Ko zapojeta Katica in sokol iz slovenskega obrobja

Novi zgoščenki Glasbenonarodopisnega inštituta prinašata terenske etnomuzikološke posnetke mnogih znanih ljudskopesemskih »klasik« in ob njih tudi več skoraj docela neznanih pesmi iz Prekmurja in Bele Krajine ter kličeta k resnemu premisleku in demitizaciji zapostavljenosti mejnih območij in ustvarjanja tamkajšnjih prebivalcev tako v preteklosti kot v današnjem času.

Po skoraj letu in pol je Glasbenonarodopisni inštitut pri ZRC SAZU, ki je znanstveno-raziskovalna ustanova, zavezana raziskovanju in publiciranju nematerialne kulturne dediščine, zopet izdala dve novi zgoščenki posnetkov ljudskega zvočnega gradiva. Obe – tako Spejvaj nama, Katica kot Pjevaj mi, pjevaj, sokole – predstavljata pesemsko folkloro obrobnih slovenskih pokrajin, Prekmurja in Bele Krajine. In to ne po naključju.

Obrobja so večkrat dojeta kot prostori, kjer se zaradi odmaknjene geografske lege, ekonomske deprivilegiranosti in družbene izolacije ohranja kulturna zakotnost. Mit o marginalcu, ki se s svojim eksotičnim dialektom in čudaškimi navadami trmasto otepa vseprežemajočih globalizacijskih trendov, je v predstavah urbanega, osrednjeslovenskega človeka še vedno svojevrsten endemit. Po drugi strani se je takšen imaginarij mejnih pokrajin ustvarjal in se ohranjal tudi s pomočjo akademskega, medijskega in političnega diskurza. Vendar so obrobja vse prej kot zgolj gojišča starožitnosti ali enklave družbenih avtizmov. Živahen pretok idej, ljudi ter s tem migracij, komunikacij in kapitala na mejnih področjih danes in v preteklosti priča o močni dinamiki etničnih, jezikovnih in glasbenih sinergij ter konfliktov, ki ji zunanji opazovalci včasih težko sledimo, kaj šele, da bi jo povsem razumeli.

Podobne dileme se zastavljajo ob poslušanju terenskih posnetkov uskoške pesemske dediščine Bele Krajine. Dragoceno pesemsko gradivo namreč odpira vrsto vprašanj, ki so povezana s procesi mešanja, izposoje in prisvojitve pesemskih repertoarjev med različnimi etničnimi skupinami ter njihovo današnjo podobo, funkcijo in rabo v lokalnem in nacionalnem, ustvarjalnem in poustvarjalnem kontekstu. Toda kljub mestoma nekoliko pomanjkljivi argumentaciji nam zgoščenka vendarle ponuja zanimiv vpogled v eno od zgodovinsko, migracijsko in kulturno najkompleksnejših in obenem najslabše poznanih tradicionalnih glasbenih praks, ki obstajajo pri nas. Laično uho tako prepozna ne le elemente balkanske baladne motivike in dinarskega oziroma istrsko-kvarnerskega petja, v mnogih primerih več kot očitno cepljene na slovensko melodično estetiko, temveč tudi povsem konkretne pesmi, ki so jih predvsem v zadnjih dvajsetih letih podomačevale folklorne, folk revival ter celo rock skupine. Pobelelo pole z ovcama, Široko more i Dunaj, Plovila je galija po morju, Fruške, jabuke, slive so danes pravzaprav pesemske blagovne znamke Bele Krajine, zato je vsekakor skrajni čas, da jih spoznamo tudi v njihovih bolj neposrednih, umetniško neobdelanih inačicah.

Podobno kot belokranjska, nas tudi zgoščenka ljudskih pesmi Prekmurja popelje v čas, ko Prekmurje še ni bilo napolnjeno z mitičnimi konotacijami, ki so jih tamkajšnji pokrajini in ljudem pripeli literati, filmarji in glasbeniki. Čas, ko se okoli Mure še niso vile romantične meglice in ko se je prekmurski živelj v iskanju ljubega kruhka podajal ne le v druge konce Slovenije in na sosednjo Madžarsko, temveč tudi čez lužo. Vendar tradicionalnih prekmurskih pesmi ne prevevajo samo boleče migracijske izkušnje. Poleg izrazitih ljubezenskih in obrednih not v njih zaznamo estetske in motivne elemente, ki kažejo, da se je verska specifičnost, jezikovna, gospodarska ter upravna ločenost od osrednje Slovenije reflektirala tudi skozi pesmi.

Kljub skrbnemu naboru malone vseh žanrskih tipov ljudskih pesmi, posnetih v zadnjih 50 letih, ter dvema pedantnima študijama glasbenih in tekstnih značilnosti prekmurskega petja in pesmi, ki spremljajo posnetke, reprezentativnost obelodanjenega gradiva brez upoštevanja pevske dediščine prekmurskih Romov, madžarske manjšine in konec koncev Prekmurcev, ki živijo ob in za madžarsko mejo, ne more biti popolna. Na zgoščenko sta resda uvrščeni pripovedna pesem in izštevanka v madžarskem jeziku, vendar se zdi njuna vloga bolj ilustrativna. Posebno pohvalo pa vsekakor zasluži umestitev božične pesmi prekmurskih izseljencev v Kanadi.

Za sklep tako lahko ugotovimo, da nič ne kaže, da bo kriteriju nacionalne ali etnične ekskluzivnosti, ki počiva na stoletnih teoretskih premisah, kmalu pošla sapa. Z njim se kot v povratni zanki hrani etnomuzikološki »teren« in ostali, ki iz tega ali onega razloga posegajo po tovrstnih pesmih.

Marko skače, Kata, Katalejna, Spejvaj nama, Katica, Šetala se gori, doli, Nevijorski cugi so zafüčkali (bolj znana kot Vöra bije, tokrat v moškem dvoglasju) in ostali posnetki so več kot odraz bogastva pevskega in pesemskega izročila Prekmurja – so zgovoren dokaz, da eksotizirana, mitologizirana, a od države in »osrednjakarskega« pogleda zapuščena obrobja postajajo s pomočjo Katice in sokola centri neke druge moči. In ta je preveč subtilna in kompleksna, da bi se jo dalo izmeriti s pomočjo ekonomskih vatlov, političnih barometrov ali krivulj nacionalnosti.