Nov plašč preproste ljubezni

»Ne laže pa ne, ciciban, / to lep je verz, a žal zlagan, / kdor ima resnico še tko rad, / se mora tu pa tam zlagat.« Tako je svojčas zapisal Ježek, leta 1978 pa je pesem prvič vidneje uglasbil Tomaž Domicelj in jo z naslovom Laž uvrstil na album Letnik 48. Traktati o resnici bi dandanes kaj prav prišli, pa tudi kakšnega Ježka bi znova potrebovali, ali še bolje: našel bi se že kak, vendar žal živimo v nekolikanj drugačnem času, ko se ljudje ne znajo več smejati samim sebi.

Zgodba gre nekako takole: najprej je bil Fran Milčinski, poleg svojih sodniških opravil tudi tisti, ki je duha slovenske dežele nesmrtno ovekovečil v Butalcih; ti so še dandanes zelo in pravzaprav najbolj aktualni. Potem je bil Frane Milčinski – Ježek, pionir slovenskega stand-upa, šansona in odličnega zeitgeistovskega humorja: pesnik, humorist, šansonjer, radijec, igralec in še kaj bi se našlo. Diapazon njegovega ustvarjanja, predvsem pesniškega, je bil silno širok – od priložnostnih jinglov, pesmic in žanrskih pesniških besedil do poetičnih šansonov, ki so, kot se tako lepo reče, orali ledino slovenski glasbi in tudi v drugem desetletju slovenske popevke pomenili bistven presežek pri takrat sicer že nekoliko upadlem zanimanju za pesnike na glasbeni sceni; nalašč ne bom rekel zabavni, saj je Pismo za Mary Brown vse kaj drugega kot zabavno in tudi Uspavanka za mrtve vagabunde ni ravno najbolj veselo naravnana. Ježek je za seboj pustil mnoštvo posnetkov in bogato zapuščino besedil, ki jih je skrbno arhivirala in za zgodovino opremila založba Sanje. Po Ježkovih besedilih so posegali tako popevkarji kot šansonjerji in kantavtorji, tako igralci kot amaterji. Četudi sta zgoraj omenjeni izvedbi Majde Sepe presežni in nepresegljivi, je treba ugotoviti, da je sam Ježek svojim besedilom znal vdihniti najbolj avtentično vzdušje, kakor denimo Jacques Brel – proti njegovim lastnim izvedbam se zdijo vse druge, čeravno dobre, nekoliko sterilne. Nekaj jim manjka: duh odra, krhkost glasu, mrmravi parlando, inhaliranje zraka iz starih skrinj, žvečenje težko berljivih rokopisov, postan tobak in onemogla pljuča.

A časi kličejo k drugačnim pristopom in plošča tretje v zgodbi, Ježkove vnukinje Nane Milčinski, posodablja Ježkov zvok za današnji čas. Stari bard ji je posvetil precej iskrenih verzov in jo nekako predestiniral za nadaljnjo pot; med drugim jo poznamo kot režiserko in igralko. Kot sama pravi, dedove zapuščine dolgo ni mogla pregnesti; po smrti babice, Jane Milčinski, je to za nekaj časa postalo še težje, a zdaj je pred nami vendarle plošča Še ena pomlad. Z njo, pravi, poklanja dedu še eno pomlad, namenjeno na prvi posluh zlasti sodobnemu poslušalcu. Plošča pušča Ježkovo ostrino in satiro zvečine ob strani, je pa zato tematsko naravnana v bolj intimno refleksivno plat, z nekaj izjemami seveda. Nova uglasbitev Cicibana, ki ne laže, postavlja Ježkovo še kako resno zabavljico v nov kontekst današnje družbe, nastavlja ji zrcalo, ki si ga sama ne zna (ali noče), vendar to počne nekoliko mehkeje kot Domicelj, zgolj kot opomba ob robu ali vmesni klic, ki stoji med pesmima Ko ura bo odbila in Dragi, ki je aktualni single s plošče; obe pesmi spadata med intimne. Ježek je bil mojster ljubezenske pesmi, zvrsti, ki je dandanes nekoliko odrinjena na rob, saj zaradi hitrega zapadanja v pretirano razčustvovanje potrebuje vešča peresa, ki znajo krmariti med tovrstnimi brzicami; takih pa ni več veliko.

Marsikdo lahko tudi reče: čemu potrebujemo še eno ploščo Ježkovih pesmi?! Res je, uglasbitev je mnogo, izvedb prav tako, precej jih je ostalo, a morda je ravno zato čas, da slišimo še en glas, insajderski, tak, ki je s temi pesmimi nekoliko drugače povezan. V najbolj uspelih izvedbah, v uvodu plošče sta to denimo Pesem o vetru ali Zakaj greš mimo, slišimo nekakšen nagovor dedu, presunljivo »primopredajo« generacij, ponekod proti sredini plošče zadenemo ob nekoliko manj posrečene primere, denimo Solze na oknih, Ko ura bo odbila ali že omenjeno pesem Ne laže pa ne, Ciciban (Laž). Za glasbo, aranžmaje in produkcijo sta poskrbela Anže Langus Petrovič in Martin Štibernik; produkciji plošče ni česa očitati, a prav ta odvzame pesmim na sredini nekaj pristnosti. Proti koncu se vtis popravi, intenzivnost intime se vrne, kar se nekolikanj nakazuje že tik pred omenjenim kratkim izletom v satiro. Ko ura bo odbila je v bluesovski maniri, kar je blizu Ježkovim after-hours nastavkom, a po že omenjenem singlu Dragi, ki zveni morda za ščepec preveč sterilno, se v odlični Božič 1944 lanoisovska produkcija izkaže za dobrodošlo in zelo uspelo. Podobno je s pesmimi Sedi, sedi mi v naročje pa Pisemcem in Zamorjeno pesmijo; ti zaključni pesmi z Božičem vred sta vrhunca plošče, v njih poleg Nane zlahka slišimo tudi njenega deda, hkrati pa pesmim nič ne manjka, če ga odvzamemo. V Božiču, Pisemcu in Zamorjeni pesmi pa v že omenjenih Pesmi o vetru in Zakaj greš mimo Nana Milčinski, tako se zdi, najbolj legitimno in uspešno prevzame štafeto in vdihne Ježkovim pesmim svoj lastni glas.

Pomlad v slovenski poeziji večkrat (skoraj največkrat) simbolizira tudi bolečino in izgubo (samoto); v Ježkovi pesniški zapuščini igra samota pomembno vlogo. Obkrožen z družino in zabave željno množico, je bil, tako se zdi, že prav boleče sam; v pesmih se tega velikokrat poskuša otepsti, a mu ne uspe. Podoba žalostnega klovna, ki jo je mojstrsko izrisal v eni svojih najbolj znanih pesmi, Odkrijte se, umrl je klovn, je bila njegova zrcalna podoba, vsaj tista, ki se ji je znal najbolj presunljivo približati. Tej je sorodna vloga vandrovčka iz istoimenske pesmi, a tudi na videz pozitivna Ko gre tvoja pot odtod, ki jo je tako gverilsko zapela Marjana Deržaj, da naslutiti nekoliko drugačno resnico. Sestra pomladi je jesen – zdita se diametralno nasprotni, a nista. Če so že mnogi pesniki z jesenjo opisovali smrt in samoto, jih je bilo ravno toliko, ki so to počeli s pomladjo. In navsezadnje, vsako rojevanje, ki naj bi ga simbolizirala pomlad, je hkrati začetek umiranja. Zdi se, da je bilo to Ježku kljub njegovemu humornemu vitalizmu še kako jasno.

Pospremimo torej ploščo na pot z upanjem, da bomo v prihodnosti slišali še kakšno nadaljevanje, morda tudi izpod avtorskega peresa Nane Milčinski. Če je tokrat svojo plat zgodbe interpretirala, jo vdrugič morda tudi zapiše na ploščo; navsezadnje to v prenesenem pomenu že dolgo počne tudi na odru ali ob njem.

@http://www.youtube.com/watch?v=LrY--IjJhkI@