24.11.2015

Neposlušno – glasbena tveganja na preizkušnji l. 2015

4. edicija mednarodnega festivala Neposlušno je med 5. in 8. novembrom postregla s pestrim programom. S premišljeno selekcijo je Tomažu Gromu uspelo preplesti različne forme improvizacije.

Žiga Jenko

Eden od osrednjih dogodkov festivala je bila delavnica neidiomatske improvizacije Seidžira Murajame, japonskega tolkalnega in vokalnega improvizatorja. Delavnico je zaključil sobotni koncert, ki je bil skoncentrirani prikaz treh vaj. (Foto: Zavod Sploh)
Foto: Zavod Sploh

4. edicija mednarodnega festivala Neposlušno v izvedbi Zavoda Sploh je med 5. in 8. novembrom postregla s pestrim programom. S premišljeno selekcijo je Tomažu Gromu uspelo preplesti različne forme improvizacije. Odlični koncerti, delavnica, otvoritev razstave in eksperimentalna platforma so v Španskih borcih z okolico v teh treh dneh prebudili upanje, da se svet lahko gradi na drugačnih vrednotah.

Festival je odprla delavnica neidiomatske improvizacije Seidžira Murajame, japonskega tolkalnega in vokalnega improvizatorja. Seidžira domača impro scena dobro pozna po njegovih solo nastopih in sodelovanjih z našimi glasbeniki (Ireno Tomažin, Tomažem Gromom). Delavnico je napovedal z zelo natančnim tekstom, v katerem se dotakne temeljnih vprašanj improvizacije. Na udeležence delavnice, teh se je zbralo okrog dvajset, je na začetku naslovil vprašanje, ali je improvizacija glasbeni žanr. Mnenja so bila deljena. Prvi dan in pol sta bila namenjena ozaveščanju prostora in ljudi v njem, brez inštrumentov. Rdeča nit je bila misel najprej zaznaj, šele nato reagiraj – osnova za upravičenost muzikaličnega obstoja, kakor sta to vdih in izdih za življenje. Murajama je s pomočjo preprostih vaj in navodil dosegel, da je tišina igrala pomembno vlogo tudi takrat, ko so se oglasili inštrumenti. Delavnico je zaključil sobotni koncert, ki je bil skoncentrirani prikaz treh vaj.

Vse tri dni je pred začetkom koncertov potekal Dirty Ear Forum, ki so ga usmerjali Brandon LaBelle, Israel Martínez, Irena Tomažin in Tao G. Vrhovec Sambolec. Dirty Ear Forum je ime eksperimentalne platforme za zvočne raziskave. Izpostaviti velja akcijo zadnjega dne, v kateri so člani foruma s ploščadi med stolpnicami za Španskimi borci z velikim transparentom na tleh nagovarjali stanovalce, naj se jim pridružijo pri izvedbi zapisanega zvoka. V skladu s časom, v katerem živimo, je bil odziv boren. Pa ravno takšnih akcij bi v današnjem času odtujenosti potrebovali še več.

Četrtkov večer se je za poslušalce festivala začel z otvoritvijo razstave Reading Stanley Brouwn Taa G. Vrhovec Sambolca v MSUM-u. Razstava je interpretacija umetniške knjige My steps, v katero je Stanley Brouwn zapisal število korakov, ki jih je prehodil v času od 12. 12. 2005 do 1. 1. 2006; v knjigi torej arhivira in meri lastne korake. Tao je do postavitve razstave prehodil prve tri dni knjige, kar priča o njegovem prvem odzivu na umetniško delo. Postavitev s prirejenim metronomom namiguje na pestrost in zanimivost hoje, kadar jo ozavestimo. V današnjem času, ko hoja, zato ker terja čas, izgublja na pomenu, je opozarjanje na njeno vlogo še toliko pomembnejše. S povečevanjem hitrosti naših življenj se manjšata vidno polje in zaznava okolice. Zanimivo bo slišati in morda videti še kakšno dodatno intervencijo v postavitev, potem ko bo avtor razstave prehodil celotno knjigo. Razstavo si lahko ogledate in si o njej ustvarite mnenje do 6. decembra.

Istega večera sta sledila še koncerta Jasne Veličković na veliconu, inštrumentu, ki ga je izdelala iz trajnih magnetov in ročnih tuljav, in švedsko-danske zasedbe BOMB feat. Lotte Anker. Koncertov žal nisem obiskal.

Petkov koncertni del večera je začela Avstrijka Sylvia Bruckner na prepariranem klavirju in citrah. V svojem odličnem nastopu je skozi improvizacijo kombinirala tehnike klasičnega igranja na klavir in pri tem posegala v njegovo strunarsko drobovje. Milozvočnost v kombinaciji s škripanjem strun in šumenjem celofana je ustvarjala napete in zanimive zvočne situacije. Po klavirskem delu koncerta se je glasbenica preselila za citre in igrala nanje v duhu pravega noiserja. Z žičkami za pomivanje posode in drugimi pripomočki je maličila strune citer ter tako sestavljala spontano in razburljivo, mestoma celo nežno kompozicijo. Poslušalci smo se zasanjano in z nasmehom odpravili na kratek premor.

Sledil je še en odličen nastop. Tandem nemškega pihalca Franka Gratkowskega in italijanskega pozavnista Sebija Tramontane je nastop začinil s prefinjenim občutkom za duhovitost. Že takoj na začetku sta ustvarjalca s svojim načinom igranja požela odobravajoč smeh. Duhovitost, ki jo v glasbi vse prevečkrat pogrešamo, je vztrajala približno dve tretjini koncerta. Poslušalce sta glasbenika presenečala z nepričakovanimi in zgodnjimi zaključki ubranih improvizacij. Vmes je Frank menjal inštrumente, saksofon je prepariral celo s kozarcem vode. Duo se je sprehajal po robu med kompozicijami in improvizacijami, čemur glasbenika sama pravita »instant pesmi«. Vmes je koncentracija pri izvedbi sicer malo padla, vendar se je koncert kljub temu zaključil mojstrsko, kar je potrjeval tudi buren aplavz. Petkov večer je vsekakor pobožal in nasitil moja in še marsikatera druga ušesa.

Odlični koncerti, delavnica, otvoritev razstave in eksperimentalna platforma so v Španskih borcih z okolico v teh treh dneh prebudili upanje, da se svet lahko gradi na drugačnih vrednotah.

Nastopu s prikazom treh vaj udeležencev delavnice v soboto je sledil solo nastop Seidžira Murajame. Obiskovalce je presenetil že ob vstopu v koncertni prostor, in sicer z nekoliko drugačno postavitvijo stolov in premikom točke nastopa. Nastopi so se do tistega trenutka odvijali približno na sredini zagrnjenega odra doma Španskih borcev. Murajama je namreč ob raziskovanju zvoka prostora na tonski vaji odkril boljši prostor za zvok in se je odločil, da bo z odgrnjenimi zavesami dodatno izkoristil zvočne kapacitete dvorane, pri čemer pa je nastop zaradi minimalistične osvetlitve še vedno deloval intimno. V zelo natančni improvizaciji je glasbenik potoval po zvoku tolkal in glasu. Poslušalce je presenetil z uporabo prostorske zvočnosti, tako da na trenutke ni bilo več jasno, od kod zvok dejansko prihaja. Murajamovo mojstrsko obvladovanje zvočne tvarine je bilo res neverjetno. Kljub temu je bilo zvočno potovanje minimalistično, mestoma asketsko in še vedno prepuščeno toku, v katerem ni manjkalo možnosti za mistične interpretacije.

Festival sta zaključila Nemec Axel Dörner na posemplani trobenti in računalniku ter Francoz Jean-Philippe Gross na preparirani mešalki in efektih. Dörner je postregel z drugačnim pristopom k igranju trobente. Hipno zajemanje šumov, ki jih je ustvarjal s pihanjem, je spretno vrtinčil in maličil v nove zvoke, ki so se v kombinaciji z nojzerskimi zvoki, ki jih je iz gmote kablov in gumbov izvabljal Gross, sestavljali v homogeno celoto. V izvedbi ni manjkalo ne humorja ne napetosti. To je bil ravno pravšnji nastop za sproščen iztek festivalskega programa.

Seidžiro Murajama je po prvem dnevu delavnice ob kavi povedal, da zanj improvizacija ni glasbeni žanr, temveč način življenja. In festival Neposlušno to tudi odraža. Organizator je nesebično delil in poskrbel, da so si udeleženci brezplačne delavnice lahko brezplačno ogledi tudi vse nastope. To je več kot hvalevredna gesta v časih, ko se na koncu skoraj vedno štejejo novci, ki postajajo vse prevečkrat glavno merilo za uspeh neke dejavnosti. Se vidimo naslednje leto!