Ničen disclaimer ob vsem, oster rob ob vse

Konec decembra lanskega leta je založba Kamizdat pod vodstvom Luke Prinčiča/Nove DeViatorja postavila nov kamen (predhodni je bil postavljen dva meseca prej z izdajo agapee, multimedijske umetnice Saše Špacal) v tla obljube, da namerava z izdajami ženskih ustvarjalk uravnotežiti diskografski prostor domače elektronske kreative. Ta, kot premnoga druga področja, očitno trpi pod težo sistemskih dejavnikov tihe diskriminacije, ki po načelu strpnih kultur in skupnosti pronica celo v globoko podzemlje. Poanta bi lahko bila, da smo preprosto vsi na tak ali drugačen način udeleženi pri sistemski diskriminaciji, zato smo vsi odgovorni, vsi poklicani k pretresanju svojih pozicij in možnih vzročnih vlog. Morda še najbolj tisti, ki svoje prispevke vidimo kot absolutno pravičniške v tem ali onem jedru dogajanja, morda še najbolj tisti, ki k stvari pristopamo normativno, prepričani v svoj prav in svoje delo. Težko se je izključiti iz klijočega zrna problema; težko je že priznati, da gre za množično, celo univerzalno participacijo pri posameznih komponentah sistemskega dogajanja, katerega rezultat je tako boleče očiten. Res je, ženski glasovi so ob javnem proženju podob aktualnega dogajanja na sceni domače elektronske glasbe premalo zastopani. Res je, k temu prispevam tudi sam. Res je, na vprašanje, kako postopati drugače, znotraj lastne svetovnonazorske matrice ne znam ponuditi jasnega odgovora. In res je, o tem govorim šele zdaj, ko moram.

Konec decembra je torej Kamizdat med nas porinil ploščo Nine Hudej, ljubljanske promotorke, aktivistke, didžejke in ustvarjalke elektronskih glasbenih produkcij, ki bi ji težko pripisali nejasno pozicijo ali manko akcije znotraj zgoraj razprtih vprašanj. Preprosto je njen klubski in/ali aktivistični vsakdan eden najvidnejših v borbi in izrekanju težav, vezanih na probleme spolne in druge diskriminacije znotraj (domače) scene ter širše. Nina Hudej je kot programska voditeljica ali sodelavka na nekaterih ljubljanskih lokacijah (zadnja in najvidnejša je njena vloga programskega vodje ljubljanskega lokala Pritličje) že dala pečat prej nesluteni uravnoteženosti programa – iskanja in podpore mlajšim izvajalkam (tudi izvajalcem) in podobno. Že pred in vzporedno s tem je vodila organizacijo ljubljanske Parade ponosa in bila javna zagovornica queer skupnosti, sodelavka Cafe Open-a in lezbičnega kluba Monokel na Metelkovi.

Ninina izdaja je torej logičen in pravilen korak znotraj Kamizdatove manifestne akcije, mimogrede pa opravi še levji delež pri pritegnitvi pozornosti k tistemu, kar je ob vseh avtoričinih vlogah včasih morda po krivici potisnjeno na stran: njeni dejanski glasbeni produkciji. Izdaja oziroma t. i. mini album Disclaimer Null je namreč kompletno in zaokroženo glasbeno delo, iz katerega razberemo bistveno več kot zgolj stilsko izjavo (vezano, denimo, na specifične preteklosti ali sodobnosti plesnih muzik) ali specifičen način dela na klubskem (techno) rezu. Po Prinčičevem spremnem besedilu velja slediti zvočni mrakobnosti, ki naj bi implicirala razpiranje najglobljih vrzeli notranjega življenja psihe. Mrakobnosti, ki nenazadnje utemeljuje tudi avtoričino izbiro klubskega genoma, znotraj katerega deluje. Prav tako je že znotraj žanra jasna tendenca k minimalističnemu razvoju aranžmaja/kompozicije in paradoksni vlogi repeticije, ki znotraj binarne opozicije med mašino in organskim išče vehikle za razvoj posebnega doživljanja časa. Tistega transoidnega, celo obrednega doživljanja časa. Takih specifik muzike z Disclaimer Null, ki jih lahko definiramo že na podlagi stila/žanra klubskega techna, je še nekaj, vendar moramo ključne kvalitete tega izdelka kot zaključene celote po mojem mnenju iskati drugje. (Smisla te plošče ne gre iskati zgolj v nostalgičnem vzgibu po nekem preživetem technu ali čem podobnem.) Spremni tekst nedvomno zadene bistvo, ko v prvem stavku izjavi, da »perhaps there is no way to grasp the essence of electronic journey on this album if its context of the dancefloor is removed«. Se pravi, da je nujni kontekst izdaje »plesišče« v smislu specifičnega klubskega prostora. In vendar, kot nadaljuje spremni tekst, se Disclaimer Null hkrati tudi oddalji od oziroma stoji na določeni distanci do tega istega prostora. Tukaj seveda naletimo na ključni problem funkcionalne klubske glasbe, ki naj po svojem genomu ne bi vzdržala dekonstrukcije onkraj tiste, ki ji je lastna, ki je vgrajena vanjo. Seveda gre tu za problematiko, ki se pojavi šele zunaj kluba; predvsem gre za problem plesnega albuma kot takega. In na tem mestu Nina Hudej s svojim novim izdelkom zablesti.

Po eni strani imamo pred seboj glavnino glasbenega materiala, ki mineva, kot mineva vsak funkcionalen klubski rez minimalističnega techna ali electra: razvija se komaj opazno, vendar učinkovito in brez zatikanja prehaja med nekričečimi vzorci; v temelju deluje na beat sekvencah, katerih razvoj subtilno maže z zadržanimi, vendar fokusiranimi plastmi šumov in osciliranj. Zato se zvočni tok mini albuma Disclaimer Null bistveno ne spreminja. Po drugi strani pa nikakor ne gre zgolj za nizanje stilsko strogo začrtanih in zaprtih rezov, ki bi se osredotočali samo na notranji linearni razvoj. V svojem razvoju je plošča postavljena tako, da ima glavo in rep. Ima lok, čeprav je njegov namen vse prej kot klubsko disfunkcionalna dramaturgija, ki bi pozornost preusmerila stran od homogenega linearnega toka. Vsi mali abstraktni intermezzi, nekateri izrazitejši melodični in nekateri hrupnejši deli komadov ne izpadejo nič drugače kot zmerno in so s pravo mero vnešeni v stalno razvijajoč se linearen razvoj. Mojstrstvo v zaokroženosti plošče se izkaže v tem, da strukturo klubskega reza, pragmatično izdelanega z mislijo na to, da ga bo didžej za plesiščno rabo omejil na zaželeni segment, premesti na celoten scenosled. Zato zadeva teče brez opozarjanja nase, brez nenadnih sprememb v razpoloženju, brez klica k izolaciji in identifikaciji posameznih gradnikov, a po drugi strani deluje tudi kot zid gradnikov, ki ga gledamo kot zid in ne kot skladovnico opek. Tako Disclaimer Null zelo uspešno realizira eno od možnih različic tega, kako naj bo sestavljen techno album. Tega nikakor ne moremo trditi za dosti drugih sorodnih izdelkov.

Izdaja Disclaimer Null torej dodano vrednost in presežek prinaša ravno tam, kjer ne gre le za stilsko izjavo ali specifičen način dela na klubskem rezu, temveč za celovito ter v glasbeno narativo umeščeno refleksijo in kontekstualizacijo obojega. S tem Hudejeva zadene ravno bistvo klubskega reza ter določenega stila in se tudi v glasbenem smislu umesti na pravi konec ločnice med tradicionalno močno aktivistično in kritično plesno glasbo ter tistim drugim, »happy-go-lucky« koncem bakanalije naivnega zabaviščnega plesišča.

To esenco izdaje Disclaimer Null bi zlahka prenesel tudi na obglasbene kontekste delovanja Nine Hudej in njene širše skupnosti, ki sem jih naslovil v prvem delu recenzije. Avtorica se, zvesto naslovu, ne otepa odgovornosti do ničesar. Aktivistična nota izdaje se najbolje izrazi ravno skozi strogo mero refleksije in subverzije formulaičnih žanrskih rešitev ter skozi doslednost in vrlino tako v konceptu kot pri delu z zvokom. Kot refleksija, subverzija, doslednost in vrlina avtoričinega aktivističnega vsakdana. Ničen disclaimer ob vsem, oster rob ob vse.

* Disclaimer [diskléimə], noun, a statement that denies something, esp. responsibility.