Nastop Barbare Kozelj s Kraljevim orkestrom Concertgebouw

Slovenska mezzosopranistka Barbara Kozelj je 30. marca in 1. aprila v Amsterdamu prvič nastopila z znamenitim orkestrom Concertgebouw, in sicer v izvedbi Matejevega pasijona J. S. Bacha. Sodelovanje z ansamblom, ki ga je angleška glasbena revija Gramophone v svoji zadnji tovrstni oceni iz leta 2008 razglasila za najboljši simfonični orkester na svetu, je nedvomno velik osebni uspeh, saj potrjuje pevkino dosedanje delo. Tokratna koncerta, ki ju je vodil priznani madžarski dirigent Iván Fischer, sta imela še posebej širok odzven, saj ju je poleg polnega avditorija velike dvorane Concertgebouw spremljalo tudi širno televizijsko in radijsko občinstvo. Prvi koncert je namreč v živo prenašal francoski televizijski kanal Mezzo, drugemu pa so lahko v neposrednem prenosu prisluhnili poslušalci številnih evropskih nacionalnih radijskih postaj, med drugim tudi Radia Slovenija.

V skoraj enajstih letih življenja na Nizozemskem je umetnica sodelovala že z večino tamkajšnjih orkestrov, zato najnovejši korak v svoji karieri vidi kot naraven razvoj dogodkov, a ob tem dodaja, da je tako pomembne trenutke težko vnaprej načrtovati in da bi se ji lahko ob drugačnem spletu okoliščin ista priložnost, če sploh kdaj, ponudila tudi mnogo pozneje. Poleg znanja in poguma je včasih brez dvoma potrebne tudi nekaj sreče, in ta se je tokrat ponudila v obliki sijajne priložnosti. Orkester Concertgebouw namreč vsakih nekaj let v predvelikonočnem času pripravi izvedbo Bachovega Matejevega pasijona, pri čemer v skladu s partituro, a v nasprotju s sodobno izvajalsko prakso, ob razdelitvi zbora in orkestra v dve skupini angažira tudi dva kvarteta pevskih solistov. Prvega sestavljajo mednarodno uveljavljeni glasbeniki, drugega pa mladi in obetavni nizozemski in na Nizozemskem delujoči pevci. Zametki tokratnega sodelovanja segajo v začetek leta 2010, ko je orkester s pomočjo nizozemskih glasbenih agencij sestavil ožji seznam glasbenikov, ki so bili nato povabljeni na avdicijo. V ta izbor je prišla tudi Barbara Kozelj, ki je avdicijo uspešno opravila in si tako skupaj s tremi vrstniki prislužila mesto v solistični zasedbi, ki so jo sestavljali še sopranistka María Espada, mezzosopranistka Ingeborg Danz, tenorist Mark Padmore in basist Peter Harvey.

Kot priznava, je bilo na začetku prve vaje z orkestrom prisotne precej treme, tako iz spoštovanja do ansambla kot želje, da bi nanj naredila čim boljši vtis, a takoj ko je tišino zamenjala glasba, je spoznala, da je obkrožena z energijo, ki pomirja in hkrati navdihuje: »Ko sem izvedela, da bom pela Matejev pasijon s Concertgebouwom, so se mi izpolnile dolgoletne sanje, ob dejanskem muziciranju z njimi pa sem se počutila kot v raju. Zelo lepo so me sprejeli in prav neverjetno je, kako se trudijo, da bi začutili solista. Gre za izjemne glasbenike, ki dihajo kot eno. Tako smo se ujeli, da je bilo treba komaj kaj doreči.« Podobno je doživljala tudi sodelovanje z dirigentom Ivánom Fischerjem: »Že na prvi vaji, ko smo bili samo solisti, sem opazila, kako pozorno posluša in poskuša razumeti, kaj je naša interpretacija, kaj mi prinesemo v ta Matejev pasijon s svojima osebnostjo in glasom, potem pa zelo previdno dodaja svoje ideje, s poudarkom na tem, da se mi dobro počutimo. Zelo je previden, kar se tega tiče, a na koncu vsi dobro vemo, kaj želi. Vse to ti da občutek velike svobode in zaupanja, kar je zelo dragoceno.« Ob tem doda, da je Fischer — bržkone tudi zaradi odsotnosti baročnih instrumentov — ubral nekoliko počasnejše tempe, kar je bilo zanjo neke vrste olajšanje, saj se ji zdi, da včasih dirigenti prav tekmujejo v tem, kdo bo izvedbo pripeljal do konca v krajšem času.

Njenima zadnjima nastopoma v dvorani Concertgebouw bodo že v prihodnjem mesecu dni sledili štirje novi. Najprej je na vrsti serija treh koncertov izobraževalnega značaja, na katerih bodo zbor kozakov, instrumentalisti in dva pevska solista nizozemske osnovnošolce popeljali na glasbeno popotovanje po Rusiji, 6. maja pa se bo ob spremljavi svoje dolgoletne pianistke Phyllis Ferwerda predstavila na samostojnem recitalu samospevov v mali dvorani; v slovansko-francoski program je uvrstila tudi dve priredbi slovenskih ljudskih pesmi Uroša Kreka. V juniju jo nato čakata reprizi dveh oper, med drugim predstave Wagnerjevega Renskega zlata (vloga Flosshilde) v gledališču Aalto v nemškem mestu Essen, kjer redno gostuje. Sploh si v prihodnosti želi še več opernih angažmajev, saj je opera njena velika strast. Odkar je ponosna mamica zdaj 15-mesečne hčerke Maye, ji status svobodne umetnice še bolj ustreza, a priznava, da bi bila v primeru repertoarno mamljive ponudbe pripravljena postati stalna članica uglednega opernega ansambla. V Sloveniji jo bo znova mogoče slišati maja prihodnje leto, ko bo v okviru enega od abonmajev Orkestra Slovenske filharmonije sodelovala pri izvedbi Rekviema Mauricea Durufléja.