Mostovi med različnimi zgodbami

Ena meni ljubših ustvarjalnih ali izraznih oblik je pesem. Pesem z zgodbo v ospredju. Z zgodbo, ki jo pripoveduje ali poje pevka ali pevec ob spremljavi take ali drugačne glasbene zasedbe. Vse skupnosti ljudi naokrog po svetu poznajo tako izrazno obliko in vsaka jo seveda v svojem jeziku imenuje po svoje. Vendar se v prevodu vedno znova vse skupaj konča pri izrazu »pesem«. Poimenovanje tukaj, ob pisanju o albumu Selivke Katarine Juvančič in Dejana Lapanje, pogrevam tudi zato, ker je njuna izrazna oblika nekaj, čemur lahko na koncu rečemo pesem. Pesmi z zgodbami v ospredju. Naj razgovori o poimenovanju tovrstnega početja, priročno in dokaj pogosto opredeljenega kot »kantavtorstvo«, karkoli si že kdo misli o tem izrazu, ostanejo odprti in nedokončni. Nenazadnje zame niti ni toliko pomembno, kakšno poimenovanje bo na koncu obveljalo. Tudi zato ne, ker postane, takoj ko imamo ime ali »označevalca«, stvar sama, torej »označenec«, že na neki način zamejen/a, opredeljen/a, določen/a. Ni več odprta, razprta. Pesmi na albumu Selivke pa, podobno kot ptice na prikupnem ovitku albuma, uhajajo iz še tako dobronamerne omejitve, iz še tako toplega objema. Uhajajo iz primeža slogovnih opredelitev in letijo vsaka po svoje.

Album Selivke ima celo vrsto pomenljivih ravni, na katerih lahko zastavimo analizo ali preko katerih lahko pristopamo k pesmim na njem. Pustimo sedaj ob strani tako imenovani osebni, subjektivni vidik vsake/ga poslušalke/ca teh pesmi. Ti bodo tako in tako, neodvisno od slehernega posredovanja, do pesmi na plošči pristopali vsak/a po svoje, torej vsak/a iz svojega življenjskega sveta, vsak/a iz svoje osebne izkušnje. To naj in mora ostati nedotaknjeno. Poglejmo par drugih analitskih ravni.

Eno od ključnih točk albuma Selivke in pesmi na njem smo že omenili: zgodbe. Zgodbe so del vsakdanjega sveta. Bogate, polne pomenov. Velik del teh pomenov pa je prepuščen vsakemu posamezniku. Zgodbe strukturirajo naš svet, našo zgodovino, spomine, razlage, odnos do sveta. Tudi našo sedanjost in obete za prihodnost. Z zgodbami se ukvarjajo družboslovci. Predvsem etnologi, etnografi, antropologi, kulturologi in drugi humanisti, ki se lotevajo osmišljanja našega, človeškega sveta. Katarina Juvančič je – po eni strani – ena od njih. Ta, lahko bi rekli znanstveni, vidik svojega udejstvovanja je povezala z drugim segmentom človeške kulture, z umetnostjo. Kot občutljiva, dovzetna oseba je za stik z drugimi povzela simbolizirano obliko, ki ji omogoča posredovati vsebine na veliko bolj večplastni, tudi pretanjeni, večpomenski ali za pomene odprti ravni. Tako na albumu Selivke ne pripoveduje »etnoloških« ali »antropoloških« zgodb, temveč zgodbe iz čarobnega polja kulture ali umetnosti. Kot bi verjetno v zvezi s tem pripomnil Dejan Lapanja: »Nimam rad besedil, ki so neposredna, ki so enoznačna, kjer moraš na vsak način slediti zgodbi, ki ti ne pusti, da si jo predstavljaš po svoje, temveč jo moraš razumeti točno tako, kot je. Katarina je na tej plošči napisala večpomenska besedila.« Natanko tako. Pravzaprav bi lahko dodali in si ob tem spet pomagali z izjavami samih akterjev, tokrat Katarine, da je ona predvsem medij. Nekdo, ki posreduje sporočila posameznih oseb drugim. Ali kot bi spet dejal Dejan: »Ne gre za to, da ti poveš, kaj mora določen lik povedati. Počakati moraš, da se lik sam oglasi, da on sam pove.«

Tako so tudi nastajale pesmi na albumu. Zgodbe, ki so jih Katarini povedali drugi, ki jih je prebrala, mogoče je bila kaki priča, mogoče je katero od njih sama (do)živela. Te zgodbe je nato transformirala v pesmi. In to na različne načine. Včasih hitreje, bolj neposredno. Drugič spet je morala čakati in tudi kaj pretrpeti ali potrpeti, preden so bili liki, osebe, duhovi iz zgodbe pri volji, da se oglasijo.

Drugi pomemben vidik pesmi je spol. Kulturni spol. Gender. Ženski pogled. Natančneje, ženski in moški pogled. Ženski, ki ga kajpak pooseblja in živi Katarina. In moški, Dejanov. Oba pogleda se tukaj občutljivo in naklonjeno prepletata. Vsak od njiju na svoji ravni. Ženski pogled, ki določa pripoved zgodb. Moški pogled, ki poskuša to pripoved razumeti, mogoče celo čutiti, se odzvati nanjo in jo spremljati, dopolniti. Tako je Dejan dodal zvoke, drobce ali oblike uglasbitev, aranžmaje. Na predlog Katarine, ki je slišala raznovrstna glasbila v svoji glavi. K sodelovanju sta povabila izbrane glasbenice in glasbenike, ki so ustrezali njunim predstavam. Sam izbor pa ima še druge simbolne nastavke. Med drugim to, da so izbrani posebni, samosvoji ustvarjalci, s čimer je Katarina želela izpostaviti vidik neodvisnosti in ne ujetosti v obrazce ali pravila ustvarjanja.

@http://www.youtube.com/watch?v=bK19tvUvXAU@

Kar se spola tiče, se odpira cela vrsta ravni za nadaljnje izpeljave. Tokrat se bomo omejili zgolj na eno. Na vprašanje položaja moških in žensk v okviru ustvarjanja pesmi. Zdi se, da je polje, ki smo mu prejle rekli »kantavtorstvo«, eno bolj prijaznih do ustvarjalk. Neke vrste zavetišče zanje. Nenazadnje imamo tudi v Sloveniji prav v tem kontekstu največ ženskih glasov, najbolj glasnih in najbolj prepričljivih. Po drugi strani smo verjetno že zdavnaj vsi spoznali in nato tudi empirično ugotovili, da se v vseh sferah človeškega življenja, tudi v tistih, za katere smo naivneži mislili, da so izvzete, s tem mislimo na subkulture, reproducirajo razmerja med akterji, kakor veljajo za družbeno življenje nasploh. Ali drugače rečeno: položaj žensk/deklet, bodisi v subkulturah, bodisi v folk glasbi, bodisi v rock and rollu, torej v polju t. i. popularne glasbe, je bolj ali manj preslikava ali reprodukcija razmerij med spoloma v drugih sferah človeškega življenja. Verjetno na srečo vendarle ni čisto tako. Verjetno v vseh segmentih, v vseh oblikah ali načinih življenja, ki si jih poskušajo ustvariti posamezne družbene skupine, ne moremo prepoznavati enakih ali identičnih seksističnih in drugih -ističnih poenostavljenih razlag stvarnosti. Verjetno le obstajajo »prostori svobode«, v katere bi tako radi verjeli. Eden od teh prostorov svobode je pričujoči album. Odprta pokrajina raznolikih, ganljivih, ostrih, protestnih, naklonjenih, prijaznih zgodb. Zgodb, ki jih pripoveduje ustvarjalka z zornega kota ženske. Tudi ženske, ki je že dala nekaj skozi v življenju. A zgodb, ki se tičejo vseh nas. Ljudi.

To je bilo le nekaj nastavkov, preko katerih lahko razvijamo diskurz ob albumu Selivke. Ti nastavki niso mišljeni kot racionalizacija, še manj kot banalizacija večplastnosti pristopov k sprejemanju pesmi na albumu. Pričujoče pisanje kajpak nikakor ni imelo namena krniti bogate osebne izkušnje poslušalke/ca. Tudi ni imelo namena igrati vloge razlagalca pesmi z albuma. Za to namreč ni nikakršne potrebe. Ustvarjalka Katarina sama je na ovitku plošče dodala tiste nujno potrebne drobce, ki olajšajo ali vodijo vstop poslušalk/cev v čarobni svet Selivk.