»Mi«

Od izida znamenitega spota Žitije Miće Muriquija, ki se je na Videospotnicah, nekoč priljubljeni oddaji TV Slovenija, tedne in tedne držal na prvem mestu, je minilo težko zamisljivih petnajst let. Na naslednji plošči Odoh majko u rokere iz leta 2001 je Mićo romal v Holivud, svoj zajebantski sloves pa je zasedba utrjevala tudi z zgodbami drugih likov iz (post)jugoslovanske ikonografije (Hasan iz Azila, Pevač šlagera z istega ter Dasa iz Vrbasa in Johnny Desperado z naslednjega albuma, Sellam Alejkum, 2004). Leta 2009 je sledila kompilacija največjih uspešnic Bolje ne bo nikoli s provokativno naslovnico, na kateri je frontman Vanja Alič pred rudarskim rovom lopatal po lobanjah, med katerimi so bile tudi glave članov skupine. V tej zbirki sta se našli dve novosti, Stavite me u ljubavnu školu in Nebesa pod Triglavom, za katero je politično satiričen spot posnel Ven Jemeršič, sicer tudi režiser preostalih spotov. Glasbe skupine Zaklonišče prepeva si ni mogoče zamisliti brez vzporednega vizualnega nagovora.

Deset let po zadnjem studijskem albumu se bend torej vrača v starem slogu, a z novimi provokacijami, ki so še vedno sočne, le da manj humorne. Naslovna pesem Samo da prođe demokratija se je tudi tokrat ovila v podobo prepoznavnega videospota, v katerem se kot po tekočem traku vrsti protikapitalistična simbolika s samoumevnim prepričanjem, da lahko demokraciji sledi le boljši, verjetno socialistični družbeni red, »da bomo spet lahko zaživeli kot ljudje«, ne pa, denimo, kakšna druga oblika avtoritarne ali totalitarne diktature. V tem je pač prikupna naivnost skupine, ki za stari jugoslovanski rock s štiriakordnimi asociacijami na Ribljo čorbo, Zabranjeno pušenje in Balaševića (zaslovela je s priredbo njegove Računajte na nas) pomeni to, kar pomeni Lenny Kravitz za hipijevski rock sedemdesetih let minulega stoletja.

Toda dejstvo je, da smo stik z deželami nekdanje skupne države dejansko izgubili, saj se večina najstnikov, ko v Istri ali Dalmaciji tekom poletja spoznajo kakšno simpatijo, s svojimi vrstniki s Hrvaške, Bosne ali Srbije pogovarja le še v angleškem jeziku. Toliko pa manj smo mi, ki smo te jezike v mladosti osvojili prek glasbe in televizije, presenečeni, da novogoriška zasedba s slovenskim imenom in srbohrvaškimi besedili žanje tolikšno pozornost. Spomnimo se samo najbolj izstopajočega poosamosvojitvenega romana pri nas, Čefurjev raus!, s katerim se je Goranu Vojnoviću posrečilo na samoironičen način prikazati miselnost, predvsem pa avtentično govorico priseljenske populacije v Sloveniji, ki nikakor ni majhna. Zaklonišče prepeva se vozi s podobnim vlakom.

Album prinaša nove zgodbe o vaških in urbanih posebnežih (Niki je opet tu, Široka Milena, Rudy Boy), ki so izgubile nekdanji reggae melos in v katerih, tako se zdi, vse večjo vlogo pravzaprav igramo mi. »Mi« kot kolektivni opazovalci, »mi« kot kolektivne žrtve ter obenem »mi« kot kolektivno sodelujoči pri zlomu demokracije. V tem postopku bi lahko iskali sledi pop-rock populizma, na drugi strani pa tudi iskreno tipanje za izgubljenim egalitarnim duhom. Podobne kolektivne težnje v današnjem individualiziranem svetu, dasiravno izražene na povsem drugačen način, najdemo na primer tudi v besedilih Siddharte. Sledijo odslikave politične stvarnosti, ki so, kot rečeno, prikupno naivne in pri katerih ni vedno jasno, ali so zgolj norčave ali pač na inovativen način tematizirajo mejne primere, kot denimo v zasanjanem štiklu Haile Selassie o nekdanjemu etiopskemu državniku oziroma za prepričane utelešenju Božanskega, o katerem je poljski novinar Ryszard Kapuscinski napisal sila ironično delo Cesar. Čeprav politika v podtonu narekuje mnogo pesmi, je njena prisotnost najeksplicitnejša, najbolj realistična in racionalno hladna v edini slovenski pesmi, Kapital-anal d.o.o. (ne grem več na volitve), ki kot da hoče dodatno utrditi prepričanje, da Slovenci pač govorimo trd, nepoetičen jezik brez nastavkov za romantiko, patos in nostalgijo. Najboljše, najbolj zrele stvaritve na albumu se končno prikažejo, ko se prek ironije in politike dokopljemo do osebnoizpovednih besedil Volim te, Ljubav na poslednji pogled, Ostani tu pored mene, Hoću da živim in Hajde, budi se. Komad Još uvek pomislim na tebe je bil leta 2010 izbran na natečaju Vala 202 Hočemo dobro glasbo in je na YouTubu brez posnetega videospota dosegel skoraj 50.000 ogledov, v spremljajočih komentarjih pa podporo iz vseh balkanskih držav.

Vztrajna jezikovna usmeritev, sodobna produkcija v zvoku in vse bolj izurjeni glasbeniki (Mitja Marussig na basu, Miha Jerovec na kitari, Peter Baroš na klaviaturah in saksofonu ter Uroš Buh na bobnih) se bodo skupini morda obrestovali tudi na širšem geografskem področju. Znano je, da so slovenske skupine v zadnjih dvajsetih letih bolj ali manj omejene na majhno dvomilijonsko tržišče, medtem ko naš prostor marsikomu prinaša pomemben odjemalski delež. Nekaj poskusov prodora slovenskih izvajalcev z glasbo v srbohrvaščini smo že beležili, toda razen Laibacha, ki poje oziroma govori v angleščini, skoraj nihče ni naletel na zares dober sprejem, kaj šele, da bi komurkoli uspelo izza jugovzhodne meje vzbuditi fanovska čustva. Regionalna izdaja revije Rolling Stone, ki izhaja na Hrvaškem in pokriva širše dogajanje v regiji, se tukajšnjih dogodkov in zasedb komaj dotakne, podobno se godi tudi na regionalni lestvici Domačica, ki jo kujejo gledalci MTV Adria. Skupina Zaklonišče prepeva je zato v navidezni prednosti pred ostalimi slovenskimi izvajalci in bi se z novo zrelostjo lahko samodejno zlila v regijski kotel, kjer, vsaj v pop-rock svetu, obstaja obilica volje za preseganje razlik med balkanskimi narodi. Videospot Samo da prođe demokratija je uspešno splezal na omenjeno lestvico, ali bo onkraj Kolpe mogoče doseči še kaj več, pa bo pokazal čas.