03.06.2011

Kje je slovenski jazz?

Kompilacija Jazz Slovenia 2011 predstavlja prerez slovenskega sodobnega jazza in nas sooča z vprašanjem njegove specifičnosti.

Andrej Hočevar

Jazz Slovenia 2011

Različni izvajalci

Jazz Slovenia 2011

SIGIC
2011

Ker se slovenski jazz zdi samoumeven le v kontekstu malega naroda, ki ga pogosto žene prizadevanje, da bi imel vsega po malem, je njegova širša in resnejša, četudi ne nujno sistematizirana predstavitev prva nujnost. Ta po eni strani izhaja iz umetno ohranjene povezave obeh pojmov, po drugi pa si mora prizadevati prav za njuno ločitev. Da je ta jazz slovenski, še ni izjava o njegovi vsebini ali kvaliteti, a je opomin domačim poslušalcem, naj se ne hodijo preveč nekritično past le na sosedove travnike. Obenem je to opomin domačim glasbenikom, ki se pri nas morda čutijo zapostavljene, naj tudi sami ne pozabljajo na pare še kar zvedavih slovenskih ušes.

Izhod iz nastale situacije ponuja dvojna plošča Jazz Slovenia 2011, ki jo je letos izdal SIGIC in predstavlja (držimo pesti!) prvo izdajo v vrsti preglednih kompilacijskih projektov, katerih namen je predstaviti »aktualne glasbene presežke v posameznih glasbenih žanrih«. Kolikor ti presežki ustrezajo tukajšnjemu številu skladb, smo jih Slovenci v zadnjih letih ustvarili nekako 22. To bolj ali manj ustreza številu podpisanih izvajalcev na plošči, čeprav so mnogi med njimi, ki nastopajo kot vodje svojih lastnih zasedb, kot spremljevalni člani prisotni že v zasedbah kolegov. Nabor skladb na kompilaciji je plod dela strokovne komisije v sestavi Hugo Šekoranja (njen vodja), Mario Batelić, Marko Kumer in Jure Potokar. Njihovo hvalevredno in pionirsko delo zdaj zavzeto predstavlja slovenski jazz in išče njegov karakter oziroma, bolje rečeno, njegovo mesto v širši, nadnacionalni jazzovski produkciji.

Znotraj strože zamejenega jazzovskega prostora nekateri glasbeniki dovolj suvereno zavzemajo svoje mesto, a v glavnem poleg klasičnih postav ostajajo zvesti tudi tradicionalnim skladbenim strukturam.

Znotraj strože zamejenega jazzovskega prostora nekateri glasbeniki dovolj suvereno zavzemajo svoje mesto, a v glavnem poleg klasičnih postav ostajajo zvesti tudi tradicionalnim skladbenim strukturam. Njihove kompozicije ponekod iščejo ravno prav sofisticirano napetost kontrapunkta in ritma, ki ustvarja ugodno razmerje za podajanje osebnega izraza v solažah in svežine v melodijah. To velja, denimo, za saksofonista Jureta Pukla in Igorja Lumperta, ki izhajata iz zrele post-bopovske tradicije, a jo namesto z odmiki v svobodnejši, (post)coltranovski izraz raje poglabljata v njeni čvrsti sredici. Na podobnem mestu stoji saksofonist Jaka Kopač. Da je pri tem bistvena izrazna ambicioznost, pokažejo nekateri manj prepričljivi poskusi, na primer toga in nenavdihnjena sredinska govorica kitarista Janija Modra ter vsebinsko plitka kompozicija bobnarja Aleša Rendle.

Nekoliko bolj samosvoj izraz, ki tako v fraziranje kot v (še zmeraj dokaj idiomatično) kompozicijo vnaša več odprtosti, najdemo pri avtorjih, kot so pianistka Kaja Draksler, kitarist Samo Šalamon ali basist Robert Jukič, nemara tudi saksofonist Lovro Ravbar. Prva dva prepričata že s svojima zelo osebnima, močno sugestivnima kompozicijama v počasnejšem tempu. Poglobljena refleksivnost in samozavestno, počasno grajenje vzdušja sta tu znamenji avtorske poetike, ki se ne zadovolji zgolj s pripadnostjo ustaljenim tokovom. Predvsem Šalamon, vsestranski stilist in spretni aranžer, s svojo skladbo ustvari lirično evokativno glasbeno izpoved.

Nekaj skladb je žal povsem pogrešljivih, saj njihova vsebina ne prinaša nobenega presežka nad formo, ponekod pa je že ta nekoliko šepava.

Zdi se, da je prav ta plat glavna pomanjkljivost slovenskega jazza. Nekaj skladb je žal povsem pogrešljivih, saj njihova vsebina ne prinaša nobenega presežka nad formo, ponekod pa je že ta nekoliko šepava. Denimo, Kristijan Krajnčan s svojo trinajstminutno suito ne uspe izkoristiti potenciala, ki ga ta nedvomno zahtevna forma ne samo omogoča, temveč tudi zahteva. Kompozicija Roka Goloba, ki povzame vse slabe vzorce fusiona, je v najboljšem primeru pretenciozna; njegova skladba je formalizirana lepljenka bolj kot ne praznih vzorcev in neurejenih zvočnih aluzij. Na sorodnem, jazz-rockovsko obarvanem polju Kombo Zlatka Kaučiča, ki v vseh pogledih zasluži samo pohvalo, prinaša razgibano in dovolj svežo kompozicijo, ki ostaja kljub temu iskriva in organsko čvrsta.

Zgodba sodobnega slovenskega jazza, ki jo soustvarjajo zveneča imena svetovnega jazza (Brötzmann, Godard, Hemingway itd.), je očitno še vedno močno zavezana sredinski jazzovski tradiciji, na kateri ni nič posebno slovenskega niti sodobnega. Bolj svobodne ali eksperimentalne oblike tako rekoč povsem izpadejo. Svetla izjema je seveda Zlatko Kaučič, čigar inovativnost že presega meje jazza. Več svobode bi slovenski jazz očitno težko prenesel, toda glavna težava je v tem, da se ji še približa ne. Kar zadeva zares poseben izraz ali samosvojo glasbeno govorico, rešujeta ugled s posebno zvočno sliko in kompozicijskimi inovacijami predvsem nepogrešljiva harmonikarja Jure Tori in Bratko Bibič. Glede na kontekst izstopa tudi Vasko Atanasovski, čeprav je njegov izraz včasih omejen na nekoliko pavšalna mešanja plesnih ritmov in etničnih primesi, predvsem južnjaškega melosa. Pričakujem, da bosta na naslednji izdaji vključena vsaj še Lenart Krečič, ki ga tokrat slišimo v zasedbi Statements, in Balžalorsky-Drašler trio, katerega člani se tokrat pojavljajo v različnih zasedbah, a so medtem pripravili svoj samostojni album.

Vsi projekti, ki so hkrati inventar in refleksija trenutnega stanja, se morajo prej ali slej soočiti s svojimi omejitvami zaradi načelne nezdružljivosti prejšnje dihotomije: širok izbor bi se v interesu jazzovske odličnosti dalo nekoliko oklestiti. Pahljača glasbenih govoric nemara izvira iz želje po dokazu, da ni predalčka, ki ga Slovenci ne bi zapolnili – razen klavirskega tria. Na račun mainstreama bi bilo lahko več prepletanj z drugimi glasbenimi žanri (Türkü Drakslerjeve, Jukičev Radio), ki imajo zdaj več, zdaj manj lastnega (ali slovenskega) karakterja. Da je ta jazz slovenski in ne kaj drugega, je spoznanje, ki je nemara bolj kot za tuje poslušalce pomembno za domače. Toda kar se tiče onih, bodo ti nemara opazili, da tudi slovenski jazz po formalni plati povsem dohiteva tuje kolege, le da ob tem ne prinaša zmeraj dovolj vsebinskih posebnosti in presežkov.