Med javnim in zasebnim: Brandon LaBelle in Tao G. Vrhovec Sambolec

V Evropi delujoči kalifornijski teoretik in umetnik Brandon LaBelle ter slovenski zvočni ustvarjalec Tao G. Vrhovec Sambolec sta na letošnjem ciklu ZVO.ČI.TI (so.und.ing) DUO v kuratorstvu zavoda Cona uprizorila teoretsko-umetniško delo Margins of Listening, kjer sta razprla vprašanja ontološkega statusa glasu znotraj zvočnega umetniškega procesa.

V slovenskem prostoru je v polje umetniškega in eksperimentalnega izraza glasu v zadnjem času prodirala predvsem Irena Tomažin; njena dejavnost in suverena praksa na tem področju sta ji za glasovno-performativno predstavo Okus tišine vedno odmeva na letošnjem festivalu sodobne plesne umetnosti Gibanica prinesli nagradi za najboljšo predstavo tako po izboru strokovne žirije kot občinstva. Z glasom kot takim in predvsem z monografijo O glasu pa se je pred dobrim desetletjem v svetovnem merilu proslavil tudi filozof Mladen Dolar. Ti dve strukturni vozlišči vsekakor še ne prinašata pomladi, če parafraziram znani rek, vendar sta v svojem delovanju tako Tomažinova kot Dolar dovolj močna, da s svojo prezenco in kvalitetno izpeljavo vsak na svojem terenu (omenimo, da je pravzaprav tudi Irena Tomažin na Oddelku za filozofijo Filozofske fakultete diplomirala z nalogo Glas kot objekt) ustvarjata določeno gravitacijsko polje, proti kateremu vsakršno kasnejše ukvarjanje s fenomenom glasu (v praksi in teoriji) na tem področju centripetalno pada in ga, če ne drugače, omenja v opombah. Tako bodo tudi tokratna razmišljanja o dogodku, ki se je nedavno tega zgodil v organizaciji zavoda Cona, v določenih vidikih svojo argumentacijo črpala iz konkretnega stanja, v drugih pa bodo v njem našla zgolj primeren dodatek ali pripomoček za lažjo obrazložitev.

V okviru cikla ZVO.ČI.TI (so.und.ing) DUO, kjer se že več let obratujoča serialka ZVO.ČI.TI (so.und.ing) osredotoča na soprečenja različnih estetik znotraj sodobne (zvočne) umetniške produkcije, sta kot druga v letošnji ediciji nastopila Tao G. Vrhovec Sambolec in Brandon LaBelle. Tao G. Vrhovec Sambolec je kot lokalni ustvarjalec dobro vpet v tukajšnje dogajanje, čeprav vanj nemalokrat vstopa z zunanjih območij (omenimo dvojec Tilt in cikel Bitshift), Brandon LaBelle pa s celotno paleto delovanja – kot umetnik, pisec in teoretik – v okvirih raziskovanja zvočne arhitekture v navezavi na družbeno življenje in kulturno delovanje meša medije zvoka, performansa in teksta (omenimo zadnjo knjigo, ki je izšla leta 2014 pri založbi Bloomsbury pod naslovom Lexicon of the Mouth: Poetics and Politics of Voice and the Oral Imaginary). Skupna točka ali bolje skupno osišče obeh samostojnih del, ki sta jih 9. marca v dvorani Komuna v Kinu Šiška predstavila umetnika, je vezano na dvojico javno in zasebno, utemeljenost tovrstnega splošnega mnenja že na samem začetku pa bo svoje celovitejše razumevanje ujelo šele v trenutku kasnejšega retroaktivnega uvida. Sambolčeva instalacija Tuning In (z letnico nastanka 2011), ki je bila že postavljena, ko so se odprla vrata dvorane, je s šestimi (!) zvočniki obdajala centralno polje, v središču katerega je stala miza, na kateri se je nahajal seznam vseh uporabljenih glasbenih vzorcev, ki jih je Sambolec nespremenjene in zgolj umeščene na različne zvočnike v prostoru nabral na strani freesound.org. Znotraj kroga se je ustvarilo dinamično gibanje družbenega in zvočnega, arbitrarnega in akuzmatičnega, kjer je bil za obzvočno dojetje instalacije nujno potreben tudi socialni krog »gibalcev znotraj zvoka«, v okviru katerega je šele prišlo do ustvarjanja meje med slišnim in zakritim zvokom, med tistim iz ozadja in tistim v ospredju, kjer se je v nepričakovani (čeprav vnaprej komponirani) maniri zvok pojavljal iz različnih zvočnih virov, ravno dovolj tih, a obenem dovolj glasen, da se je med govorjenjem ljudi s kulturne scene tu in tam infiltriral v določen pogovor. Tudi naslov, Tuning in, je mogoče brati znotraj obeh možnih interpretacij: na eni strani kot naravnavanje na določeno radijsko frekvenco (v metaforičnem smislu) in na drugi strani v smislu, da se začneš zavedati določenega dejstva, v tem primeru zvoka. Med tema dvema pomenskima poljema nihajoča instalacija Tuning in pa deluje še s tretjo komponento, namreč uglaševanjem, kjer gre pri večini posnetkov za preigravanje tona A pred raznimi koncerti, in tako vpeljuje še določeno mero neperformativnosti, naključnosti, celo siceršnje marginalnosti zvoka (uglaševanje v nasprotju z nastopom), ki se ravno znotraj določenega socialnega kroga poslušalcev preoblikuje v svojevrsten dogodek – v nihanje med vidljivostjo in neslišnostjo zvoka.

Tudi Brandon LaBelle je s svojim skorajda neslišnim govorom-performansom The sound at the back of the mouth, almost (premierno predstavljenim v Tate Modern februarja 2010) že od samega začetka v svoj predvsem vizualni izdelek vključeval obiskovalce; to je počel z obračanjem k fenomenu notranjega glasu, ki ga je v posamezniku izvabljal s pomočjo besednega zapisa na projektorju, ki se je dotikal tako ontološkega statusa tega glasu kot tudi relacij brano–slišano, javno–zasebno itn. Zadnje je najjasneje izpostavil s citatom Vita Acconcija, da je »javno polno zasebnih teles«, ki ga je v naslednjem slajdu (oz. e-prosojnici) obrnil v vprašanje, če je tudi »zasebno polno javnih teles«. Razmerje javno–zasebno je torej vzpostavil kot temeljno lastnost notranjega glasu: veže se tako na prostor izjavljanja kot na relacijo med ustvarjalcem in posameznikom znotraj vzpostavljenega družbenega sistema na različnih mikroravneh. S pomočjo narativne izgradnje in anekdotičnih prigod, s katerimi je z več različnih mest konkretnih izkušenj prešel do vprašanj notranjega glasu, je izgradil jasno, četudi nestabilno polje teoretskih izpeljav glasu kot fizičnega telesa (v smislu naivnega materializma – a v nasprotju z, denimo, umetniškim kredom Irene Tomažin, ki za svojo podstat jemlje fizično gledališče in v tem kontekstu raziskuje predvsem vplive glasu na telo) in glasu kot deleuzeovske gube (fr. le pli); čeprav se ob povedanem zdi, da njegov osnovni namen ni predočenje filozofskega utemeljevanja fenomena notranjega glasu (že zaradi neteoretske oblike podajanja), temveč predvsem opozarjanje na njegov obstoj in predvsem na kvaliteto tega obstoja. Narativno izpeljana performativna gesta je namreč vezana na nujen gledalčev vstop v brani tekst, z neposrednim stikom pa se vzpostavi tudi določena povezava na že omenjeni relaciji javno–zasebno, ki se kaže predvsem kot »predajanje glasu« v smislu njegovega deljenja med prisotnimi, med njihovo »notranjostjo« in »zunanjostjo«, kjer pa, kot bomo videli, to dejanje ni povsem samoumevno.

V svoji zadnji knjigi, Lexicon of the Mouth, LaBelle zapiše, da je notranji glas »ne-glas« in »glas, poln tišine«, kjer ne obstaja zgolj kot glas Uma, temveč je obenem in predvsem glas zunanjosti, ki »ne prenaša [notranjih misli], temveč mrmra vzdolž [ang. hums along]«. Notranji glas te torej pripelje do tega, da »slišiš sebe, kot telo, kot luknjo, postaneš slišen sebi kot drugi« (LaBelle 2014, 88–90). Tovrstne misli so dobile otipljivejšo obliko znotraj skupnega projekta, tokrat izvedenega premierno, ki sta ga Sambolec in LaBelle poimenovala Margins of Listening. A Navigation Through Excerpts of Lecture »Composition as Explanation« by Gertrude Stein. Zaradi dvojnega avtorstva ne moremo ugibati o vzrokih za konceptualno zasnovo, vendar se zdi, da se je performans, ki se je na začetku kazal kot branje referatov na konferencah, v svojih osnovnih premisah močno naslanjal na LaBellove teoretske uvide, tako tiste iz zadnjih kot tudi prejšnjih knjig in projektov, kjer za osnovni smoter jemlje vprašanja zvočne materialnosti, poslušalske kulture in eksperimentalnih medijskih praks v navezavi na že omenjene prakse in motive. Večstopenjska dematerializacija glasu (linija percepcije je bila naslednja: glas – glas/tekst – glas/tekst/naglasni ritem – tekst/naglasni ritem – naglasni ritem – naglasni ritem s svetlobo) je trgala mejo med razumskim in estetskim, obenem pa se je v maniri Dolarjevih izpeljav, da je glas venomer »nekje vmes«, med telesom in jezikom, med biologijo in kulturo, med notri in zunaj, med subjektom in Drugim, med hrupom in smiselno artikulacijo, tokratni notranji glas resnično gibal na tenki liniji med razumljenim in intuitivnim, obenem pa se je – kot nujni dodatek, kot nujno odvečno – pojavljal tudi problem spomina, ki skupaj s prenehanjem glasovnosti in tekstualnosti počasi bledi in se skriva za glasom kot objektom. Le da v primeru Margins of Listening objekt-glas ni obstajal v lacanovski maniri vmesnosti med jezikom in utelešenjem, temveč je njegova dematerializacija (in ponovna rematerializacija v deleuzeovskem smislu de- in reteritorializacij) obelodanila problemsko polje na ostrem robu javnega in zasebnega, na mejah oddajnika in sprejemnika ter predvsem na robnem polju estetskega in razumskega. Tako se je namreč tudi ideja elementarnega teksta Gertrude Stein, v katerem se kot glavna ideja vije misel, da je kompozicija nekaj, kar vsako človeško bitje počne ves čas že samo s tem, da je živo, da prejema in vsrkava podatke in vzpostavlja svoje pojmovanje in gibanje znotraj konteksta sveta, ki ga poznamo in razumevamo, v performansu tudi na povsem tehnični ravni izkazovala za resnično, saj je šlo ob materializaciji glasu v obliki ritmičnega potrkavanja s členki po mizi v ritmu besednega naglasa za retroaktivno komponiranje teksta, ravno tistega teksta, ki ga je poslušalec/gledalec/bralec pred nekaj minutami še poslušal in bral. Sprotno spiranje spominskega jedra je pripeljalo do konglomeriranega obstoja dveh instanc dojemanja obenem: na eni strani racionalnega logosa iz preteklosti in na drugi vse bolj prisotnega estetskega (v kantovskem smislu »brezinteresnega«, denimo), znotraj tega pa se je s časom vse bolj krhala tudi jasna navezava tekstualnega prenosa med »izvajalcema« in »poslušalci«, kjer je naenkrat osnovno vprašanje javnega in zasebnega zadobilo docela drugačne (in predvsem bolj razpršene) pomene, kot si jih je lastilo na začetku.

Če je torej performans v okviru cikla ZVO.ČI.TI DUO v dvorani Komuna Kina Šiške prinesel nove oblike prevpraševanja problematike glasu, tokrat notranjega, in je obenem na jasen način v to vpel tudi širše gledalstvo/poslušalstvo z vztrajnim nihanjem med javnim in zasebnim (predvsem pa z njegovim problematiziranjem), potem je naša končna misel lahko izražena zgolj v pritrjevanju razpiranja določenih sodobnih zvočnih praks, za katerimi stoji zavod Cona, in odobravanju vdora pomembnega snopa vprašanj, problemov in estetskih razrešitev na področju sodobnega raziskovanja glasu in njegovih odvodov s strani Brandona LaBella in Taa G. Vrhovca Sambolca.