30.04.2013
Ljudski glas in njegov modernistični jek
V kratkem času sta izšli kar dve zgoščenki kreativnega glasbenika Sama Kutina. Na prvi je z Matejo Gorjup presejal pehar slovenskih ljudskih, na drugi pa z violinistko Ano Kravanja preizkusil nekaj novih zvočnih prijemov, ki po svoje koketirajo z modernizmom.

Lunin med
Po lougi lejče
Macefizelj / Čadrg Records
2012
V zadnjih nekaj mesecih se je Samo Kutin podpisal pod dve zgoščenki, ki sta na prvo poslušanje nadvse raznorodni, v nekaterih postavkah (predvsem ko govorimo o raziskovanju novih zvočnih možnostih) pa se lepo dopolnjujeta.
Prva, z naslovom Po lougi lejče, je nastala v sozvočju s pevko Matejo Gorjup (duo se imenuje Lunin med), prinaša pa sedemnajst priredb slovenskih ljudskih pesmi, ki so, kot beremo na ovitku, »pospremljene z glasbili in zvočili sveta«. Še en poizkus revitalizacije domačega izročila, ki se utaplja v cunamiju potrošniške kulture, porečemo; in ne bomo daleč od resnice. Gre resnično za oživljanje starodavnih napevov, ki so v svojem bivanju v ljudskem glasbenem spominu že mnogokrat doživeli spremembe in preobrazbe. Taka je seveda narava vsakršne ljudske ustvarjalnosti. Tokrat, kar je nemara najizvirnejši domislek, sta glasbenika pesmi ozvočila tudi z neavtohtonimi instrumenti. Zelo simpatično in z občutkom. Spremljava zasleduje en sam cilj: glasbilo mora podpirati peto melodijo, ne da bi se preveč prerinilo v ospredje, glas mora biti suvereno na vrhu, instrumental pa suvereno pod njim. Točno to se na omenjeni pološči tudi godi: petje (občasno dvoglasno) je temelj, spremljava pa petje dopolnjuje in podpira.
Glasbila so zbrana z vseh koncev in krajev: od afriških (kalimba, gongoma, n'goni, balafon, bendir, kalabaši - buče na vodi …) prek avstralskega didgeridooja, indijskih instrumentov (sarangi, tampura, khamak …) do slovanskih (koncovka, bisernica in srednjeveško glasbilo hurdy gurdy) in slovenskih (lončeni bas, okarina in drumlja). Glasbenika uporabljata tudi različna zvočila (zvončke, ragljo, majhne činele, ropotulje, preproste piščali, doma izdelane kazuje in duholovce ter litofon iz marmornih plošč …).
Vse našteto naredi ploščo posebno in drugačno in, spet moramo zapisati, globalistično. Takšno, kot je v principu in po svoji naravi ljudska pesem. Četudi se tovrstna ustvarjalnost vsebinsko najraje veže na lokalne dogodke in izkušnje, je v njej vedno moč odkrivati univerzalne, obče vrednote. Predvsem zato, ker so v ljudskih pesmi izražene ljubezenske strasti, peza vsakdanjosti, strahovi, smrt, melanholija, minevanje in človekova »vrženost v življenje«, ki je čudež in največja skrivnost.
Tako tudi pesmi, kjer nastopa narava (pokrajina), v bistvu govorijo o človeku, ki je seveda samo »ozaveščeni« del te iste narave. Krasen pristop, ki mu sledimo na zgoščenki, ima kar nekaj presežkov. V prvi vrsti je treba omeniti zelo spontan način izvajanja, ki se prilega taki glasbi, posebna odlika pa je vsakokratna instrumentalna spremljava, kjer poskušata glasbenika »programsko« slediti vsebini.
Če na koncu povemo še, da je zgoščenka pravzaprav nastala kot produkt nastopov v živo, namenjenih otrokom na glasbenih delavnicah, je povsem jasno, da je izdelek izpolnil svoje poslanstvo. Ljudske pesmi, ki jih izvajata, so slovenske, nabrane po različnih pokrajinah, od Bele Krajine, Prekmurja, Porabja, Rezije, Koroške, Primorske, Prlekije do Štajerske, njihov »novodobni« zven pa je pravzaprav glas davnine, preteklosti. Mogoče sta glasbenika celo nehote prišla bliže izvirom in izvoru pesmi, kot sta mislila. Dotaknila sta se namreč tiste arhetipske substance, iz katere vre ljudski glas in se ji reče želja po izpovedi (preseganju sebe kot subjekta), kot tudi nuja po utrjevanju sožitja v človeški skupnosti, ne glede na sociološko razsežnost pojma. Sožitje je lahko »samo« družinsko ali vaško, pa seveda tudi ljudsko in narodnostno ali planetarno. V tem primeru tudi povezovalno na otroških glasbenih delavnicah, kar se zdi še dodatna vrednota in luksuz.
Na drugi zgoščenki sta kot avtorja navedena Samo Kutin in Ana Kravanja, naslov Ni ravno najboljši kraj za pristajanje na drevesih, pa je nekakšna enigma, ki hkrati odkriva in zakriva bistvo posnete muzike. Izvajalca, že velikokrat slišana v različnih bendih (od Salamandre salamandre, Horde grdih, Čarangi do Najoue), ki vse nekako gnezdijo v duhovnem svetu Čadrga nad Tolminom, sta tokrat zašla v vode mehke ambientalnosti s poprhom modernističnih raziskovanj novih zvočnih možnosti.
Ob poslušanju teh fragmentarnih lipidov, ki kot tempirane bombice krožijo po poslušalčevem ožilju in grozijo z infarktom, nekajkrat prav lepo implodirajo v milozvočje, sozvočje in blagozvočje, ki spominjajo na starodavne vzorce dveh strunskih lepotcev, kot sta violina (Ana) in hurdy gurdy (Samo), ko je kraljeval ležeči bas in se je melodija pletla v višave po kvintnih in kvartnih raztrežajih.
Arhaika torej, cepljena na katastrofične podobice moderne apokalipse. Če je prvo »drevo« iz naslova, je drugo »ne najboljši kraj za pristajanje«, kar naredi vsebino dodatno diskutabilno in odprto za različne podpomene. Ne glede na nekoliko nedorečen koncept, ki se včasih izraža tudi kot posebne vrste izrazni nemir ali vsebinska negotovost, ima zgoščenka nekaj zanimivih izpeljav, čeprav težko govorimo o izvirnosti in samoniklosti. Dogaja se ji namreč, da v morju, kaosu zvočnih možnosti izbere že preigrane konkretne rešitve, kot so na primer kontrastiranje med »redom« in »neredom« pa nadalje (pre)beg v hrup in slučajnost ipd., ki so jih v prejšnjem stoletju med poslušalce plasirale novoglasbene ekstremitete, katerih tem(p)elj je bil predvsem rušenje vsakršnega reda in širjenje izrazne svobode v vse mogoče in nemogoče skrajnosti.
V tej mentalni spregi je moč pričakovati ponovno odkritje artefakta, kot je na primer Cageev hit 4'33'', saj nekateri pasusi na zgoščenki frenetično kričijo po – tišini. In na tej točki je zgoščenka vsekakor še nedorečen material, ki prav hlasta po premisleku in konceptu. Čisto verjetno je, da sta jo glasbenika vrgla med nas kot testni lakmusov papir, na katerem se bodo odtisnili naša odprtost za drobna čudaštva, hrepenenje po svobodi in potrpljenje v podoživljanju, ter bo šele v nadaljevanju postala tisto pravo, izvirno izrazno zvočilo, ki bo pustilo močnejšo sled.