in alternative uniformirani, utesnjujoči družbeni realnosti. Njena svetovljanska drža in zoperstavljanje nacionalističnim težnjam, ki sicer ves čas obtežujejo tudi ljudsko glasbo, odmevata še danes. Istranova je začrtala smernice raziskovanju istrske ljudske glasbe, ki je bila (do) tedaj povsem marginalizirana in skoraj popolnoma neznana, ter oblikovala repertoar, iz katerega še danes črpajo tako sodobni ljudski pevci in godci kot »folk revival« in folklorne skupine. Hkrati je z glasbenimi intervencijami in sodobnimi načini ustvarjanja glasbe spoštljivo, a pogumno posegla v tradicionalno istrsko glasbeno tkivo, ga presadila v kontekste sodobne popularne glasbe, Istranom pa ponudila novo identifikacijo z lastnim prostorom in njegovimi raznolikimi glasbenimi izrazi, ki so se zgostili v termin »istrska glasba«.

Nabito polno koprsko gledališče je 11. decembra pričalo o tem, da ta zgodba še ni in bržkone še lep čas ne bo končana, tudi če se člani in članica morda ne bodo več oglasili kot Istranova. Nekdanji člani Dario Marušić, Marino Kranjac in Franco Juri pripovedujejo o tem, kdo je bila Istranova in zakaj je njeni zgodbi danes morda vredno prisluhniti še bolj pazljivo kot leta 1982. 

11. decembra 2012 ste se po več kot petindvajsetih letih zbrali, da bi obeležili tridesetletnico izdaje enega najpomembnejših (in za mnoge poznavalce kultnih) albumov zgodnjega »folk revivala« pri nas – Istranova 1982. Kaj je bil povod za vaše ponovno snidenje? Šest komadov se je zdelo kot za pokušino. Sploh za nas, ki smo premladi, da bi Istranovo doživeli v živo.

Franco Juri: Ja, dejansko je šlo za »pokušino«, saj smo se dobili le priložnostno, na pobudo Maria Steffeta iz Skupnosti Italijanov Koper, ki si je zadal za svoj cilj obeleženje 30. obletnice izida naše prve (in predzadnje) plošče Istranova. Naša prisotnost na koncertu je bila zato predvsem simbolična, uvodna, saj so najboljši del koncerta, vsaj z glasbenega vidika, zapolnili in nadaljevali odlični glasbeniki – taki, ki so se nekje na svoji umetniški poti soočili z našim nekdanjim delom in so ga tudi reinterpretirali. To nam je bilo v veliko čast in zadovoljstvo.

Marino Kranjac: Hvala lepa, Mario Steffe! Brez njegove pobude in sredstev, ki jih je zagotovil za izvedbo koncerta, bi bili tako nastopajoči kot obiskovalci prikrajšani za enkraten in vrhunski glasbeni dogodek. Ko sem po koncertu razmišljal in zbiral vtise, se mi je utrnila naslednja misel: »To je bilo darilo Istranovi in darilo Istranove!«

Istranova je zanetila prvi »folk revival« na neki mikrolokaciji – v domači Istri. Takrat istrske glasbe pravzaprav nihče več ni poznal in je morda niti ni hotel poznati ali igrati. Dario je bil menda prvi, ki se je že kot najstnik odpravil »na teren« – najprej k domačim in kasneje po celotni Istri, zbiral stare napeve, instrumente, pesmi. Prav vi, Dario, ste bili, kot mi je povedal pokojni Luciano, tisti, ki je fantom, ki so hoteli igrati istrsko muziko, a je pravzaprav niso poznali, odkril povsem nov svet. Luciano je vedel povedati naslednjo »štorijo«: On (Franco Juri – op. K. J.) je rekel, da pozna enega tipa v študentskem naselju, ki non stop igra neke čudne istrske balade, igra malo violino, malo kitaro ... Kako in kje ste se torej zbrali in se odločili, da boste igrali istrsko muziko? Kakšni so bili sicer vaši glasbeni vplivi?

Dario Marušić: V času nastanka Istranove je bilo v slovenskem delu Istre okoli 70 odstotkov prebivalcev prišlekov in prva generacija otrok prišlekov. Mnogi od njih niso nikoli sprejeli najdene kulture za svojo. Večina jih ni hotela, nekateri pa tega enostavno niso zmogli. V samih mestih je ostal le neznaten delež prvotnega prebivalstva, ljudem na vasi pa so dali vedeti, da je vse v zvezi s tradicijo nekaj zaostalega. Sam sem imel pač srečo, da smo v družini bili dovolj »zaostali«, tako da sem se zelo zgodaj prek družinskih vezi srečal s tradicionalno glasbo svojega okolja. Vendar če ne bi padel v dogajanje britanskega in francoskega (na začetku predvsem bretonskega) folk revivala, morda ne bi nikdar tako močno vzljubil svoje domače glasbe. Me veseli, da so me fantje (in dekle) takrat poslušali in začeli igrati to, kar smo igrali.

Franco Juri: Skupni imenovalec je bil ta, da nas je zanimala folk glasba po svetu. Pomembno je bilo tudi to, da so bila sedemdeseta in nato zgodnja osemdeseta leta kulturno, politično, družbeno in umetniško angažirana. Drugje so ljudsko glasbeno izročilo igrali in peli drugače kot pri nas, kjer je veljalo predvsem, da je to domena folklore in folklornih skupin. Nam pa je bila všeč takšna ljudska glasba, kot so jo igrali v keltsko-anglosaškem svetu (Steeleye Span, Fairport Convention, Bothy Band, Clannad …), tako imenovani folk rock ter folk revival, ali v Latinski Ameriki (Čile, Argentina), kjer je bila reinterpretacija ljudske glasbe projekt, usmerjen k socialni emancipaciji in uporu proti vojaškim diktaturam. Sam sem takrat veliko poslušal skupine in glasbenike, kot so bili Inti Illimani, Quilapayun, Victorja Jaro, družino Parra, Atahualpa Yupanqui, Mercedes Sosa ipd. Res je, kar je Luciano povedal. Želeli smo sestaviti skupino, ki bi igrala istrsko glasbo, vendar dlje od komercialnih istrskih in trieštinskih nismo znali. Jaz pa sem se spomnil Daria, ki me je večkrat obiskoval v Ljubljani, kjer sem študiral, in mi igral ter pel meni neznane istrske pesmi in melodije. Na začetku je bil en sam glasbeni »šmorn« – malo kantavtorstva in malo folka. Nato smo se začeli zavedati bogastva našega izročila. Tudi sam sem tako ponovno odkril napeve in glasbo svojega deda in njegovih sovaščanov. Mate Sanković – Šplinkin je bil moj nono iz Pasjaka (na severovzhodni meji Čičarije); igral je na dvostrunsko tamburico – cindro, ki jo je sam izdelal. Doma in po sosednjih vaseh (v Žejanah, Munah, Zvonečah, Šapjanah) pa je s prijatelji in sorodniki pogosto in zelo rad »bugaril« – pel večglasne čičarske pesmi. Ob raziskovanju smo odkrivali najbolj skrito Istro – multikulturno, večjezično, večtonsko.

Marino Kranjac: Ko je Istranova začela delovati, sem bil star šestnajst let. Po rodu sem z Labina, moj oče, nono in stric so vsi igrali na mjeh, dvonice in sopele, nona in tete pa so »kantale« (pele – op. K. J.). Veliko časa sem kot najstnik prebil pri starih starših, kjer je bila takrat ljudska glasba del vsakdana, tudi plesalo se je še po starem. S pojavom Istranove sem spoznal, da je ljudska glasba, ki sem jo doživljal v svojem primarnem okolju, lahko predstavljena tudi na drugačen način – na velikem odru, kot koncert, kar je bil zame velik pozitiven »šok«. Postal sem velik občudovalec skupine, dovolili so mi celo, da sem bil navzoč na vajah, Dario mi je priskrbel ljudska glasbila, tudi Lucio mi je nekaj malega pokazal, dokler me niso leta 1986 povabili v skupino. Kar se tiče glasbenih vplivov, pa sem v srednji šoli poslušal in pobiral s plošč glasbo predvsem ameriških fingerpicking kitaristov, kot so Leo Kottke, John Fahey in Stefan Grossman.

Istranovi bi lahko rekli celo kolektiv, saj je imela vseskozi različno število članov, ki so odhajali in prihajali, z njimi pa so prihajali in odhajali tudi raznoliki glasbeni vplivi popularnih in ljudskih godb domačega in globalnega okolja, individualna glasbena estetika, pogled na svet in muziko. Kako ste sploh našli skupni jezik, kompromise? Kako je izgledalo muziciranje, aranžiranje, iskanje in oblikovanje repertoarja, nastopanje? Konec koncev ste bili v tem, da ste (vsaj v začetni fazi oziroma na prvi plošči) sopostavljali ljudske in tudi avtorske komade, tako rekoč trideset let pred časom?

Dario Marušić: Na začetku je šlo za imitacijo oziroma podoben pristop, kot so ga do ljudske glasbe gojile skupine folk revivala v sedemdesetih letih. Pozneje smo si pa zgradili lasten stil. Vplivi so neizbežni in ni se jih treba sramovati. Nihče se ni rodil z znanjem.

Franco Juri: Istranova je bil resnično nekakšen glasbeni laboratorij. Jedro smo sestavljali neprofesionalni glasbeni samouki s strastjo do odkrivanja istrske glasbene tradicije, ki smo imeli »občutek«, voljo pa tudi nekaj posluha. Nekateri so po zaključku Istranovine epopeje postali profesionalni glasbeniki (Dario in Marino, delno tudi Luciano, ki nas je žal nepričakovano zapustil leta 2003). Vmes so z nami sodelovali tudi drugi, bolj izurjeni glasbeniki, kot sta Vlado Batista pa Nevio Miklavčič, nekaj časa pa tudi ostali prijatelji, amaterji s posluhom, kot na primer moj brat Aurelio Juri. Temu je botrovalo tudi naše izmenično odhajanje v vojsko. Sicer je v Istranovi vladala demokracija, in to neposredna. Kar pomeni, da smo polovico vaj namenili vročim debatam o vsem, tudi o sestavljanju repertoarjev.

Poleg tega ste menda hodili po istrskih vaseh ne le v iskanju »izgubljenih« napevov in pesmi, ampak ste z vaščani tudi muzicirali, prepevali. Zveni zelo etnomuzikološko. Kako je to pravzaprav v resnici izgledalo? Kako so vas domačini sprejeli? Kaj ste spoznali, česa ste se naučili?

Dario Marušić: Naš svetovni nazor nam je na neki način narekoval, da je treba izposojeno prej ali slej vrniti prvotnim lastnikom, pa čeprav v restavrirani obliki. Vsekakor je fantastičen občutek, ko za to dobiš še iskreno priznanje.

Franco Juri: Etnomuzikologija je dragoceno izhodišče tudi za skupino, kakršna je bila Istranova. Hkrati je bil zelo pomemben stik z realno Istro. Istrani, ki so še prepevali ali igrali stare istrske, so nas navdihovali. Poleg glasbe smo radi poslušali tudi njihove zgodbe, pili njihovo vino, jedli njihov pršut. Hvaležnost smo izkazovali tudi tako, da smo te godce vključevali v razne dogodke, projekte, postali smo prijatelji. Spoznali smo najizvirnejše godce, ki so igrali na bajs, sopele, mih, šurle, in izdelovalce teh inštrumentov, jih pri njih naročali. V Rovinju smo obiskovali pesnike, ki so pesnili v starem romanskem jeziku (Ligio Zanini, Giusto Curto). V vojski so me iz Šibenika premestili v Pulj, kar je bilo zame tako, kot da bi se vrnil domov. Tam sta me Dario in Luciano kar nekajkrat obiskala in skupaj smo hodili od vasi do vasi, od Galižane do Vodnjana, od Fažane do Peroja in Šišana, in beležili. Skratka, niti vojska nas ni ustavila. Nasprotno!

Marino Kranjac: Jaz sem se temeljitemu raziskovanju posvetil po razpadu Istranove. Glavnino materiala, ki ga je skupina izvajala, je prinašal Dario, vsak član pa je v iskanju svojih korenin nato tudi sam prinesel kakšno vižo ali pesem.

Sicer pa niste nastopali zgolj južno od Črnega Kala, kajne? Kakšen je bil odziv publike v domačem okolju in drugod?

Franco Juri: Večkrat smo bili »eksotika«, pa ne le severno od Črnega Kala. Tudi v Kopru in Piranu publika ni poznala prave razsežnosti istrske glasbene tradicije. Ker smo repertoar sestavljali spretno pluralno in pomešali istrsko-hrvaško dvoglasje ali čičarsko bugarenje z bolj melodičnimi romanskimi ali slovenskimi vzorci, so bili naši koncerti »prebavljivi« tudi za širšo publiko. Postopoma pa so se poslušalci privadili tudi bolj zahtevnih melodij in zvokov.

Marino Kranjac: V letih 1986–1988 smo imeli kar precej nastopov po Sloveniji, v Italiji, med drugim na Folkestu, kjer smo leta 1988 nastopili skupaj z eno takrat vodilnih folk zasedb v Evropi, madžarsko skupino Visonto, poželi ovacije in doživeli boljši odziv publike kot Madžari. Mislim, da je bila Istranova v domačem okolju že od začetka sprejeta predvsem s strani intelektualcev, nekateri med njimi pa so pod tem vplivom začeli pisati prozo in poezijo v domačem narečju. To je eden od največjih dosežkov Istranove, saj je zagnala kolesje iskanja, vrednotenja in poznavanja lastne identitete ljudi našega neposrednega okolja.

Njen osnovni cilj ni statična reprodukcija ljudske pesmi kot izumrlega predmeta niti eksotični folklorizem v begu pred stvarnostjo, piše v knjižici prve plošče o Istranovi. Danes je sicer takšno mnenje nekaj povsem običajnega, leta 1982 pa ni bilo. Kako se delovanje Istranove prevaja v današnji trenutek, v današnji čas, kakšen je pomen Istranove danes? Ima ta naš čas kaj skupnih značilnosti s časom vašega delovanja? Kako je bila istrska ljudska glasba razumljena tedaj in kako je danes?

Dario Marušić: V osemdesetih letih je glasba Istranove nekaterim pomenila potrditev vrednosti lastne kulture, drugim pa odkritje eksotike »izza vogala«. Danes je vse cross-over in del tržišča, na srečo pa imamo lepo število izvajalcev, ki so v svojem pristopu k ljudski glasbi iskreni, se je naučijo, si jo prisvojijo in jo tako tudi zavestno spreminjajo. V sami Istri je danes največji problem meja, ki je strogo polarizirala pokrajino na slovenski in hrvaški del. V tem so bili domači imperializmi uspešni, vendar verjamem, da bo tudi njih kmalu odnesel vrag. Mi, ki se ukvarjamo z ljudsko glasbo na obeh straneh meje, odlično sodelujemo tako med sabo kot s svetom.

Franco Juri: Na koncertu se je zbralo precej odličnih glasbenikov, ki so med drugim nadgradili tisto, kar je Istranova začela leta 1980. Mislim, da je bila »subverzivnost« Istranove predvsem v tem, da se je ukvarjala z ljudskim izročilom mimo folklore in še bolj mimo enonacionalne govorice. Ubrali in zagovarjali smo pot multikulturnosti oziroma interkulturnosti, saj je za nas »kontaminacija« z drugimi kulturami in jeziki veliko bogastvo, ne pa grožnja. Navsezadnje smo tudi sami izhajali iz mešanih družin. Istre ne bi mogli razumeti drugače kot prostora, kjer se različne etnične in jezikovne kulture močno prepletajo. To je bil tudi glavni čar istrske glasbe. Zato nas nacionalisti niso marali, bili smo pravo nasprotje tistega, k čemur so stremeli. Želeli so novo mejo, mi pa smo jo sproti presegali in brisali. Tudi z glasbo. Vendar to ni bilo dovolj. Na koncu so novo mejo v Istri postavili tudi fizično.

Marino Kranjac: Nekateri skupino Vruja, ki jo vodim od njenega nastanka, vidijo kot nekakšnega naslednika Istranove. V nekaterih pogledih to drži – pot Istranove z njo nadaljujemo predvsem v predstavljanju istrske multietnične in multikulturne identitete. Še zmeraj pa čutimo nekakšno zadržanost ali nelagodje predvsem na »kontinentu«, ker smo premalo »slovenski«, kadar gre za predstavljanje naše države skozi glasbo, tako doma kot v tujini. Nekoč smo nastopili na državni proslavi, zgodilo se je, da smo morali na hitro zaigrati mimo protokola še eno pesem. Urezali smo pesem, ki je sicer iz Pirana, besedilo pa je bilo v istrsko-beneškem (italijanskem) narečju, česar se sploh nismo zavedali! Šele ko smo zapeli, smo opazili nelagodje nekaterih politikov, v pismu bralcev v časopisu Delo pa se je neki bralec pritožil, češ, kako je lahko na državni proslavi slišal italijansko pesem. Po mojem mnenju bi na državni proslavi lahko slišali še kakšno madžarsko pesem, saj gre za avtohtoni manjšini in ne za tujce v lastni državi.

V iskanju novega glasbenega izraza je Istranova promovirala tudi etične in civilizacijske vrednote v pretanjenem nasprotju z retoriko tedanje oblasti, beremo v napovedniku koncerta leta 2012. Kakšne težave ste imeli tedaj z oblastjo? Za kakšne etične oziroma civilizacijske vrednote ste se zavzemali? Luciano se je pošalil, da ste bili hipiji.

Dario Marušić: Jasno, da je bilo izrečeno bolj v šali. Hipiji smo bili predvsem zato, ker se nismo posvečali marketingu, tudi skladanje in priredbe smo smatrali kot kolektivno delo. Vsekakor pa smo bili bolj levo, pacifistično in ekološko usmerjeni. Edino, kar je bilo za nas sprejemljivo, je bila interkulturnost in regionalna solidarnost.

Franco Juri: Gledano malce »ideološko«, bi lahko rekli, da je naša generacija izhajala iz štirih vodilnih idejnih stebrov – libertarnosti, ekologije, socialne pravičnosti in multikulturnosti. Kakšnih hujših težav nismo imeli, saj so bila to osemdeseta leta, leta sprememb, dokaj tolerantnega in zmedenega avtoritarizma ter priprav na zgodovinski preskok v nov sistem. Danes se sicer vsi sprašujemo, kaj je pravzaprav novega v sedanjem sistemu in kje sploh je dodana vrednost.

Druga plošča (Ča to šuška?) je estetsko in stilsko precej drugačna od prve in precej bolj zazrta v tradicijo. Vmes se je očitno zgodilo resno raziskovanje materiala, resno muziciranje? Je druga plošča zavesten premik k bolj »pristnim, avtentičnim« zvokom tradicije? Kaj se je tisti čas dogajalo z bendom, z raziskovanjem istrske glasbe?

Marino Kranjac: Na drugi plošči je nekaj posnetkov, ki so plod prihoda novih članov z drugačnimi glasbenimi izkušnjami. Aranžmaji so z njihovo pomočjo postali kompleksnejši, skladbe so pridobile drugačen pridih (Zrasla mi ladonja, Pojmo mi mala na samanj, Daj mi litru vina). Domnevam, da je Dario takrat smatral, da skupina še ni zrela za takšno izvajanje, zato je vztrajal na bolj ljudskem izvajanju glasbe. Če hočeš ljudsko glasbo izvajati na rock ali jazz način, moraš najprej spoznati njeno bistvo, da ga pri njeni predelavi ne povoziš ali izničiš.

O razpadu je Luciano Kleva povedal naslednje: »Nehali smo, ker to za nas ni bil posel, ampak ljubezen do te glasbe, delali smo jo, ko smo imeli čas.« Kako ste vi doživljali razpad skupine in vzroke zanj? Je bil razkorak med ljubiteljskim in profesionalnim ukvarjanjem z ljudsko glasbo res nepremostljiv? Nekateri (Dario, Marino …) ste se istrski muziki takrat vseeno za vselej zapisali ter postali profesionalni glasbeniki, danes nosilci, učitelji, »ambasadorji« istrske glasbene tradicije.

Dario Marušić: Osebno žal nisem imel več časa za ljubiteljsko ukvarjanje z glasbo.

Franco Juri: Bil je to čas, ko se je veliko dogajalo. Osebno sem se ukvarjal s premnogimi stvarmi. To je huda in včasih tudi problematična plat moje osebnosti, dobra glasba pa te zahteva celega. Leta 1988 smo prišli do razpotja. Takrat sem veliko potoval in se leta 1987 preselil v Ljubljano, kjer sem delal kot asistent na Filozofski fakulteti. Različne poti in interesi so nekoliko rahljali in zredčili naša srečevanja. Odločitev je bila, da nadaljujemo resno ali pa se razidemo. Odločili smo se za drugo pot in ostali dobri prijatelji. Zato se nam ni težko občasno srečevati, nekajkrat vaditi in nato celo simbolno nastopati, vendar brez drugih pričakovanj.

Marino Kranjac: Zame je bil razpad skupine presenetljiv, iznenaden, šokanten, saj sem takrat v istrsko ljudsko glasbo ravno dobro »zagrizel«. Posneli smo že nekatere nove pesmi in viže, imeli smo nov program, materiala za novo ploščo je bilo dovolj. Po razpadu Istranove sem si vzel kratek čas za razmislek in prevladala je ljubezen, volja po raziskovanju in uveljavitvi te glasbe. Tudi zame ta glasba ni posel, živim skozi njo, in ta ljubezen je v skromnem smislu poplačana tudi materialno.

Istranova je odkrila repertoar, ki ga še danes povzemajo praktično vse skupine in posamezniki. Dajte, dajte, Kadi son lani tancala, Roža Katarina in še nekatere so postale stalnica v repertoarju sodobnih ljudskih pevcev, godcev, folk revivalistov in folklornih skupin. Je to dediščina Istranove, iz katere so zrasle in se napajale mlajše generacije? Ali je to svetovljanski pogled na lastno tradicijo, v katero se lahko intervenira s sodobnimi načini muziciranja, žanrsko raznolikostjo in izbiro instrumentarija, ki je tako rekoč neomejen? Kaj tretjega?

Dario Marušić: Vsakega po malem – malo je mode, malo iskrenega zanimanja, malo tudi blefa. A to je bilo vedno z vsako glasbo. Vsekakor prija, ko glasbeniki, ki so se v času Istranove komaj rodili (ali pa še ne), igrajo skladbe, ki so danes znane ravno po zaslugi Istranove. Celo godci in pevci, ki so starejši od članov Istranove, danes skladbe izvajajo tako, kot jih je priredila Istranova. Česa več si lahko želimo?

Franco Juri: Slovenija ima danes kar nekaj odličnih izvajalcev, ki so znali tudi istrsko glasbo nadgraditi v glasbenem in scenskem smislu. To je bilo razvidno tudi iz koncerta, ki me je navdušil.

Marino Kranjac: Po mojem mnenju obstajajo tri velika »semena«, ki jih je Istranova posejala. Prvo je, kot sem že omenil, zagon, ki ga je dala raziskovanju, uveljavitvi in odkrivanju istrske identitete na različnih področjih umetniškega izražanja. Drugo je, kot se je izkazalo na minulem koncertu, da je Istranova dejansko ponudila iztočnico za praktično vse izvajalce ljudske glasbe pri nas. Tretje je vzniknilo takrat, ko je Aldo Kumar ves material, ki ga je uporabil pri svojem aranžiranju istrskih ljudskih pesmi in glasbe za zbore in godalni orkester, dobil od Daria Marušića. Gre seveda za pesmi in melodije, ki jih je izvajala Istranova. S tem so se pesmi in melodije iz Istre razširile po vsej Sloveniji in po svetu.

Istranova ... la xe ancora! – Istranova ... za vse čase!, tako se je imenoval vaš večer. Se lahko v prihodnjih časih nadejamo še kaj Istranove v živo ali vsaj na zgoščenkah? Druga plošča še vedno ni izšla na digitalnem nosilcu zvoka, slišim tudi, da je shranjenih še precej neizdanih posnetkov.

Franco Juri: Do pomladi naj bi izšel poseben CD s knjigo o Istranovi. S tem naj bi zaokrožili 30. obletnico izida plošče Istranova. Morda pa bo to še zadnji povod za simbolni nastop. Vendar res zadnji, da ne bomo patetični in nostalgični. Čas je za mlade in za profesionalce iz našega kroga, kot sta Dario in Marino.