Razigranost pred inovativnostjo

Kdor se je zadnjih nekaj let udeleževal raznoraznih FV-jevskih preštevanj, mu persons from porlock ne sme biti neznanka. Kvartet je pogosto sodeloval kot del ogrevalnega seta pred glavnimi vozači, od The Bambi Molesters do Tožibab. In vmes izvajalsko zorel, dopolnjeval in nadgrajeval svojo izhodiščno glasbeno podobo, ki jo je z varne razdalje moč poiskati nekje v še vedno aktivni boljši preteklosti. Kakorkoli te besede morda v tem trenutku zvenijo nespodbudno za sceno, je pri persons from porlock vso stvar treba tolmačiti z veliko rezerve. V pozitivnem smislu. Fantje namreč ločijo med sentimentalnim spoštovanjem in avtorskim razmišljanjem, kar so večkrat dokazali znotraj poslednje karavane Klubskega maratona Radia Študent, kjer so odgovorne očitno prepričali do te mere, da so izdali njihov prvenec things People Don't Like.

Drugi vtis prve pesmi na albumu, Slasher flick, da takoj slutiti, kaj se bo dogajalo naprej: v glasbi skupine persons from porlock ni nič podano eksplicitno. Brez slabe vesti so fantje sposobni v nekem trenutku v ciklično psihedelijo poznih šestdesetih let ostro zarezati s surovimi stonerskimi intervencijami, daleč od naučenih klišejev, ki so prepogosti spremljevalci takšnih (in sorodnih) projektov. V tem se kaže velika zrelost in/ali pravilna izbira imena, ki aludira na nezaželenega vsiljivca. persons from porlock se tudi v nadaljevanju ne zmedejo in čvrsto ter ne povsod korektno prepletajo različne stilske »inpute« v osnovno celico. Kaj s tem mislim? Bend se dobro zaveda svojega potenciala, a na trenutke vseeno nekoliko odšepa v linearnost. Forever Sun tako deluje kot mašilo, kot skladba dopolnika, ki je nastala v trenutkih naveličanosti, primanjkuje ji tiste privlačne neopsihedelične simbolike in improviziranih nagonov, ki sta jih prepolna predhodnik Avalanche Peak in naslednica Pipa Paranoja. Po drugi strani pa prvenec udriha z neke vrste »neurejenostjo«, tako da se ob prvih nekaj poslušanjih zdi, da je mogoče prav vse, kot da bi šlo za novo/staro gibalo v nastajanju, kjer se (žive) eksperimentalne godbe krešejo z dramatičnimi kitarskimi nanosi, včasih v formi melodije, drugič (in pretežno) v umazanih kitarskih »feedbackih«. Veliko stilov, mnogo več, kot jih je zabeleženih v priloženem promocijskem materialu, se vali zadaj in album v epilogu odpira na več koncev, četudi ta na trenutke deluje nekoliko hermetično. Tudi občasno rabo »odsotnega« vokala je treba razumeti v tej, da ne rečem psihoaktivni barrettovski funkciji.

Fantom je uspelo, da so na prvencu zabeležili množico ekscentričnih (pra)idej, ki smo jih v preteklosti srečevali na različnih koncih (garažne) rockovske zgodovine, in jih s pomočjo mračnih in kinetičnih ritmov pospravili oziroma zapakirali na Things People Don't Like. Inovativnost ni v prvem planu, sta pa zato razigranost in občutna želja po igranju.

Takoj ko so se persons from porlock prvič pojavili v javnosti, po mojih podatkih ni preteklo več kot tri leta, so jih predstavljali (in tako smo jih v Menzi pri koritu tudi poslušali) pretežno kot neopsihedelike, ki se tu pa tam spozabijo in ozrejo, kaj se še skriva za lebdečimi pisanimi pejsaži. Danes je pri njih gosta psihedelija še vedno osnovno vezivo, vendar posodobljeno in nadgrajeno s surovinami klasičnega rocka, shizofrenega popa in nekaterimi improvizatorskimi elementi. Ker jim izbrani žanr/stil to dopušča, pravzaprav to terja od njih, bi lahko v bodoče razmišljali, kako dodatno razviti nadzvočne (z)godbe, jih aktivno podaljšati, ne da bi jih razvlekli. S tem bi se bend kot celota lahko docela sprostil, kot sem se že lahko prepričal pred leti na terenu na primeru zasedbe Veronica Falls. Preberemo lahko, da je v vmesnem času, po koncu Klubskega maratona in do izida albuma, v bendu prišlo do rošade, kar se bo v tej fazi deloma čutilo, a upajmo, da ne za dolgo. Things People Don't Like se neodvisno od kadrovskih problemov posluša kot fina popotnica za prihajajočo promocijo in prihodnost.