New Money

»That time the straight white dude ripped off my song, then made a video about gay interracial love and made a million dollars ... Do proceeds go to gay people? The HRC? AIDS foundation? Or does this straight white man keep the money?«
                                                                             LE1F o Macklemoru na Twitterju  

Pristaši katere šole ste? Ali mislite, da denar od bogatega razreda kaplja navzdol k nižjim slojem ali da se, obratno, jemlje delavskemu razredu in pomaga bogatim še bolj bogateti? Pristaši prve teorije bodo rekli, da bogati ustvarjajo delovna mesta, trošijo in vlagajo v razvoj, torej so nujni za blaginjo družbe. Zagovorniki druge bodo trdili ravno nasprotno, da višji sloj svoje premoženje gradi na izkoriščanju revnih in s tem razvoj zavira. Jaz vsekakor nisem tisti, ki bo razvozlal ta ideološki spor, se mi pa zdi zanimivo opazovati to bitko na mojem področju. Kaj o tem pravi svetovna pop kultura?

Obrnimo se kar na največjega sociologa med pop producenti, človeka, ki sliši na ime Diplo. No, za naše potrebe recimo, da je največji. Zakaj ravno on? Diplo (rojen kot Thomas Wesley Pentz, uradno najbolj belo ime, kar sem jih kdaj slišal) je beli moški iz Floride, po izobrazbi filmar in antropolog, ki je zgradil pravi pravcati imperij s fetišiziranjem obrobnih subkultur in glasbe iz slumov širom tretjega sveta. Malokdo je znal tako dobro spremeniti glas zatiranega človeka v denar. Ulični glasbeniki iz brazilskih favel, šrilanški aktivisti, newyorški geji, jamajški gangsterji, južnoafriški art provokatorji ..., pod glasbo vseh teh se je že podpisal in jim s svojim pečatom omogočil nerodno srečanje z ameriškimi estradniki. Ti predstavljajo drugo plat njegovega producentskega dela, saj je z glasbeno podlago opremil že zelo glamurozno druščino; med njimi so Beyonce, Bruno Mars, Usher, Justin Bieber, Snoop Lion ... Ni kaj, Diplo ima enostavno dobro uho. Razume, kaj posluša ulica. In kar posluša ulica, slej ko prej postane tisto, kar posluša ameriška elita.

Mi ne verjamete? Blues, jazz, rock, punk, rap, techno, house in neštete lokalne godbe, ki so bile nekoč glasbe manjšin, zatiranih in odrinjenih, danes predstavljajo zvok konformizma in potrošništva. Konzumenti niti ne vemo, da smo jih odtujili prvotnim ustvarjalcem, in se s tem ne obremenjujemo. Gotovo ni bolj primerne glasbe za intelektualno minglanje belcev višjega sloja, kot je »world music«, žanr, v katerega smo priročno zmetali vse glasbe gospodarsko nerazvitih držav. Zahodnjaki pač živimo v zelo dolgočasnem, ikeastem svetu, kjer je življenje podvrženo udobju in zato izropano pristnosti. Pristnost izvira izključno iz neugodja, boja in obupa, zato je imajo revni na pretek. Kot vse drugo, bi bogati Zahod tudi to pristnost najraje kupil v Ikei. In najvarnejši način, da konzumiraš nevarnost, je ravno preko glasbe.

A Diplu ne moremo očitati zlih namenov, tega posla si niti ni izmislil, pač pa je del procesa, ki traja že dolgo. Prodajanje pristnosti premožnim užitkarjem je staro vsaj toliko kot kolonializem. Ah, že Marie Antoinette je prirejala žure, kjer so se bogati aristokrati oblačili v hlapce. Diplo je zgolj eden izmed nadarjenih marketinških mojstrov, ki znajo ta transfer kulture od getov do bazenov pospešiti in optimizirati. S pomočjo interneta je belo Ameriko čez noč obsedla karibska dancehall plesna kultura twerkanja. Diplo je z genialnim geslom #expressyourself, ki je spremljal istoimenski komad, zategnjenim belcem razodel, da je eksplicitna seksualnost »preprostih ljudi z ulice« nekaj pristnega in zabavnega. Hčerke ameriških nepremičninarjev, zavarovalničarjev in bankirjev je naučil, kako se postaviti na glavo in tresti rit. Denar je pritekal v potokih.

Ko smo že pri trgovanju s subkulturami, kaj porečete na Diplovega dvojnika iz hip hop sfere, Macklemora? Raper iz Seattla, rojen s prav tako zelo belskim imenom Ben Haggerty, je nase opozoril s komadom Thrift Shop, širšo prepoznavnost pa mu je prinesla pesem Same Love, ki opozarja na nevarnosti homofobije in govori o pravicah gejev do istospolne poroke. Ta je bila med drugim nagrajena s strani MTV-ja kot »best video with a message«. Ni kaj, šlo je za močno sporočilo konzervativni Ameriki z njeno hip hop kulturo vred, in nedvomno so takšni koraki potrebni. Najbrž pa nisem bil edini, ki si je ob tem potihem rekel: »Ko Macklemore vsaj ne bi bil tako bel in tako strejt!« Krogi ameriških temnopoltih gejev so hitič Same Love, ki v bistvu govori o njih, sprejeli precej slabše, kot bi si Macklemore želel. Očitali so mu, da se je okoristil s trendi newyorške ballroom subkulture, ki so jo njeni privrženci zadnja leta uspeli močno popularizirati. Gej raperji Mykki Blanco, Zeebra Katz, Le1f in nenazadnje starleta Azaelia Banks (da bo ironija popolna, je pri uspehu večine naštetih imel prste zraven gospod »Korak pred vsemi trendi« Diplo), so se tik pred vstopom v mainstream Ameriko morali umakniti belcu z nasprotne strani kontinenta, ki dela isto glasbo, a v njihove klube nikoli ni stopil. Morda pretiravajo. Morda so zgolj zavistni. Morda bi morali biti hvaležni. Ampak najbrž razumete nezadovoljstvo Le1fa, čigar največji hit Wut je prilezel čez milijon ogledov na Youtubu, a je ta milijonček s skoraj identičnim inštrumentalom za pesem Thrift Shop par mesecev kasneje Macklemore mirno prehitel za kar 400 milijonov.

Ampak čemu ta obsojajoči ton? Ali gre res za izkoriščanje? Mar nimata obe strani nekaj od tega? Diplo in Macklemore nas v bistvu poučujeta o drugih kulturah, mečeta nanje pozitivno luč in razbijata predsodke. Zaradi takšnih ambasadorjev manjšine danes lažje živijo v belskem svetu, saj so zaradi svoje drugačnosti celo občudovane in cenjene. In konec koncev, mar ne delata Diplo in Macklemore te glasbe iz resničnega občudovanja in ljubezni do dotičnih kultur? In mar ne delata tega mnogo bolje in okusneje kot, recimo, bele predmestne raperke Kreayshawn in Iggy Azalea? Tega argumenta gotovo ne gre kar tako metati v koš. Če nekdo, naj bo iz še tako povzpetniških razlogov, pomaga taliti slabe odnose med rasami in skupnostmi, ali ni to vredno pohvale?

Osebno mislim, da je treba iti h koreninam problema in se vprašati, zakaj so določeni deli družbe v slabšem položaju. Od kod sploh izvirajo predsodki do drugačnih? Kakorkoli obrnemo dilemo, bomo na koncu prišli do istega zaključka: v slabši položaj so vedno potisnjeni s strani bolje situiranih. In na napačni strani predsodka se vedno znajdeš zato, da je lahko nekdo drug na pravi strani. Zato se vedno znova lotimo reševanja družbenih krivic z isto imperialistično mentaliteto, ki jih je povzročila. Verjamemo namreč, da lahko bolje upravljamo z življenji drugih, kot to znajo oni sami. Morda lahko na zatirane skupnosti gledamo s simpatijo, celo občudovanjem, nikoli pa ne bi zamenjali položaj z njimi. Če pridejo do istih pravic in, bog ne daj, istega denarja, kot ga imamo mi, jih bo to pokvarilo! Jih oropalo njihove pristnosti! Zato je najvišji položaj, do katerega jim pustimo prilesti, položaj klovna. Poglejte pevca Bona, ki je s svojim aktivističnim delom sicer pripeljal že milijarde evrov pomoči v revno podsaharsko Afriko. A vsakič znova, ko sestavi reševalno delegacijo, ni v njej nobenega Afričana. On je glas revne Afrike, čeprav ni ne reven ne Afričan. A bodo te države res lahko enakopravne, dokler nimajo svojega glasu? A si kdo želi biti v položaju, kjer o njegovi prihodnosti odloča irski misijonar/milijonar? Ali naj bodo večno srečni, ker so dobili nekaj drobtinic od dobrodelnežev? Hja, tudi ko belci hočemo dobro, ponavadi naredimo sranje. Eden mojih najljubših belih raperjev Sole je situacijo povzel v zelo preprostem verzu: »The white man is the fucking devil.«

Slovenija je seveda zgodba zase, a tudi tukaj bi lahko poiskal vzporednice. A so odnosi med Slovenci in Romi kaj boljši zato, ker je romska glasba in kultura pred leti doživela mainstream bum? Kaj konkretnega so, recimo, imeli Romi od Kusturice? Ali priseljenci iz nekdanje skupne države živijo kaj bolje, odkar smo Slovenci začeli žurati v Guči in fetišizirati balkansko kulturo? Je popularnost čefurske estetike Slovencem pomagala premagati predsodke in stereotipe ali pa jih je samo utrdila? Gotovo smo se v določenih vidikih vsaj malo premaknili naprej. Ampak bodimo iskreni, v praksi se največkrat izkaže, da si z veseljem postrežemo s kulturo drugih, le z resničnimi ljudmi raje ne bi imeli opravka. Ob koncu dneva smo mi vedno potrošniki, oni pa produkt.

Še enkrat bi poudaril, da nočem očitati ne Diplu, ne Macklemoru in tudi ne Bonu slabih namenov. So samo zvok pokroviteljskega trepljanja po rami, ki ga elita že od nekdaj namenja ulici. Sem pa toliko bolj vesel, ko na seznamu najbogatejših ameriških glasbenikov vidim Dr. Dreja, Jay-Zija, Diddyja in Kanya Westa. Ne zato, ker čutim kako posebno afiniteto do njih, ampak zato, ker so redek primer, ko so pripadniki neke ulične kulture tudi dejansko njeni lastniki. Za razliko od uglajenih belih zvezdnikov, o katerih je tekla beseda v tem zapisu, si jih nihče v elitnih soseskah ne želi imeti za sosede. Razumljivo. So zoprni, arogantni in brezkompromisno makiavelistični maderfakerji, ampak najbrž moraš biti tak, če nočeš, da namesto tebe govori Bono.

Po vsem povedanem sem prišel do zaključka, da nam gre Slovencem kar dobro. Kako veš, da ti gre dobro? Ko nihče ne sempla tvoje kulture. Očitno smo še vedno ikeasta, dolgočasna in varna država. Hej, mogoče bo pa z naraščajočo brezposelnostjo, propadom gospodarstva in izgubo suverenosti naraslo povpraševanje po slovenski glasbi v tujini? Ima kdo cifro od Dipla?