Naprej z novim sistemom

Po januarski objavi prvenca Werefox¹ je pri agilni prekmurski založbi God Bless This Mess ta mesec izšla še ena vroča plošča našega rocka. Fakti je naslov četrtega albuma prleških Dežurnih krivcev, ki prinaša ostro družbeno (samo)kritiko in angažirane pesmi v pisani in uglasbeni besedi. Pesniški zbirki kitarista Marka Čuša so Dežurni krivci priložili album z dvanajstimi komadi, ki so jih posneli zadnjega novembra v pičlih dveh dneh. V živo. Nevarno so se približali svojemu koncertnemu zvoku, same skladbe pa so še bolj rudimentarne, brez odvečnega balasta. Surov in prvinski sodobni rock buta iz zvočnikov in posledično se od koncertov veliko pričakuje. Pred turnejo po slovenskem klubovju, ki štarta ta petek, 1. marca, v rojstnem kraju Sveti Jurij ob Ščavnici, kjer bodo v mladinskem klubu Jama nastopili z gosti iz Lendave, zasedbo Eyecontact in ob objavi glasbeno-pesniškega protesta smo se pogovarjali z Dežurnimi krivci. Zastopala sta jih kitarist in avtor novih pesmi Marko Čuš in bobnar Igor Ketiš. 

Dežurni krivci ste po slabih dveh letih nazaj. Gre za reunion ali za konec ustvarjalne pavze?

Marko: Pavze nismo naredili ravno z namenom, da se vrnemo, smo se pa takrat zmenili, da se bomo spet zbrali, če nam bo do ponovnega igranja. In po letu in pol smo se spet zbrali. Veliko nam pomeni, da smo spet skupaj. Hkrati smo čutili dolžnost do ljudi, ki nas spremljajo in imajo pravico slišati, kaj delamo in kaj imamo za sporočiti.

Igor: Nismo pa imeli slavnostnega koncerta ob povratku. Nismo prišli nazaj, da bi igrali stare stvari, ampak zato, da gremo naprej. Nadaljujemo tam, kjer smo končali, in takoj smo začeli delati nove komade. Sam sem sit vseh teh velikih »come backov«, za večino katerih ne vem, če imajo kakšen smisel.

Marko: Naš cilj je bil narediti novo ploščo, ki jo bomo promovirali tako, da bomo igrali samo nove komade.

So stari komadi ad acta?

Marko: Ne, vedno smo igrali koktajl z vseh plošč, s poudarkom na zadnji. Zdaj bomo na spomladanskih in verjetno tudi jesenskih koncertih igrali samo nove komade. Bi se pa vrnil k razlogom, zakaj smo šli narazen in spet prišli skupaj. Naš princip dela je, da smo mi štirje Dežurni krivci. To pomeni, da če en član ne more ali mu ni do česa, Dežurni krivci ne igramo. Tega se striktno držimo. Prišli smo do točke, ko stvar ni več tekla, in tega nismo rešili z zamenjavo člana ali dveh. Po dvanajstih letih skupnega dela bi bila takšna poteza popoln nesmisel, sploh v bendu s skupno idejo in kolektivnimi komadi. Ne govorim o sodelovanjih z drugimi. Dežurni krivci smo takšen bend, ki ne more funkcionirati z menjavo članov. Ne kritiziramo pa bendov, ki to počnejo, na primer Pridigarjev, ki praznujejo petindvajseto obletnico in so v tem času baje zamenjali petindvajset članov. So še vedno odličen bend. Čestitke!

Kako je bilo zaigrati spet skupaj po daljšem premoru?

Igor: Super. Pokazalo se je, da smo uredili nekaj stvari v svojih glavah. Pavza je dobro dela.

Marko: Ja, pavzo smo potrebovali. Vsa ta leta smo permanentno delali. Imeli smo vaje dvakrat na teden, ne glede na obveznosti. Nič ni štelo. Ko danes vprašam mlajše bende, če kaj igrajo, mi pravijo, da se že dva meseca niso videli, ker ima en član izpite. Hm, ne boste daleč prišli!

Če hoče biti bend trden, mora ...

Marko: Delati! Četudi gre za hobi, je treba delati trdo in nepretrgoma. Zelo pomembno je biti ves čas v pogonu. Prvo ploščo smo morda res posneli prezgodaj, morda sploh nismo bili pripravljeni nanjo, vendar smo jo posneli, ker je bilo treba iti naprej. Rekli smo, da bo druga boljša. Ko imaš material za ploščo, ga ni treba piliti tri leta, ker ga boš imel poln kufer. Stvari morajo teči in se razvijati.

Nova plošča Fakti je prišla na dan ob pravem času in je zelo aktualna glede na dogajanje v državi in družbi.

Igor: Aktualna je po naključju in ne izkoriščamo družbenega trenutka. Besedila zanjo so nastala že pred dvema, tremi leti. V času, ko še ni bilo krize …

Marko: Je že bila!

Igor: Ni pa bilo protestov.

Marko: Videlo pa se je, kam se stvari razvijajo.

Igor: Kar je Marko dobro opisal v besedilih.

Marko: Te pesmi sem napisal brez velikega namena in niso bile namenjene Dežurnim krivcem. Večina jih je nastala med našo pavzo, še preden smo začeli spet igrati. Ko smo začeli, sem omenil, da imam kup novih pesmi. Tako smo začeli delati na njih, nekaj smo jih razširili oziroma spremenili, a nič bistvenega.

Na prejšnjih albumih besedila niso bila tvoja, Marko?

Marko: Ne, nastala so skupno.

Igor: Vsi smo jih prispevali, sicer pa je bilo največ Markovih.

S ploščo je izšla tudi tvoja pesniška zbirka. Nekatere pesmi so uglasbene, druge so dodane k plošči.

Marko: Trideset pesmi je objavljenih v knjigi, kateri smo dodali ploščo, ki ni v konvencionalni CD škatli.

Vedno ponudite svoj format izdaje.

Marko: Že od začetka vse delamo sami. Smo multipraktiki. Začeli smo v Svetem Juriju ob Ščavnici, kjer ni bilo razvite scene, da bi eden oblikoval, drugi snemal, tretji organiziral koncerte. Vse smo bili prisiljeni narediti sami. Vedno mi je bil izziv narediti ovitek, ki ne bi bil klasična škatla.

Vaša besedila druži mračen pogled na svet. Na novi plošči izstopajo jeza, razočaranost, brezizhodnost, a tudi boj za boljšo prihodnost.

Marko: Za novimi pesmimi ni nobene strašne filozofije. Gre za besedila, ki so nastala na podlagi pogovorov, ki smo jih imeli pred tremi leti, ko se še ni dogajala ulica. Gre za zapise teh pogovorov oziroma za čista dejstva glede tega, kaj ni v redu v naši družbi, kako funkcionira oziroma ne funkcionira. Prav zato je plošči ime Fakti. Postopek je bil preprost – kot če bi po tem pogovoru sedel in na svoj način zapisal, kaj smo se pogovarjali. Pesmi so napisane časovno in v nekem trenutku preidejo v prihodnost, čeprav niso napisane v prihodnjiku. Zadnja pesem na plošči in v zbirki, Pogum, pripoveduje o zmagi naših idej. Gre za napoved neke svetle prihodnosti; seveda ne vemo, če se bo res zgodilo.

Veliko sporočil in fraz iz pesmi je postalo meso v zadnjih mesecih. Si ob osebnem izlivu čutil vizionarski dovtip?

Marko: V teh pesmih ni vizionarstva, saj se vse to ni zgodilo z včeraj na danes. Vsi smo čutili, da se bo to slej ko prej moralo zgoditi. Vse, kar je v teh tekstih, se je dogajalo že takrat, ko smo te stvari še tolerirali. Z naraščanjem kritičnosti so stališča, da ni v redu, kar se dogaja okoli nas, postajala vedno glasnejša. Teh nepravic se zavedamo že lep čas. Na primer, v pesmi Sklanjatev govorim o pohlepu in kronološkem razvoju našega odnosa do pohlepa:

»Pohlep vlada.
Pohlepa nismo obsojali.
Pohlepu popuščali.
Pohlep sprejeli.
Pri pohlepu mižali.
S pohlepom propadli.«

Na koncu imamo, kar imamo. Vedeli smo, kam to pelje, nismo se zganili pravočasno.

Kako doživljate, da se vaša besedila in sporočila danes dogajajo, odvijajo in posredno živijo s protestniki na ulicah?

Igor: Mislim, da so ti protesti edini pravi protesti, ki so se zgodili v Sloveniji, ker so spontani, neprijavljeni in so takšni, kakršni protesti morajo biti. Je pa bojazen, da se bo te proteste ugrabilo, da si jih bo nekdo prilastil. Protesti morajo biti proti vsem, ne pa proti enemu ali drugemu, in o tem govorijo naša besedila.

V novih besedilih se kar vrstijo nekateri aktualni slogani, npr. tik-tak ali žiga-žaga …

Marko: Ko so se začeli protesti, smo se ravno pripravljali na izdajo plošče in smo se vprašali, kaj naj naredimo, ker bo izpadlo, kot da se obešamo na to. Vsak harmonikar je napisal protestno pesem (smeh). Potem smo rekli, da se ne bomo na to ozirali in da tega tudi ne bomo izkoristili. Za nas je pomembno to, da besedila sliši čim več ljudi, brez sugestij in dodatnih parol. Če bodo slišali, bodo slišali; če bodo kaj vzeli, bodo vzeli. Upamo, da bomo vsaj malenkostno pripomogli k ozaveščanju. Če bi zdaj pisal pesmi, bi verjetno bile veliko bolj agresivne.

Že zdaj so.

Marko: Poglejmo na dogodke v Mariboru. Če ne bi bilo nasilja na teh protestih, bi protestnikom pomahali z mestne občine, se jim zahvalili, ker so prišli, in jim rekli, da bodo poskušali upoštevati njihove želje in pripombe, na koncu pa se ne bi zgodilo nič. Če se želi priti do korenitih sprememb, potem morajo biti tudi ti protesti moški. Kdaj pa kdaj je treba uporabiti tudi kakšno pest ali kocko. Nihče pa si ne želi krvave revolucije in niti jaz niti bend ne pozivamo k temu. Človek iz naših krajev, ki je bil borec med drugo svetovno vojno, nam je rekel: »Ne želite si revolucije, ker je revolucija kurba!« Ne želimo si je, vendar si tudi ne želimo iti po dosedanji poti naprej. Seveda si lahko zatiskamo oči, kar pa lahko pripelje do revolucije s hujšimi sredstvi in posledicami.

Medtem smo že bili priče grožnjam ne le s posredovanjem policije, ampak tudi vojske.

Marko: S tem se ne grozi zaradi tistih par kock in pesti, ampak zaradi strahu pred idejami. Ideje strašijo oblastnike, ki se zatekajo k obrambi s policijo in vojsko. Pazljivi moramo biti glede vsega. Vsi politični poli imajo isto povrhnjico, to je vpliv kapitala, ki krmili funkcioniranje države, zato so vsi problematični.

Igor: Protesti se bodo izrodili, če se bodo preusmerili samo v eno smer, proti samo enemu. To je najslabše, kar se lahko zgodi.

Bi igrali na protestih?

Marko: Nismo razmišljali o tem. Načeloma ne bi imeli nič proti, naša ideja pa je širiti sporočila predvsem med ljudmi, ki ne hodijo na proteste.

Je rock koncert za vas oblika protesta?

Igor: Da in cela pesniška zbirka.

Marko: Že prejšnjo ploščo smo obesili na splet, kjer se jo je dalo zastonj sneti. Na koncertih smo opazili, da ljudje poznajo naša besedila, se pravi, da so jim bila naša sporočila znana. Verjamemo, da se bo isto zgodilo s to ploščo, ki je prav tako brezplačno dosegljiva na spletu. Gre za način širjenja kritičnih misli, sploh med tistimi, ki se protestov ne udeležujejo. Obiskovalci rock koncertov so mlajša generacija, ki po moje ne hodi na proteste, saj jim še ne škripa tako hudo. Škripa pa njihovim staršem, ki se marsičemu odrekajo, da bi lahko dali svojim hčerkam in sinovom. Mlajše generacije še nimajo večje potrebe po protestiranju in se s politiko ne ukvarjajo oziroma je ne spremljajo. Z muziko pa jih lahko osveščamo, da ni vse v redu v naši družbi, da se podira in da je treba biti bolj angažiran.

Še do pred kratkim je bilo razširjeno mnenje, da pri nas ni družbeno angažirane glasbe, ki pa je s protesti je le stopila na plano.

Igor: Seveda so bili takšni bendi. Mi smo eden med njimi. Vedno so se našli, žal pa niso bili slišani.

Če je bil na Strupu opazen kanček vpliva Queens of the Stone Age, kaj bi navedla kot tisto, kar vas je privleklo in navdihovalo v zadnjih letih?

Igor (kot iz topa): Motörhead! (smeh)

Marko:  Motörhead je večen in neuničljiv band. Ves čas se posluša novo in staro, potem pa naenkrat odkriješ nekaj, kar si poslušal že pred sto leti, in ne moreš skriti svojega navdušenja. 

Kako so nastajale nove skladbe? So kolektivno delo?

Igor: Da, le teksti so Markovi. Smo pa glasbo delali drugače kot prej, ko je nekdo prišel z idejo na vaje in smo jo nato nadgradili. Zdaj smo na vajah jamali, igrali po dobro uro in iz tega povlekli najboljše ideje, iz katerih smo naredili osnove za komade. Nato smo dali besedila Leonu, ki je izbral, h kateremu komadu sodijo. Pesmi niso konvencionalno napisane in so brez rim in refrenov, tako je moral Leon uporabiti veliko domišljije za interpretacijo. Rešili smo ga kitare, tako da je zdaj instrumentalna zasedba sestavljena iz basa, bobna in kitare na dveh ojačevalcih.

Ponovno ste sodelovali s producentom Hannesom Jaecklom, s katerim ste sodelovali že na predhodni plošči? 

Igor: Zelo smo bili zadovoljni z njegovim delom na prejšnji plošči Strup. V ta projekt se je vključil kot sodelujoči, kot član benda, ki je prispeval svoje ideje. Nikoli nismo imeli težav s prevelikim egom, s čimer tudi on nima težav. Dajal je predloge, ki jih seveda nismo vedno upoštevali, smo pa točno vedeli, kaj lahko dobimo od njega.

Novi komadi so zelo rudimentarni in primarni, brez večjih zapletov in odvečnih producentskih posegov. Direktni.

Igor: To je bila osnovna ideja za ta album, zato ga nismo šli snemat v studio, ampak v dvorano, kjer smo imeli proste roke. V kulturni dom v Rušah smo preselili snemalne naprave in ostalo tehniko. Snemali smo v živo. Posneli smo več različic posameznega komada in nato vzeli najboljše. Večina jih je bila posneta brez metronoma. Nismo hoteli izgubiti živega občutka na račun točnosti. Cela ideja rokenrola je v tem, da je v živo. Hoteli smo dobiti primaren zvok, zato smo Hannesu rekli, naj naredi tako, kot nas je slišal na vajah, brez šminke.

S tem so tudi besedila neposrednejša in direktnejša, z muziko ste podkrepili njihovo surovost.

Marko: Leon (Leon Štrakl, pevec zasedbe. Op. ured.) ni imel lahkega dela, saj besedila niso bila pisana na oziroma za muziko in nimajo konvencionalne strukture. So brez refrenov. Veliko je moral delati, da se je izognil deklamiranju. Zadevo je zmesil v nekaj med govorom in petjem. Ta zahtevnost je bila tudi eden od razlogov, da smo mu vzeli kitaro. Tako je bolj svoboden.

Kaj pa je to pomenilo zate kot kitarista? 

Marko: Znašel sem se pred novim izzivom. Moral sem začeti delati na drugačen način, da med bas linijo in kitaro, kar je prej zapolnjevala ritem kitara, ne bi nastala prevelika luknja. Seveda sta se morala prilagoditi tudi bas in boben, na koncu smo se ujeli nekje na sredini. Vsi smo se morali prilagoditi novemu sistemu.

Po novem imate tudi stalnega tonskega mojstra, Štefana Kovača – Pipija, ki ga poznamo kot tonskega tehnika nekdanje zasedbe Psycho-Path.

Igor: Dolgo smo iskali tonca in Pipi je prišel kot naročen. Z njim smo ogromno pridobili.

Marko: Že pri novem albumu je odigral pomembno vlogo. Ko smo bili v fazi miksa, smo se znašli v situaciji, ko nismo bili več prepričani, če je dobro ali ne. Začela je padati koncentracija in vedno bolj smo bili sprijaznjeni z narejenim, a nas je Pipi pravočasno opozoril, da so nekateri miksi daleč od naše žive podobe. Dobro je imeti še enega človeka ob sebi, ki pogleda na zadevo z distance, sploh v takšni kritični fazi.

Za koncerte napovedujete tudi video projekcije. Se Dežurni krivci spreminjate v multimedijski rock bend?

Igor: Ne, Dežurni krivci smo še vedno samo mi štirje. Smo pa začeli delati z videastom Matejem Kolmankom, ki je že dolgo iskal skupino za sodelovanje. Pripeljal je fotografa Dominika Frasa, ki je dal idejo za animacije. Tako je pristopil še slikar Gregor Purgaj. Ničesar jim nismo rekli, samo dali smo jim besedila in glasbo. Ker jim zaupamo, smo jim dali popolno svobodo. Vse med nami se odvija spontano, brez odvečnega razmišljanja in velikih načrtov.

Marko: Prav zanima me, kaj so si zamislili.

Video projekcij še niste videli?

Marko: Ne, teden pred prvim koncertom v klubu Jama 1. marca v Svetem Juriju ob Ščavnici bomo prvič skupaj preverili zadeve.

Bi lahko rekli, da s ploščo Fakti obračate novo stran?

Igor: Vsekakor!

Marko: Nekateri kolegi so novo ploščo pokomentirali, češ da gre za čiste Dežurne krivce. Seveda je res, a kdor se bo poglobil v samo strukturo pesmi, bo zagotovo opazil spremembe in razlike med nekoč in danes.  

@http://www.youtube.com/watch?v=peVzbjtJ06w@

1 Intervju z Werefox si lahko preberete tukaj.