06.11.2011
Jazzovski izid leta
S prvencem mlade jazzovske zasedbe Balžalorsky/Drašler 3o suvereno stopajo v našo glasbeno pokrajino tri imena, ki jo bodo v bodoče v veliki meri tudi krojila.

Balžalorsky/Drašler 3o
Wu – Wei
ZARŠ
2011
S prvencem mlade jazzovske zasedbe Balžalorsky/Drašler 3o suvereno stopajo v našo glasbeno pokrajino tri imena, ki jo bodo v bodoče v veliki meri tudi krojila. Napredni jazzovski trio sestavljajo kitarist Vitja Balžalorsky, kontrabasist Jošt Drašler in bobnar Vid Drašler. Kdor spremlja domače jazzovsko in širše dogajanje svobodne kreativne glasbe, je imel vsa imena kljub mladosti njihovih nosilcev že večkrat priložnost spoznati v živo. Pojavljajo se v raznolikih kontekstih od popularne glasbe (Neisha) do hardcora (Malik) in zanimivih vmesnih postaj (Zmajev rep), sicer pa so vsi trije živahni improvizacijski sogovorniki, ki so se – med drugim pod okriljem Komba Zlatka Kaučiča – odločno soočali tudi z govoricami bolj priznanih mednarodnih kolegov. Del teh raznolikih, predvsem pa vznemirljivih in glasbeno zvedavih kontekstov je razkril tudi letošnji Kaučičev festival Smartfest.
Dokaj čvrsta ukoreninjenost v sodobni jazzovski mainstream, s katero se album Wu – Wei začne, je izhodišče, ki ga bo mladi, a odlično uigrani trio raziskoval v nadaljevanju. Previdno uvedene vodilne melodije se s toplim kitarskim tonom mehko pogrezajo v nevsiljiv preplet metlic in kontrabasa, kjer že kmalu namignejo na svojo potrebo po izraznih razširitvah. Vitji Balžalorskemu se v kompozicijah posreči razviti melodične kohezije skupaj z na površini manj prepoznavnimi zvočnimi gmotami, ki pa vendarle delujejo kot središče, iz katerega se te melodije izmenično porajajo in kamor vedno znova ponikajo. V tem dialektičnem gibanju je zajeto krhko ravnotežje, ki v nekem smislu potrebuje in implicira svobodno razpustitev.
Pravzaprav bi bilo čudno, če glasbena govorica Vitje Balžalorskega in njegovega tria ne bi poskušala upoštevati in izkoristiti vseh možnosti za odvode, ki jih omogočajo tako kompleksne in razvejane kompozicije. Nekatere skladbe svojo zazibano melodijo razvijejo v monolitne refrene, za katere je kar težko verjeti, da se tako dobro ujamejo s celoto. Toda njihova neposrednost, ki se sprva sliši kot očitno nasprotje siceršnji harmonski kompleksnosti, je očitno prav tako njen del kot svobodna razpustitev v čisto improvizacijo. Zato je poslušanje albuma Wu – Wei poslušalska izkušnja, ki zahteva skoraj nedeljeno pozornost, s katero se posamezni deli povežejo v celoto na način, ki te šive hkrati poudarja in odpravlja.
Takšna je, denimo, posrečeno in duhovito naslovljena skladba E. C. M., kar Vitja Balžalorsky interpretira kot Elegant Chaotic Music. Ne nazadnje takoj slišna bližina čedalje bolj zapletenemu komornemu lirizmu znane nemške založbe gotovo ni naključje. Omenjena skladba je kolaž presenetljivih dopolnjevanj od uvodne meditativne odprtosti do nenadnega vstopa nedoločljive melodije, ki pa jo zato podpirata toliko čvrstejša ritmika in kontrapunktna mreža. Drugod podobno odprte melodije valovijo in se stekajo v bolj surove izrazne vrhunce, denimo v skladbi Slon. Njena prehajanja in pljuskanja so naravnost uživaška, zato prehodi iz improvizacije v distorzirano prodornost in iz nje spet v klasično zibanje sploh ne čudijo – tako kot zaključni ploski, leseni akord. Ker pa izvedbe tria brbotajo od kreativnosti, se tudi iz tega akorda izvije še nekaj improvizacijskega nemira, kot da Balžalorsky s svojim triom skladbe noče zaključiti, dokler v njej ne izkoristi vseh možnih smeri in nasprotij.
Avtor vseh kompozicij, kitarist Vitja Balžalorsky, v svojem igranju razvija harmonsko nadvse bogato in kompleksno govorico v slogu mojstrov, kot sta starosta Jim Hall na eni strani in sodobni individualist Ben Monder na drugi, s tem da je njegov eliptični lirizem blizu predvsem zrelemu Johnu Abercrombieju z zadnjih albumov ali Kurtu Rosenwinklu, kadar ta s svojim triom interpretira standarde. A Balžalorskega kompozicijski in solistični slog sta nerazdružljivo prepletena; njegove solistične pasaže, izmenično scofieldovsko oglate in pretanjeno melodične ter prefinjeno osenčene z akordnimi namigi, dopolnjujejo tako kompozicijsko zasnovo kot trenutni improvizacijski moment. Takšno razvijanje forme je pogojeno s poglobljenim razumevanjem kompozicijskih osnov, ki jim Balžalorsky tako sproti dodaja vedno nove zasuke. Z njimi poskrbi za kar največjo napetost in barvno polnost, ki raziskujoč izkorišča harmonske dvoumnosti, vendar umerjeno in z občutkom, tako da celota ne začne razpadati. Ta vidik je integralni del glasbene govorice Vitje Balžalorskega: njena sugestivna kompleksnost se skozinskoz odpira novim izzivom sprotnih razvojev.
Glede na izjemen improvizacijski potencial celotnega tria vobče in raziskujoče drznosti Vitje Balžalorskega posebej ne preseneča, da se album Wu – Wei v svoji drugi polovici začne čedalje bolj nagibati na eksperimentalno stran. Ne da bi s tem zanemaril svoje izrazno jedro, se trio ponekod predaja nejazzovski zvočnosti, šumu, hrupu in svobodni improvizaciji. Značilno je, da se vse omenjene sestavine v danem trenutku spet logično povežejo in pokažejo v jazzovski luči. Sumim, da bo bodoče delovanje tria samo še potenciralo svojo drznost in osebni izraz izgradilo prav na nekonvencionalnih odmikih od eteričnega lirizma v smeri improvizirane razgradnje zvoka. Ni dvoma, da bodo ti glasbeniki odkrivali še zelo oddaljene glasbene obale. To bomo v živo lahko preverili že kmalu in gotovo še mnogokrat; do takrat pa se za vnovično odkrivanje ponuja odlični studijski prvenec. Njegov izid je dogodek, ki bi moral pretresti vsakega pravega ljubitelja jazza.