Moč ljudem (Power to the People)

Moč ljudem (Power to the People)
(Ženski pevski zbor Kombinat – ko pesem postane svoboda)

Svoboda je ena od najvišjih vrednot življenja, saj pogojuje zadovoljstvo, ki je predpogoj za srečo. No, nekako tako mnogo filozofov artikulira to nesporno unikatno človeško stanje duha.

Slednje je prisotno vse od dni, ko na našem planetu nihče ni potreboval potnih listov, zato da bi prehodil kontinente in prejadral oceane ter videl, kaj je na oni strani. Svoboda je edino človeško čustvo, ki ne vsebuje kančka sentimentalnega kiča. Na žalost so si določeni posamezni predstavniki človeške rase v preteklosti – in kot, na žalost, nazorno prikazujejo pogosti dogodki v sedanjosti – besedo svoboda predstavljali precej »po domače«. Premnogi »klavci« človeštva so besedo svoboda preprosto ugrabili. Namesto nje so ljudem ponudili oziroma ponujajo sebe. Svoj pogled na svet. Svobodo, ki se začenja in konča pri njihovem imenu in podobi. Patološka diagnoza fašizma/nacizma je skozi zgodovino menjala mnoge obraze. Na našo veliko človeško srečo je svoboda, ki nam vsem nalaga najprej odgovornost, šele nato kanček zadovoljstva, tako močan notranji moralni imperativ, ki nas že tisočletja vodi iz upora v odpor, iz revolucije v revolucijo. Poglejmo, recimo, kaj se v tem hipu dogaja prijateljem in prijateljicam Arabcem.

Na začetku leta, ki ga še doživljamo vsi prebivalci/ke planeta, med drugimi tudi državljani in državljanke Slovenije, nas je prebudila »arabska pomlad«. Pomlad ljudi, ki zahtevajo »pravičnejšo« prerazporeditev materialnih dobrin. In so zato pripravljeni umreti. Vse skupaj se je začelo, ker mladi šestindvajsetletni Tunizijec Mohamed Bouazizi ni imel licence za prodajo sadja in zelenjave na lokalni tržnici mesta Sidi Bouizid. Med »inšpekcijskim pregledom« mu je bilo odvzeto blago, in tudi čast. Blago bi Mohamed še nekako pozabil, a ko so mu z javnimi klofutami odvzeli zadnji atom časti samo zato, ker je bil reven, so se pred njegovimi očmi, pred očmi osebno prizadetega človeka, ki je šele dobro začel živeti, odprla globoka brezna osebne stiske, ki je kar vabila, da skoči vanjo. In natančno to je tunizijski mladenič, pred katerim je bilo še vse, storil. Vsi dnevi, ki so ga čakali, vse ljubezni, ki so mu visele na dotiku roke, vsa prihodnost njegovega mladega življenja, vse je bilo v tistem hipu še tam. A Mohamed se je uprl in storil, kar mu je veleval notranji glas – najverjetneje zadnji, ki ga je slišal v življenju: na glavnem trgu se je protestno polil z bencinom in se zažgal. Na začetku januarja letos je umrl.

Njegova smrt je postala dejanje naključnega heroja, ki je s simboličnim ognjem avtodestrukcije preplavila arabski svet in v svetu nezavednega pljusknila čez rob vesolja. In še pljuska. In medtem ko se arabski svet bori za svobodo in kruh, se nedaleč stran, približno petnajst stopinj vzhodno od greenwiškega začetnega poldnevnika, nekaj ducatov deklet, mater, žena, sester, združuje pod imenom Ženski pevski zbor Kombinat. Ukvarjajo se z reinterpretacijo določenih pesmi, natančneje, s pesmimi upora. S pesmimi, ki so v svetovni zgodovini izražale in še vedno izražajo voljo posameznikov, zlitih z usodo narodov vsega sveta. S pesmimi, katerih besede so vodile ljudi vseh človeških ras, ki jim je bila odvzeta pravica do svobodnega življenja, skozi viharna obdobja družbenih in socialnih sprememb. S pesmimi, ki med drugim govorijo o tem, kako pomemben je sočlovek. Kako pomembno je spoštovanje njegove svobode, saj v nasprotnem primeru življenje postane čista anarhija. Živalsko cesarstvo, kjer močnejši šibkejšega preprosto požre. S pesmimi, ki govorijo o tem, kaj se je dogajalo in se dogaja, ko svoboda posameznika zakonito – z mečem, z orožjem, z žigom, z zakonom – ukine svobodo nekoga drugega. S pesmimi, ki govorijo o svobodi, za katero se morda moram boriti danes jaz, a se boš že jutri morda boril zanjo tudi ti.

Vse to in mnogo več je zapisano v Credu Ženskega pevskega zbora Kombinat, ki se glasi tako:

»Z rdečo kredo pisati izročilo upora. Ne na stene, na ušesne membrane. Z glasom ohranjati spomin na glas(be)no tradicijo pokončne hrbtenične drže, ki ne podlega družbeni skoliozi.

Združene smo v pesmi in prepričanju, da je upor ena osnovnih človekovih pravic. Verjamemo, da kritična misel lahko vzklije le iz uporne drže. Naš čas golta človeško dušo, na oltar postavlja uspeh, tekmovalnost in videz. Ni mu mar za človekove pravice, čeprav si jih za alibi marsikdaj sposodi.

Zdaj že vemo, da sveta ni mogoče spremeniti, globoko pa verjamemo, da ga z domala že pozabljenimi vrednotami, kot so solidarnost, srčnost, socialna pravičnost, tovarištvo in pogum, lahko naredimo znosnejšega in lepšega.

Nismo bile v hosti, nikoli nismo bile lačne, nikdar nam ni bilo treba niti pomisliti, da bi svoja življenja polagale na žrtvenik ideologij, in odkar pomnimo, lahko govorimo v svojem jeziku.

Iz spoštovanja do vseh, ki so dvignili glas in dali življenja, obujamo pesmi, ki so hrabrile duha v revolucijah in uporih širom sveta, in jih prepevamo v izvirnih jezikih. Te pesmi za nas niso le uglasbene besede, marveč dragocena in pretresljiva pričevanja človekove vere v lepši svet. Za vse ljudi.«

Ker sem ponosna na to, da sem tudi sama Kombinatka, ki verjame v besede, zapisane v Credu, želim ta zapis deliti z vsemi bralci in bralkami v prvi osebi množine.

Ženski pevski zbor KOMBINAT združuje skoraj 60 deklet z vseh koncev Slovenije in tudi od drugod. K ljudem stopajo v želji, da pesmi upora iz različnih obdobij in v različnih jezikih zadonijo povsod, kjer so ljudje že skoraj pozabili, da je svoboda nekaj, česar ti ne more in ne sme vzeti nihče. Kombinatke smo prvič zapele na svoji ustanovni skupščini, 27. aprila 2008, ideja o nastanku zbora pa se je porodila dober mesec prej na dekliščini ene od pevk. Pred občinstvom smo prvič zapele 23. maja 2008 v Menzi pri koritu na Metelkovi v sklopu proslave ob dnevu mladosti. Zbor vodi dirigentka Mateja Mavri, za glasbeno spremljavo skrbijo glasbeniki Branko Smerdelj (mandolina), Robert Slanič (kitara), Miran Pečenik (harmonika) in včasih Silvan Kralj (kontrabas). Programska voditeljica Kombinata je Maksimilijana Ipavec.

Vaje potekajo enkrat tedensko v Ljubljani, kamor dekleta prihajamo z vseh koncev Slovenije. Delamo v različnih poklicih; v naših vrstah so vzgojiteljice, učiteljice, profesorice, pravnice, socialne delavke, arheologinja, biologinja, pravnica, tajnica, računovodkinja, kemijska tehnologinja, restavratorka, študentke, kantavtorica, komunikologinja, novinarke, ekonomistka, samostojna podjetnica, znanstvenica …

Nismo nostalgične, pojemo z vero v vrednote, kot so solidarnost, zvestoba ideji, srčnost in pogum. O Kombinatu je v treh letih, odkar obstajamo, bilo napisano in izrečeno že mnogo besed. A med mnogimi, ki jih delimo z vsemi, ki nam želijo prisluhniti in z nami zapeti, se vedno znova izlušči dejstvo, da je naš glas naše edino orožje in moč.

Tako kot je bil glas edino orožje Johna Lennona, legendarnega pokojnega člana glasbene skupine The Beatles. S svojo osebnostjo in glasbenim delom je popeljal celo generacijo mladih Američanov v dobo, ki je presegla vsa dotedanja pričakovanja. V enem od zadnjih intervjujev je Lennon pojasnil, kaj si med drugim misli o pesmi Moč ljudem (Power to the People) in zakaj jo je napisal:

»Če poskušam to stvar povedati še enkrat, bi dejal, da imajo ljudje moč. Ne mislim na moč pištole. Imajo moč, da naredijo in ustvarijo družbo, ki jo želijo. Vsi smo to ustvarili skupaj, ni bilo nekaj kraljev in generalov ...«

Na žalost je bilo Lennonovo življenje pri komaj štiridesetih letih pod streli iz revolverja Marka Davida Chapmana 8. decembra leta 1980 iztrgano življenju. Človek, ki je verjel v moč ljudi in v moč glasbe, človek, ki se je iz glasbenika spremenil v protivojnega aktivista, človek, ki je bil uvrščen na črno listo FBI, je žal odšel prehitro, da bi doživel dneve, ki jih danes živimo me.

Delovanje Kombinata, hote ali nehote, deluje po načelih Lennonovih besed: Moč ljudem! Maksimiljana Ipavec je v enem od intervjujev zelo natančno predstavila pogled, ki je ne le pogled vseh pevk Kombinata, temveč pogled mnogih, ki živijo v tej državi in v državah sveta, kakršnega poznamo danes:

»Da bomo prepevale pesmi upora, se pravzaprav nismo odločile – to smo začutile. Ta intuitivni impulz pa je v nas vzniknil, ker menimo, da družba, ki najvišje na vrednostno lestvico postavlja tekmovalnost, uspešnost, videz in konkurenčnost, že v osnovi izključuje. Kapitalizem je sistem boja vsakega proti vsakomur, je diktat dobička, to narekuje že njegov ustroj, v takem sistemu pa se prostor človečnosti precej oži.«

»Kapitalizem nam v zameno zanj ponuja pasivno držo potrošnika, ki ne ve več niti tega, kaj točno potrebuje in česa ne. Državljani svojih pravic skorajda ne poznamo več – a misel, da so pravice dane same po sebi, je nevarna past. Pravice, ki se nam, tu in zdaj živečim, velikokrat zdijo samoumevne, so vse prej kot to. Enakopravnost, svoboda, pravičnost … Te pravice so bile priborjene. In mi se moramo zanje truditi in jih ohranjati. Pa ne le zase – predvsem in zlasti za drugega ter za tiste, ki bodo prišli za nami.«

»Pesmi upora so izjemno izpovedne, čustveno močne – svojega naboja in sporočilnosti z desetletji ali celo stoletji ne izgubljajo, marveč so vedno znova aktualne. To pa verjetno zato, ker vsak sistem, vsaka družba generira družbena nesorazmerja. Tudi zato se prizadevanja za pravice ne smejo nehati. Sporočilo našega delovanja je – odzovi se na stisko drugega, če se je zgodila njemu, se je v istem trenutku tudi tebi. Bolj humanega sveta nam ne bo prinesla še tako dobra zakonodaja – mi smo tisti, ki ga oblikujemo. Vsak zase in drug za drugega, s svojim delovanjem.«

»Na svojih nastopih, na katerih poleg petja predstavimo okoliščine, v katerih je vsaka od pesmi nastala, opozarjamo na probleme, ki so po našem mnenju ključni. Eden takih je gotovo ta, da delo v slovenski družbi ni več vrednota.«

»To kaže na sistemsko anomalijo, o tem se v zadnjih letih vse več govori, kar je dobro, stori pa se še vedno malo oziroma nič. Me lahko storimo to, da javno opozarjamo, da si moramo pravice, ki so v tem primeru izšle iz delavskega boja, ohraniti.«

»Moč imamo, ko se združimo, ko odreagiramo na krivico, ki se zgodi drugemu.«

Res je, Maksijine besede in besede Lennona in besede mnogih »velikih duhov svojega časa« ne potrebujejo dodatne razlage.

Potrebujejo nas. Potrebujejo vsak naš glas. Glas posameznika in glas združenega ljudstva, ki ne bo nikoli klonilo pred tistimi, ki javno zaničujejo pravice in simbole delavcev, kmetov, umetnikov, znanstvenikov, ljudi, ki imamo v svojih rokah moč, da spremenimo svet na bolje. Pa čeprav živimo v Sloveniji, ampak pojemo v Kombinatu (»ponarodeli« stavek Nataše Smerdelj na državni proslavi ob 70. obletnici ustanovitve OF in ob dnevu upora proti okupatorju, 26. aprila 2001, prenesen v množino).

In pele bomo še naprej. In skupaj z nami vse več Slovenk in Slovencev in vseh ljudi tega sveta, ki se zavedamo svoje odgovornosti do svobode in ki želimo po teh načelih tudi živeti. V odprtem odnosu do svoje svobode in do svobode drugih ljudi. Kajti le tako bomo skupaj znali ceniti to, kar nam je vsem skupno: življenje!
In ker živimo, korakamo.

Korakamo.

Smrt fašizmu – svoboda (vsakemu posebej in) narodu!

P.S.: Kantavtorji smo zaenkrat v tretji vrsti, skupaj z Lojzko.