Kdo tam poje? Kdo tam piše? – Ženske v glasbi

V svojih prvih Mnenjih kantavtorica, glasbena publicistka in antropologinja glasbe Katarina Juvančič s pomočjo Selivk – svojega prvenca z upesnjenimi in uglasbenimi zgodbami žensk – razglablja o (ne)smiselnosti razlikovanj med ženskim in moškim pisanjem in razumevanjem glasbe.

Glasba, pesem in ples so bili v zgodovini človeštva med prvimi migranti, prvimi selivkami. Kdo ve, morda je kakšna že takrat poletela proti meni, proti tebi?

Prejšnji teden so po dolgih mesecih iz gnezda glasbenega studia, likovnega ateljeja in tiskarne končno priletele moje Selivke – uglasbene in upesnjene zgodbe desetih žensk. Žensk iz preteklosti in sedanjosti, žensk, katerih osebne, emocionalne memorije, izpovedi in pričevanja so bodisi pozabljena bodisi zamolčana, meni pa so se zdela preveč pomembna, da bi se nanje nikoli več nihče ne spomnil, da jih nihče ne bi zapel. Konec koncev so me njihove zgodbe spremljale (da ne rečem preganjale) dolge mesece, nekatere celo leta. Niso mi dale miru, niso se hotele zapisati, dokler jih nisem začela zares poslušati, dokler nisem začutila njihove bolečine, ponosa, ljubezni, trme, jeze, sarkazma, modrosti, krhkosti in hkrati neznanske moči. Moči življenja in moči smrti. Pisanje in kasneje uglasbljanje teh pesmi – to je bila zelo (p)osebna in izjemno dragocena izkušnja, naporna in hkrati katarzična.

Selivke dišijo po tiskarski barvi, na dotik so gole in hrapave (nič jih ne loči od poslušalca), njihov pogled te priklene nase in te noče spustiti (zahvaljujoč prodornim portretnim ilustracijam Tinke Volarič). Na tak način se najprej razkrijejo radovednim očem, ženskim in moškim. Da ne bo pomote – Selivke niso (izključno) »ženska plata«, saj je pri njihovem nastanku in grajenju zvočne podobe sodelovalo celo več moških kot žensk, prav tako nočejo biti »feministična plata«, saj ne pristajam na spolno kategorizacijo glasbe (tudi ostale kulturno konstruirane distinkcije med spoloma so potrebne nenehne refleksije), čeprav se moramo, roko na srce, feminističnim gibanjem ženske vsakič znova zahvaliti za marsikaj, kar se nam danes zdi samoumevno. Pa ni! Selivke so preprosto zgodbe žensk, ki so zaradi takšnih ali drugačih okoliščin odrinjene na margino, čustveno in/ali družbeno. Zato je o njih treba spregovoriti tudi skozi umetniški (angažirani in emotivni), ne zgolj skozi, denimo, feministični ali antropološki diskurz (po izobrazbi sem namreč antropologinja). Kajti umetnost lahko nagovori ali se dotakne veliko več ljudi kot znanost.

Prvi odzivi tistih, ki jih je cede »nagovoril«, so različni (in zame še posebej zanimivi) – ne v zapopadanju zvočne in tekstne gramatike, ampak v emocionalnem dojemanju zgodb, oziroma bolje rečeno, v (javnem) artikuliranju čustev. Ženske pravijo, da jih pesmi spravljajo v jok, moški pa so precej bolj redkobesedni. Kar še ne pomeni, da se moških takšne zgodbe ne dotaknejo; predvidevam, da gre pri tem bolj kot za kaj drugega za (ne)zavedno uklonitev sistemu norm in pravil obnašanja moškega v patriarhalno orientirani družbi, kakršna je naša. Moške solze so dovoljene v športu, v muziki ne. A čustvovanje moških ni nič manj intenzivno, dramatično ali boleče kot čustvovanje žensk, samo artikulirano je morda na drugačne načine.

In ravno moški bodo, skoraj brez izjeme, recenzirali ta album. Kar me sicer veseli. Še bolj pa bi me veselilo, če bi o albumu pisale tudi ženske; vendar glasbenih kritičark v Sloveniji skorajda ni. Glasbeni kritik je tako in tako izumirajoč poklic, ki ga sama uradno opravljam dobro leto in pol. In čeprav antropološke in sociološke fenomene glasbe raziskujem in o njih pišem že dobrih deset let, lahko domače ženske glasbene publicistke še vedno preštejem na prste ene roke. Mnogokrat sem se spraševala, zakaj je tako. Če je glasba tako v lokalnem kot globalnem smislu bolj ali manj še vedno »moški biznis«, je (popularno) glasbena kritika vsaj v naših koncih skoraj izključno v moški domeni, »a man’s world«, kot bi zakričal James Brown. V formativnih letih glasbenega pisanja, ko sem se kalila pri Muski (najboljša šola z najboljšimi pisci in piskami), sem od publicistk, ki so pisale za omenjeno rajnko revijo, spoznavala in zapopadala predvsem Varjo Velikonjo, nekakšno domačo Ellen Willis, pa Sonjo Porle in njene srčne, subtilne opise afriških vandranj in srečevanj z afriškimi muzikami in muzičisti. V tistih časih sem se tudi večkrat soočila z očitki starejših moških kolegov, da ženske nimamo pojma o muziki, kaj šele o glasbeni kritiki.

Predpostavljam, da so takšne in podobne zlonamerne pripombe marsikatero mlado nadobudno glasbeno »fenico«, kot sem bila sama, odvrnile od pisanja. No, mene niso. Tudi zato ne, ker ne pristajam na ideološko delitev umskega/analitičnega/racionalnega (kot domene moških) in telesnega /emocionalnega/iracionalnega (kot domene žensk), na katere premisi je stoletja počivala zahodna misel in ki se tako v družbenih kot v političnih diskurzih še vedno zvesto reproducira, kadar zmanjka pravih argumentov. Prav tako mi ni blizu postavljanje ločnic med moškim in ženskim poslušanjem glasbe ali pisanjem; bolj kot spol nas namreč v glasbenega kritika/kritičarko, poslušalca/poslušalko izoblikuje glasbena socializacija in izkustva. Dolgoletni dril branja, poslušanja in pisanja pa pomaga zgraditi distinktiven slog, po katerem že na daleč prepoznaš določenega pisca ali pisko (mimogrede, ste se že kdaj vprašali, kako trapasto zveni »piska«?).

Pisanje o glasbi (notičarstva, pisunarstva, »kopi-pejstanja« in drugih instant besedilc pri tem ne upoštevam) je zahtevno, odgovorno (in mizerno plačano) delo, katerega temelj so dobro poznavanje osnovnih glasbenih zakonitosti in biografskih podatkov, socioloških, historičnih, ekonomskih in performativnih kontekstov, v katerih določena glasba nastaja ali se izvaja, bogat vokabular ter igriv, prožen, »žmohten« jezik, s katerim se lahko čimbolj približaš neubesedljivim zvočnim igram in s katerim se, podobno kot glasbenik na odru, spogleduješ z bralcem. Dobra kritika je ples besed, skozi katere slišiš in (ob)čutiš muziko. Iz lastnih izkušenj vem, da je mnogokrat lažje napisati dober komad kot dobro kritiko. Pri obeh pa je enako pomembna artikulacija čutnega, ki je v svojem najglobljem bistvu univerzalna, ki nas počlovečuje. Brez nje bi obviseli v liminalnem prostoru, v čakalnici tistega »neprostora«, v katerem sta muzika in beseda ločeni na telo in um, ali če hočete – na žensko in moškega.