Kl(j)ubovanje po ljubljansko

"Plošče niso bile le nadomestek performansa, bile so v celoti drugačna forma – taka, ki je botrovala novim tipom dogodkov in socialnih prostorov."  Sarah Thornton

"I have seen great jazz musicians die obscure and drinking themselves to death and not really being able to get any work and working in small, funky jazz clubs."    Sonny Rollins

"I refuse to join any club that would have me as a member."  Groucho Marx

Zadnja Mnenja bom namenil temi, ki me spremlja že skoraj deset nadležnih let. Nadležnih, ker gre za temo moje diplomske naloge, ki je še do danes nisem dokončal. Gre za temo ljubljanskih klubov, torej prostorov bolj ali manj organiziranega hrupa, kjer sem prav v teh desetih letih previsel in prerolal kar nekaj svojega časa. Ko sem si na hitro v glavi zavrtel nazaj to obdobje in ko sem takoj odpikal popolnoma komercialne prostore (mnogi od njih niso v meni zbudili niti toliko radovednosti, da bi jih obiskal vsaj enkrat), sem prišel do šokantne ugotovitve. Klubska ponudba našega mesta se v debelem obdobju desetletja ni praktično nič spremenila. V raznih velemestih se klubi odpirajo in zapirajo hitreje, kot bi lahko to dinamiko spremljali, pri nas pa kontinuiteto klubskih dogodkov zagotavlja preprosta daljica med točkama A in B, ki sta na Kersnikovi in Metelkovi. Seveda so tu še drugi placi, a nima nobeden rednega tedenskega programa ali prave infrastrukture. In Palmi pod Halo Tivoli bi z vsemi njenimi preimenovanji težko rekli nov klub. Dobrodošle so iniciative, ki odzvanjajo iz nekdanje tovarne biciklov na Trubarjevi, dobrodošel je nov koncertni hram v nekdanjem kinu v Šiški. A čeprav so to socialno glasbeni prostori, niso klubi. Ja, na koncu ostanejo res štiri »luknje« na Metelkovi in klet K4. In množica se tako kobaca in kotali med točkama A in B.

Ironično, pokazalo se je, da je K4 v zadnjih dvajsetih letih bolj dinamičen prostor kakor nekdanji skvot Metelkova. Na Kersnikovi se namreč upravna ekipa menja približno na kakšno olimpijado (z vsemi programskimi zavoji, z vsemi vzponi in padci). Klub je v devetdesetih letih oral ledino, z začetkom novega tisočletja pa je soustvarjal nekaj, kar so za enkrat zlata leta ljubljanskega klubovanja. Iz neštetih razlogov situacija trenutno ni najbolj rožnata, a glavni razlog je verjetno tranzicijsko simptomatična struktura zavoda K6/4, torej krovne organizacije. Metelkova je s svojimi klubi in kafiči nedvomno programsko pester epicenter, kjer lahko v enem večeru preveriš marsikatero nerodno skovanko, od avant jazza do dark metala in post dubstepa. Tu se upravne ekipe ne menjajo na olimpijado. Do programskih smernic zadnjih let imam sicer kar nekaj pomislekov (tudi do nekaterih, ki jih soustvarjam), a nedvomno je res, da pade večina mestne ponudbe alter godb in, hja, tudi večina ljubljanskih klubov, ko/če pade Metelkova.

Hrup iz nje, kakršen koli pač je trenutno, je povsem dobrodošel, celo nujen, tudi zato, ker dela sive lase in opominja, da v mestu živijo tudi razni okoliški marki crnkoviči, torej malomeščani, ki so si življenje na robu centra predstavljali veliko bolj vaško mirno, monotono in dolgočasno. In za zdaj je naš župan mislil in domislil, da je bolje, če ne spreminja namembnosti prostora, kjer se vsak vikend na tisoče mladih varno druži, dere, pije, posluša koncerte in didžeje. Razume pa seveda tudi turistični pomen Metelkove, mestnega raja backpackerjev z vseh koncev sveta.

Ni treba daleč, da je slika povsem drugačna. Nam najbližja metropola Zagreb je imela nekoč sceno. Najprej so bili to veliki rejvi že v prvi polovici devetdesetih let, torej v času, ko večina pri nas ni vedela niti tega, kaj beseda rejv sploh pomeni. In na prehodu v novo tisočletje so imeli hiphop – imeli so izjemne izvajalce, njihove plošče, radijske oddaje, koncerte, didžeje, klubske večere. In potem ..., ... ni bilo nič. Kar naenkrat se je Zagreb pogreznil v vakuum, in če smo nekoč zavidali zagrebškim kolegom, so zdaj oni začeli vse pogosteje zahajati v Ljubljano na dogodke. A pazi, v Zagrebu je v zadnjih desetih letih nastalo in propadlo veliko število klubov in v bistvu so redki, ki so preživeli to obdobje. Lokalci sicer pravijo, da večino teh prostorov ni (bilo) vrednih naziva »klub«, a prav gotovo je res, da je bilo pobud veliko in da je bilo veliko ljudi, ki so si upali tvegati, pa naj je šlo za željo po zaslužku ali za to, ker so hoteli pač premakniti sceno.

V Ljubljani smo veliko bolj konservativni. Spremembe so počasne, presenečenj je malo. In novih prostorov ni. Kar seveda ni samo slabo – da klubi obstanejo ne deset, ampak dvajset let, je rezultat švicanja, trdega dela in celo mnogih bojev. Delno se razlog za to statičnost morda skriva tudi v samozadostnosti. Na sceni ni dovolj mladcev, ki bi nas starejše prdce silili v iskanje alternativ, oziroma obratno, mladcev ni dovolj, da bi z novimi idejami (v tem primeru prostori) prekinili kolobarjenje in premetavanje istih didžejev po preverjeno ustaljenih lokacijah. A za razvoj, prevetritev scene potrebujemo nove klube in potrebujemo nove akterje. V Ljubljani in po celi deželici. Nočem biti snob, a nedvomno drži, da je klubska ponudba zunaj Ljubljane prav tako precej borna. Še razne mladinske in študentske klube, ki so nekoč ponujali marsikaj, so zdesetkali razni udarci, med drugim lopovske pavšalne položnice združenja SAZAS. Imamo posamezne iniciative v Mariboru in precejšnjo žalost na Obali. Bas v vsako vas!