Jeza in hrabrost

Poslušanje nove plošče Katarine Juvančič in Dejana Lapajne je tokrat po naključju sovpadlo z dogajanji na Škotskem, kak mesec pred tem pa sem ob zaključevanju redakcije prevodov pesmi Boba Dylana spet vzel v roke pesmi Roberta Burnsa in užival tako v jeziku kot v njegovih pokrajinah. Drugo naključje je bilo, da sem ravno v tem času za sprostitev ponovno bral legendarno epizodo Alana Forda V strahu so velike oči; v njej Alan Ford in Bob Rock potujeta na Škotsko, kjer naj bi strašilo, nakar ugotovita, da je posredi (seveda) prevara, povezana z neobstoječim družinskim zakladom. Pa smo nekako že pri zgodbah. In pri pričujoči plošči Hope's beautiful daughters.

Njuna druga plošča dopolnjuje in zaokroža Selivke iz leta 2012; (med drugim) gre za nadaljevanje zgodb o ženskah, ki jim ni bilo vseeno, ki so vedele, da se na svetu da marsikaj spremeniti. Kombinacija pripovedovanja starih škotskih pripovedk in kantavtorskega glasbenega upesnjevanja se glasbeno giblje med kantavtorskim folkom in rockovskim izrazom, na plošči pa je poleg obeh protagonistov sodelovala pisana sedemnajsterica glasbenikov, tako slovenskih kot škotskih. Nabor glasbil je pisan, od standardnih kitare, kontrabasa, violine in bobnov do zanimivih in inovativnih zvočnih popestritev z afriškimi glasbili. Med slovensko ekipo srečamo Sama Kutina, Klemna Krajca in Matija Krečiča, med škotskimi pa kantavtorico Karine Polwart in Paula Taskerja (duo Doghouse Roses, v katerem igra, pri nas ni neznan), Seylan Baxter in Fiono Cuthill.

Tri pripovedke, ki so jih prebrali škotski pripovedovalci David Campbell, Tom Muir in Lawrence Tulloch, je glasbeno opremila zasedba Salamandra Salamandra, v kateri med drugim delujeta Dejan Lapanja in Samo Kutin, gre pa za izjemno zanimive uglasbene interpretacije, ki ploščo, ki že sicer temelji na visoki samospevskosti, popeljejo še v dimenzije recitala z vanzandtovskim glasbenim presežkom. V avtorskih pesmih najdemo literarne in zgodovinske teme; gre tako za portrete hrabrih žensk (gl. prejšnjo ploščo Selivke), denimo v uvodni pesmi o Ireni Sandler ali, pozneje, o Rosi Luxemburg in Fridi Kahlo, kot za inuitske legende (Skeleton Woman) in že omenjene pripovedke (Dreammaker, Ursilla, Mallie). (Angažirana) zgodovina, ki jo pišejo ženske, in legende se na plošči izmenjujejo, vmes pa kot iztegnjen prst srečamo angažirano poezijo, namerjeno na tipično mačistično mentaliteto, ki tokrat naleti na odpor (Svarilo Janezu, ta je edina slovensko-angleška, sicer priredba škotske ljudske, znane kot Blue Bleezin' Blind Drunk ali Mickey's Warning; ne morem si kaj, da se ne bi spomnil na še dokaj svežo izvedbo Linde Thompson z njenega lanskega albuma Won't Be Long Now). Izvedbo na plošči je Katarina Juvančič aranžirala skupaj s Karine Polwart.

Sveti Avguštin je nekakšna rdeča nit plošče; njegov je že naslov, ki govori o dveh hčerah Upanja: Jezi in Hrabrosti (Pogumu). Jeza ima ponavadi angažiran podton, a to je zgolj znak, da nam ni vseeno, medtem ko je Hrabrost tista, ki lahko Jezo spremeni v boljšo prihodnost. Upanje je tako hkrati roditeljica in nadpomenka, ki pod eno streho pravzaprav združuje vso zgodovino človeštva. Zato tudi ni naključje, da je Katarina Juvančič za svojo slovensko-škotsko zgodbo izbrala prav ta naslov: konceptualna namera je uresničena v izboru in umestitvi pesmi, pripovedke pa so kot nekakšen intermezzo, ki se pojavijo na tretjem, petem in osmem (predzadnjem) mestu na plošči in poslušalcu vržejo tudi kost. Ob poslušanju lahko, denimo, premišljuje, čemu se Dreammaker pojavi ravno po inuitski zgodbi in pred pesmijo o Fridi Kahlo, čemu se Ursilla pojavi za Frido in pred še eno inuitsko Sister Sun in čemu Mallie sledi Svarilu Janezu in nas pripelje v zaključno pesem o Rosi Luxembourg. V tej slišimo celo nekaj samplov s proslulih ljubljanskih protestov 2012/13. Tam se je zgodba pravzaprav začela s »svarilom Janezu«.

Katarini in Dejanu se že pozna škotska kilometrina; ni veliko primerov v naši zgodovini popularne glasbe, da bi »mešanje melosa« zvenelo prepričljivo in celo udarno. Samo spomnimo se, kako prisiljeno so zveneli denimo Šifrerjevi irski ali nashvillski poskusi; kot vaja v slogu, češ, napnimo na pesmi malce Dublinersov. Na pričujoči plošči se zdi, da škotska glasba povsem enakomerno diha s slovensko, ne gre za to, da bi poslušali Katarino Juvančič na »škotskem albumu«, ali da bi se zazdelo, da bi rekla: no, zdaj pa posnemimo še nekaj v tem štosu, ampak se zdi izbira glede na gradivo povsem jasna, tudi kontekstualno in konceptualno, denimo glede izbire recitalov. Plošča je kratkomalo uspešno nadaljevanje in nadgradnja zgodbe Selivk, pardon »selivk«; ne gre zgolj za zgodbe žensk, ki so soustvarjale zgodovino ali za zgodovino samo, bodisi škotsko ali slovensko: pri obojih gre za narod, ki (sicer) zna zavihteti pest (če hoče), le nekatere pomembne nianse so drugačne. V glasbi pa so nianse dobrodošle. Glasba je sicer nadpomenka politične zgodovine, še dobro, da je tako, in zlasti na tej plošči se pokaže, da je politična (družbena) zgodovina kot taka pravzaprav nepomembna; pomembno je, kaj iz nje narediš. 

Ploščo sta likovno opremili Tinka Volarič in Jerneja Rodica. Katarina in Dejan sta jo predstavila na septembrskem popotovanju po Škotski, nekoliko prej pa sta se ustavila tudi na treh slovenskih prizoriščih.