Kdo tam poje? Kdo tam piše? – Ženske v glasbi, II. del

Katarina Juvančič je kantavtorica, glasbena publicistka, antropologinja glasbe, ljubiteljska fotografinja in lastnica mini založbe Stray Cat Tunes, pri kateri je z glasbenim tovarišem, kitaristom in producentom Dejanom Lapanjo pravkar izdala prvenec Selivke.

 

»Zapomnite si, da ste ljudje, in pozabite na vse ostalo.« (Albert Einstein, v knjigi Tiziano Terzani: Pisma proti vojni)

Pozdravljene in pozdravljeni,

sicer sem tokrat nameravala začeti na drugem koncu, ampak v tole moje pisanje se je danes zaril posebej velik trn – berem, da ostajajo članice ruske punk skupine Pussy Riot, Nadežda Tolokonikova, Marija Alehina in Katarina Samucevič, v preiskovalnem zaporu vsaj do januarja 2013. Grozi jim do 7 let zapora. Pogumne ženske, drzne muzičistke, matere malih otrok so spričo provokativnega februarskega performansa v pravoslavni moskovski katedrali Kristusa Odrešenika, kjer so s pankovsko molitvijo, ki se začne z besedami: »Sveta devica Marija, odženi Putina!« postale grešni kozel preteče sprege ruske politike in religije, ki postaja vse bolj totalitarna in avtokratska.

Razraščanje velikih ideoloških sil in mehanizmov, ki dnevno kratijo človekove pravice, blatijo njegovo dostojanstvo in zatirajo svobodno delovanje tistih, ki odkrito in javno izkazujejo nestrinjanje z njihovimi dogmatičnimi zapovedmi, postaja del našega vsakdana. Le majhni, komaj slišni glasovi prodirajo skozi temino korporativne medijske, gospodarske in politične noči. Od njih je odvisno, kako »svetla« bo naša prihodnost. Tudi midva, midve sva lahko že jutri tam, kjer so danes Pussy Riot. Kdo pa nam, povejte, lahko zagotovi, da za svoje stremenje k resnici in človečnosti ter za svojo ustvarjalnost, ki iz tega izvira, ne bomo kaznovani, da že nismo kaznovani? Mar ni kazen in ponižanje že to, da te okličejo za državnega parazita, zapravljivca davkoplačevalskega denarja, za odvečni strošek v proračunu, da ne priznavajo tvojega poklica, da ti po mesece in mesece nihče ne plačuje honorarjev, da ti nenehno postavljajo nove in nove birokratske ovire? Seznam je dolg, vsak dan daljši in bolj utrujajoč. Ljudi je strah. In zastraševanje je najmočnejše orožje vsakršne represije. Naj vas ne bo strah!

Razmišljam o tistih ženskah, tistih glasbenicah, ki so jim bodisi politične ali verske institucije onemogočile delovanje, jih pozaprle ali izgnale iz države, a so preživele in povečini ustvarjajo nekje drugje, kjer glas svobode in humanizma še ni popolnoma zakrknil. Najmogočnejši ženski glas izgnanstva je pripadal Miriam Makebi. Danes je podobnih in še hujših usod več, kot jih prenese tale papir. Ste že slišali za palestinsko udistko Kamilyo Jubran (leta 2003 je nastopila na Mestu žensk), pevko Amal Murkus, zahodnosaharsko pevko Azizo Brahim, iransko pevko Masho Vahdat (v Iranu je od islamske revolucije leta 1979 ženskam prepovedano peti v javnosti) pa številne sirske, tuareške, iraške, sudanske glasbenice? Mislim nanje in upam, da so na varnem.

Ob tem se mi samo po sebi ponuja vprašanje, koliko domačih glasbenic, pevk se javno izpostavlja ne zgolj zaradi milih popevčic (ki jim jih v veliki večini napišejo ali vsaj aranžirajo moški kolegi), zvonkega glasu, prikupnega nasmeha in lepih oblek, ampak zaradi sporočil, ki jih nosijo njihove pesmi; pesmi, ki so jih napisale, ki jih same pojejo in igrajo? Koliko ženskih avtoric (ali kantavtoric) na domači glasbeni sceni poznate na izust? To vprašanje sem v zadnjih tednih zastavila mnogim in zanemarljivo malo je bilo tistih, ki so jih znali našteti vsaj na prste ene roke. Iz tega lahko sklepam dvoje. Ženske avtorice (avtorice besedila, glasbe, morda celo aranžmaja) so v teh krajih izjemno redke ptice, kolikor obstajajo, pa jih večina (razen nekaterih izjem, kot so na primer Tinkara Kovač, Bilbi, Lara Baruca pa manj mainstreamovske Kaja Draksler, Meli Fabčič iz Psycho-Path, Irena Tomažin in Xenia Jus) sploh ne pozna.

Takšna obskurizacija in obenem eksotizacija žensk, sploh glasbenic-avtoric, je odraz tradicionalne strukture delitve dela in spolne diferenciacije, ki je zakoreninjena tudi v popularni glasbi. Ženska po takšni logiki lahko v glasbi uspe edino kot pevka (z naštevanjem prepoznavnih slovenskih pevk ni težav, kajne?), kot nekdo, ki navadno zgolj interpretira nekaj, kar so zanj napisali drugi, kot oseba, ki je pravzaprav ločena od benda, postavljena v ospredje in za katero je bolj kot to, kaj in s kakšnim glasom nekaj sporoča/poje, pomembno to, kako izgleda. Objektifikacija ženske poteka skozi telo, skozi seksualne atribute njenega fizičnega telesa, ki zvišujejo rejtinge, prodajo in krvni tlak moške publike. Odsotnost seksapila predstavlja medijsko marginalizacijo in vse, kar iz tega sledi. Sheila Whiteley v knjigi Women and Popular Music: Sexuality, Identity and Subjectivity ugotavlja, da ženska v patriarhalno orientiranih družbah in sistemih pooseblja krhkost in pasivnost, zato se od nje pričakuje, da deluje nežno, nenasilno, nekonfliktno in nadzorovano. Ženske ta družbeno-moralni precedens ponotranjajo in včasih celo potencirajo. Že mimobežni sprehod po domači glasbeni krajini potrjuje zgodbe o tem, kakšno vlogo imajo ženske na odru in kako se ta vloga učvrščuje skozi medijske in družbene diskurze. Pevka, ki je z redkimi izjemami edini vidni obraz ženske v domačem glasbenem biznisu, na odru deluje poželjivo, čedno, všečno in neproblematično. Ostali atributi so nepotrebni, včasih celo moteči in deviantni.

Samo pomislite na Janis Joplin ali Amy Winehouse, ki sta tako hitro in nesrečno izgoreli, kar seveda ni bilo naključje. V nasprotju s pasivnimi ženskami, ki so nadzorovane, so takšne ženske dojete kot friki (iracionalno, nevrotično obnašanje, nepokoravanje moralnim pravilom) in/ali kot grožnja obstoječemu sistemu. Aktivna ženska je namreč nenadzorovana in zato nevarna, saj obstaja in deluje zunaj dominantnega simbolnega reda, pravi Whiteleyjeva. Ta konflikt med družbeno predpisanimi vlogami in normami ter svobodo bivanja in ustvarjanja, ki ni vezana na spol ali na kakšna druga pravila igre biznisa, ki ni vsiljena »od zunaj«, ampak izvira iz notranje potrebe, želje ali nuje, je zlomil že vrsto znanih pevk in glasbenic.

Reduciranje na lastnosti, povezane s seksualnostjo, na imidž ženske pevke kot lepe rožice, lutkice, nas popredmeti, poniža ter nam jemlje umetniško kredibilnost in integriteto. Ta pa ne izvira iz spolnosti, ni vezana na biološki determinizem, ampak je imanentna vsakemu človeškemu bitju, vsakemu ustvarjalcu, ustvarjalki, ne glede na spolno, etnično, versko, kulturno ali kako drugo pripadnost! Želim, da nas pri tem jemljete resno, da se jemljemo resno, drage moje ženske!

Glasbeni biznis je še vedno precej maskuliniziran in šovinističen, neizprosen in do žensk pokroviteljski. Če ga hočemo zares odpreti, ga moramo spreminjati od znotraj, brez rožic in dekoltejev, ampak z javnim delovanjem in angažiranostjo, z argumentirano kritiko, ustvarjanjem svojih pesmi in muzike, s hrupom električnih kitar in bobnov, z glasovi, ki premikajo gore. Naj se stresejo stari hrasti! Pa naj vas ne bo strah! Tega, kar ste, v kar verjamete in kar imate za povedati, vam ne more vzeti nihče!

Džin tonika je zmanjkalo, poklepetati bi bilo vredno še o marsičem, pa bodi za danes dovolj.

Mislim na Pussy Riot, na vse ženske glasbenice tega sveta, na vse vas in vas objemam.

Katarina

P.S. O avtoricah, ki so v moji mladosti precej usodno vplivale name, lahko več izveste tukaj.