Lifecutterjev debitantski sunek

Noise oz. hrup ni zgolj nasprotna točka glasbi kot harmonični strukturi na zamejeni daljici, ni zgolj njena formalna spreobrnitev, temveč je – kot zapisuje kopica teoretikov – tudi družbeno-politična entiteta, katere delovanje ni vezano zgolj na nasprotovanje neki osnovni konceptualizaciji 'ne-hrupa', temveč je predvsem afirmacija lastne zmožnosti. Zato je nemara spoj techna in noisea v sredini osemdesetih letih, ko je kot mutirani sorodnik tedanje industrialne glasbe nastala zvrst power electronics in se od temačnosti industrialne glasbe umaknila še globlje v nizkofrekvenčna pulziranja ter neposlušljiva piskanja, na katerih je bilo mogoče slišati distorzirane bobne, kasneje popularizirane s strani hardcorea, ter skoraj v celoti izgubila osnovno melodijo oz. jo zakrila v drugačno pojavno obliko. Če se je zdelo, da se je tovrstna glasba v sredini devetdesetih umaknila v še večji underground, se je nekje okrog leta 2011 oz. 2012 na radarju glasbenih mikroscen zopet pojavila tendenca združevanja (tokrat tehnoidnega) ritma z raznolikimi derivati nojzerske scene, ki je do tedaj kar nekako ždela v premikanju meja znotraj lastnega polja ustvarjanja. (Vendar ne pozabimo, da se je tradicija žanra power electronics mogoče še najbolj ravno skozi njegovega 'očeta' Williama Bennetta držala nad vodo tudi v 'najhujših časih' – glej denimo izdaje tedaj še dvojca Whitehouse na založbi Susan Lawly – Ascetics 2006, Racket itn.) Ob tedanjem vzponu novih noise techno ustvarjalcev (Cuticle, Vatican Shadow, Cut Hands, Pete Swanson, Prostitutes) se je Dino Lalić v DJ grafitih na Radiu Študent smiselno vprašal, če gre v tem primeru za »novoodkrito ljubezen ali krizo v lastni (nojzerski) hiši«, razvoj hibridnega (a obenem tudi nikakor ne ahistoričnega) žanra pa je v dveh oz. treh letih pripeljal do izvajalcev, kot so denimo Pharmakon in nabora izdaj na založbi Hospital Productions Dominicka Fernowa (na čelu z njegovim projektom Vatican Shadow, od prej znanim Alberichom, vodjo založbe L.I.E.S, Ronom Morellijem, in projektom Dual Action Matthewa Foldna), ki so vsak na svoj način hibridnega mutanta vrnili k njegovim izvorom (Dual Action), ga vezali na druge eksperimentalne elektronske prakse (Vatican Shadow in njegovo razumevanje tradicije britanskega ekscentrika Muslimgauzea) ali pa peljali bliže noiseu in njegovim zakonitostim (Pharmakon).

Tovrsten pregled je nujen za razumevanje vstopa projekta Lifecutter na slovensko glasbeno sceno. Če je prej predstavljen razvoj glasbenega jedra, okrog katerega je osredinjen tu predstavljeni projekt z debitantsko izdajo Siclar pri založbi Kamizdat, eden od razvejane strukture, preko katere prihajamo do razumevanja konteksta določene glasbe, pa je delovanje Domna Učakarja na ožjem, lokalnem področju prav tako pomembno in pomenonosno. Sodelovanje pri žanrsko jasneje usmerjenih Icarus Down (alternativni rock) in Neon Spektra (electro pop) je bila dovolj jasna odskočna deska, da se je kasneje z Nevenom M. Agalmo (Dodecahedragraph) v vlogi 'muskonterja' preizkusil še v nojzersko-ambientalnemu duetu Ontervjabbit, ta pa se kaže kot strukturna točka na poti do zvoka, ki ga lahko slišimo na Lifecutterjevem prvencu Siclar in ki predstavlja jasno nadaljevanje Lifecutterjeve prve izdaje v obliki samoizdanega kratkometražca Aux Eardrum EP pred slabim letom dni.

Šumenje in prasketanje, ki s komadom Membrane Twitch odpre dolgometražec Siclar in se po nekaj taktih suvereno združi s pulzirajočim ritmom, osnovanem na mikroodmevu osnovnega pulza, na katerega je pripeta po matrici osnovana kovinska bas linija, se ritmu prilagaja v maniri tehnike side-chaina in zapira v nekem trenutku prosta frekvenčna polja, kar se najbolj jasno pokaže ob samem koncu komada, ko se obdrži zgolj delež srednjevisokih frekvenčnih šumenj, ki retroaktivno kažejo na gostoto prešitega zvočnega materiala v osrednjem delu komada. Tako tudi ritem v bolj neposrednem pogledu nazaj spreminja svoje koordinate in se nekje na sredini komada začne vztrajno lomiti in sesedati vase, s tem pa se upočasnjuje in razpršuje. Že naslednja kompozicija, Dark Marrow, ponudi novo središče, tokrat je to subovsko frekvenčno polje, v katerega je ujet celoten komad, kjer do določenega izraza pridejo tudi zvoki, ki nemara spominjajo na terenske posnetke, obenem pa lahko gre – v drugačni interpretaciji sicer povsem tehničnega detajla – tudi za določeno mero Učakarjevega mojstrstva tkanja različnih zvočnih plasti, kar pa se – zopet – po polovici iztečene skladbe poruši, ker do tedaj v ozadju pulzirajoči kicki dobijo novo, distorzirano obliko, ki vse do konca skladbe postane poleg valujočega šuma v ozadju osrednji nosilec ti. groovea. (Ni napak, da ob tem zvočnem delcu bralca opozorimo na zvok, ki ga je mogoče slišati pri sicer mnogo bolj monotonem projektu Vatican Shadow.) Distorzirana oblika perkusij, ki spominja na ritmične sunke žanra gabber iz devetdesetih let, se nadaljuje tudi v naslednjem komadu Cortex in kulminira v Pulse Emitterju in njegovih polomljenih ritmih, ki se ujemajo v podobne glasbene zanke kot halfstepovski hibridni žanrih zadnjih nekaj let. Če Pulse Emitter stopa v korak s časom – če se izrazim skrajno žurnalistično –, pa prej omenjeni Cortex napeljuje misel na določeno šolo muslimgauzovskega seciranja ritma in njegove demontaže (a tu brez apropriacije določenega vzhodnjaškega idioma), ki pa je – če se pošalim – Lifecutter ne jemlje dovolj resno, da bi jo posnemal, a vseeno jasno pokaže, da je iz njenih temeljev mogoče izhajati tudi danes. Na polovici dolgometražca Siclar se izjemna energija in napetost zvočnega izraza, ujetega v hrup, ritem-mašino in asketsko melodičnost za trenutek ustavi in v komadu Anvell Učakar stopi še globlje na polje elektroakustičnih raziskav. V Anvellu je namreč poslušalcu predočena (sic!) konstrukcija komada in njegova razpršitev po prostoru, ki pa se po nekaj minutah prelevi v šumečo ambientalno pokrajino, tej pa sledi trojica trših, mestoma (predvsem v Axon Memory Cycle) bolj melodičnih tehnoidnih kompozicij, zapacanih z veliko mero distorzije in prelivajočih se zvočnih krajin pokljanja, šumenja in ostalih industrijskih formulacij.

Kljub temu, da gre v primeru dolgometražca Siclar za minuciozno konstruiran album z dinamično zamišljeno rdečo nitjo linearnega sledenja glasbi in se na določenih mestih, v določenih skladbah strukture ponavljajo v maniri glavnih tem sodobnih (in bolj sredinskih) techno komadov in se določeni šumenjski vzorci prav očitno prilagajo matrici ritma, tukaj vseeno ni mogoče najti formulaične predvidljivosti, temveč se določeni ritmični vzorci vključujejo v raziskovanje gostega zvočnega materiala. S tem mislim, da tudi ritmi, ki jih za vehikel določenega groovea jemlje Lifecutter, pridobijo drugačno kvaliteto, kot jo imajo sicer. Kljub jasni vzpostavljenosti ritma v strukturi komada je njegovo mesto drugačno predvsem zato, ker postaja tudi sam svojevrsten hrup, abstraktno rečeno in vsaj potencialno tudi ne-glasba, preko katere – podobno kot v primeru šumenja – na meji med matrično urejenostjo (ki je očitna) in vpetostjo v nojzerski idiom sledi predvsem lastnim, avtorskim vzgibom. Tako je albumu in skladbam na njem mogoče pripisati določeno mero improvizacije, improvizacije predvsem v smislu mikro in makro sprememb, ki načeloma nastajajo predvsem pri živih izvedbah, torej v trenutku, ko se silnice kompozicije zaradi določenega kontekstualnega pritiska ali notranjega vzgiba za trenutek ukrivijo in izkrivijo – gre torej za nekakšno strukturirano polje odprtega, ki ravno zamejeno dopušča strukturi 'dihati'. Na sledi tem mislim je tako Lifecutterja nujno slišati tudi v živo - in to bo moč storiti že to soboto, 9. maja, v Pritličju, kjer bo premierno predstavil živo izvedbo albuma Siclar. Če je torej Učakarjev prvenec prežet s šumenjem, določeno mero nizkofrekvenčnega pulziranja, izdatno efektiranimi perkusijami, nenadnimi (čeprav vseeno redkimi) motivnimi preskoki (vezanimi na eksperimentacijo znotraj hibridnega žanra), postavljanjem posameznih zvokov v prostor in celokupno agresivnostjo, ga je kljub določenim paratekstualnim navezovanjem na 'zasavske revirje', kjer ti v glasbenem smislu predstavljajo predvsem določeno tendenco temnejše in robustne godbe, mogoče nedvoumno umestiti na sicer neenovito polje teženj sodobne elektronske glasbe po notranjem prestopanju meja, obenem pa določena mera avtorske drznosti, ki jih zaznavam na pričujočem izdeleku, nakazuje, da naslednji daljši album ne bo sledil (in nemara niti ne bo mogel več slediti) istim tendencam, kot jih je mogoče slišati na več kot uro dolgem Siclar in lanskoletnem kratkometražcu Aux Eardrum. A o tem kaj več tedaj, ko bo za to čas.