Sam svoj kralj

Čeprav je Jacuzzy Krall že dolgo nekje blizu nas, je šele lani oktobra objavil prvenec. Še preden smo ga spoznali pod imenom Jacuzzy na kompilaciji Val 08 – Imamo dobro glasbo, na kateri je skupaj s Sausages objavil skladbo Čeveljaza, in še preden se je dve leti kasneje uvrstil s samostojno skladbo Roke gor na Val 010, smo ga imeli v spominu kot frontmana skupine Los Ventilos iz obdobja prvenca ISO4586 z začetka tega stoletja. Od takrat do danes se je Jakob Krall preobrazil v Jacuzzya Kralla in stopil na samostojno pot tako glasbenega ustvarjalca kot producenta. Sodeloval je s številnimi glasbeniki in skupinami, tako od tu kot od tam. Po končanem študiju na SAE inštitutu je postavil na noge Railroad Studios, kjer je debelih sedem let nastajala njegova prva samostojna, dvojna velika vinilna plošča, ki je v digitalni obliki brezplačno dostopna na njegovi spletni strani. Z njeno objavo je lani jeseni stopil v javnost tudi z živim bendom, ki ga sestavljajo še pevka Katinka Dimkaroska, bobnar Sergej Ranđelović – Runjoe, kitarista Miha Meglič in Andraž Mazi ter basist Rok Škrlj. Četudi se ob poslušanju skladb z omenjene plošče zdi, da ne bi smelo biti pardona za nepredvajanje na naših radijskih frekvencah, ostaja bolj na robu širše prepoznavnosti in popularnosti. Kdo in kaj je Jacuzzy Krall, mi je zaupal na vroč poletni popoldan v senci krošenj na začetku »glasbenega mesta« Ditrojt v ljubljanskih Mostah, kjer z drugimi bendi, glasbenimi prijatelji, partnerji in kolegi preživi večji del svojega ustvarjalnega časa.

Med pripravo na intervju sem odkril, da se o Jacuzzyju Krallu pravzaprav zelo malo ve. Že hiter prelet spleta razkrije, da te ni veliko v naših medijih.

Ploščo sem se odločil narediti v celoti sam. Od začetka do konca, vključno s piarjem. Če pošiljaš medijska obvestila z maila, kot je jacuzzy@gmail.com, te nihče ne povoha. Temu primeren je bil odziv, ki ga je bilo zelo malo. Dokler se nisem povezal z Vladom in agencijo Glasilka, ni bilo reakcije. Verjamem, da so vsa moja obvestila šla v spam. Veliko nas je, ki veliko delamo in skušamo priti ven, smo pa dejansko navaden spam.

Kje vidiš razloge za to, da ste nekateri izvajalci (postali) spam?

Ni scene, ki bi se ukvarjala z nami. Za medije smo popolnoma nezanimivi in posledično tudi za ljudi. V medijih danes vladajo Bodi zvezda, Pink TV, Warner Bros, ki so tako močni, da ne pridemo zraven. Potisnjeni smo v alternativo, čeprav to sploh nismo.

Največja žrtev tega stanja ste prav izvajalci bolj sredinske pop-rock glasbe.

Se strinjam. Izvajalci bolj mainstream glasbe sploh nismo aktualni ali popularni. Obenem nekateri govorijo o sceni, ki je v bistvu ni. Na eni strani je veselica, na drugi hard core, se pravi alternativa.

Ob poslušanju tvojega prvenca sem se vprašal, kaj narediti s takšno ploščo, ki deli usodo še marsikatere druge domače plošče, nad katerimi alternativa viha nos, medtem ko jih večina sredinskih medijev sploh ne povoha. Na razpolago imate le malo kanalov za uveljavitev. Ploščo si izdal oktobra lani. Se je do danes kaj premaknilo?

Malce se je. Počasi se premika in malo bolj sem poznan kot pred pol leta. Naj dodam, da sem vmes naredil še dva videospota. Moj največji problem je, da bi me večina rada dala med hip hop, kamor ne sodim. V moji muski je vendarle tudi rokenrol. Preprosto me ne znajo uvrstiti, kar sem videl po zadnjem koncertu v Menzi pri koritu. Tam naj bi nastopil kot predskupina, vendar je glavni nastopajoči odpovedal nastop, zato sem prevzel cel večer, do česar so bili v Menzi zelo skeptični, ker da ne pašem v kontekst. Na koncu smo vseeno izpeljali koncert, po katerem so videli, da je vse skupaj en mash-up in da me je zelo težko stlačiti v hip hop.

Svoj premierni koncert si imel v Channel Zero lani oktobra, omenil si koncert v Menzi pri koritu. Kaj pa sredinski prostori? Sploh obstajajo?

Seveda obstajajo, na primer Orto bar. Ta naša glasbena ulica Ditrojt se mi zdi zelo sredinski prostor. Če hočem narediti koncert za svojih sto prijateljev, lahko tudi tukaj izpeljem koncert, na katerega bomo prinesli svojo pijačo in jedačo ter naredili dober žur.

Si se znašel v generacijski vrzeli? Nisi več tako mlad in težko je reči, da si glas mladih. Čeprav jih nagovarjaš z besedili, te mladi težko vzamejo za svojega.

Ne bom rekel, da sem mlad, ker sem letos praznoval štirideset let, vendar kar naenkrat se ti zgodi preskok za pet let, ko ti čisto druge stvari postanejo pomembne. Danes odkrivam glasbo, ki je niti slučajno nisem poslušal, ko sem bil star dvajset let. Takrat nisem poslušal niti enega slovenskega benda. In ko razmišljam o tem in gledam nazaj, si rečem, kaj se pritožuješ, saj si bil isti, prav nič drugačen. Takrat zame ni obstajala slovenska ali jugo scena. Če ne bi bilo punc, ne bi nič vedel o tem. (smeh) Tudi za Big Foot Mamo ne bi vedel.

Na glasbeno sceno si stopil konec devetdesetih let.

Najprej sem bil v bendu brez vokala. Igral sem saksofon. Bili smo nekakšna Siddharta brez Tomija.

Kateri bend je bil to?

Z levo nogo. Imeli smo dva koncerta. V KUD-u France Prešeren. Bili smo zelo pridni v vadbenem prostoru. Ves čas smo vadili. Ko so prišli Sausages, je bil to prvi album, pri katerem sem sodeloval. Delo z njimi me je zelo pritegnilo. Odkril sem, da ne gre samo za glasbo in melodijo, ampak da imajo tudi teksti zelo velik pomen in da je za dober komad treba obdelati cel spekter. Sausages so bili sprožilec, zaradi katerega sem naprej pisal svoje komade.

So te Sausages tudi navlekli na rokenrol?

Sigurno. Prej ga nisem najbolje poznal. Takrat smo igrali večinoma obdelave in večino teh komadov sem tudi prvič slišal. Bilo je zanimivo. Odkril sem neko drugo energijo, ki je prej nisem ne poznal ne razumel.

Kaj pa si takrat poslušal?

Uf! Pred Sausages? Druga godba! Igrali smo glasbo z milijon kosi. To ni bila pop glasba. Razumeli smo jo v nulo, in verjetno nihče drug. (smeh) Bilo nam je super. Po cele dneve smo vadili v prostoru za vaje, za koncerte pa nam je bilo vseeno.

Koliko ste bili stari takrat?

To je bilo obdobje po srednji šoli. V srednji šoli sem imel prvi bend ABS. Šlo je za punk bend, ki je hitro razpadel. Potem je bil ta drugi, ki je malo dlje trajal. Potem pa so prišli na vrsto Sausages, ki so bili prvi resen bend. Hkrati sem v tistem času sodeloval pri projektu Trije puhalci.

Potem si se znašel v Los Ventilos. Kako je prišlo do tega preskoka?

S Sausages sem delal na komadih za prvi album in med njimi je bil tudi komad Odpri ventile, ki sem ga spisal z Boštjanom Gradiškom, vendar Sausagesom ni bil všeč. Midva z Boštjanom pa sva v njem prepoznala Johna Lennona in Paula McCartneyja, predvsem pa to, da nama gre. Dokaj hitro sva sestavila repertoar za Los Ventilos in zelo hitro sestavila ekipo.

Bi lahko rekli, da je bil prvenec Los Ventilos tvoj prvi album?

Da, Los Ventilos je bil čisto prvo celovito avtorsko delo.

Kako je prišlo do tvojega odhoda iz Los Ventilos? Na njihovi spletni strani sicer piše, da je prišlo med vami do »kreativnih razlik«, vendar imam v spominu, da si bil pravzaprav vržen iz benda.

Zgodil se je upor na ladji Bounty. Bilo je kot s punco, s katero greš narazen. Čutili smo, da preprosto ne gre več naprej. Sam nisem nič več videl v njih, oni niso nič videli v meni in zdelo se mi je bolje iti narazen kot vzdrževati razmerje, ki ga pravzaprav ni. Da se je brez veze truditi, če nam pač ne gre. Dejansko so oni dali pobudo, da bi nehali, sam pa sem sodeloval pri tem.

Ni pa šlo za razhod do smrti skreganih, saj se je na njihovi drugi plati pojavil komad Alarm, katerega soavtor si.

Ja, Alarm je na njihovi drugi plati, čeprav ima zvezo z mano le toliko, da sem bil zraven, ko se je delal. So pa tekst in tudi ostalo obrnili, ko smo se razšli. Sam se nisem hotel kregati, ni se mi zdelo smiselno. Še vedno imamo iste prijatelje, še vedno smo v Ljubljani, še vedno se prevečkrat vidimo in se družimo. Meni se je zdelo smiselno, da oni pač delajo sami, jaz pa sem pač svoja oseba.

Istočasno si bil študent na SAE.

To je bila smešna fora. Takrat sem namreč že hodil v službo in sem se vključil v nacionalno stanovanjsko varčevalno shemo. Bil sem v prvi skupini, ki je imela to srečo, da ni imela klavzule, ki bi določala, za kaj se mora denar porabiti. Bil sem eden tistih srečnežev, ki so ostali z denarjem za obnovitev kopalnice oziroma z denarjem, s katerim naj bi si nabavil stanovanje. Ko sem gledal ta denar in razmišljal, kaj naj naredim z njim, sem naletel na oglas SAE in sem si rekel, da je bolje, da ga porabim za šolanje. Zares so me zanimale te stvari, ki so jih poučevali. Zgodilo se je tako, da sem ob pravem trenutku dobil pravo stvar in sem si plačal šolanje. Bil sem tako priden v šoli kot še nikoli prej. (smeh)

Je odhod iz Los Ventilos vplival na to, da si uspešno končal šolo? Oziroma na to, da si se osredotočil na samega sebe?

Vzel sem si čas in se posvetil stvarem, ki so me res zanimale. Pri Los Ventilos so sami gospodje akademiki, ki takrat sicer to še niso bili. Vedno je bilo razhajanje med njimi in mano. Šlo je za razkorak med naturščikom in akademikom. Vse to je vplivalo na samo filozofijo o muski in zvoku. Mlad človek ima neverjetno domišljijo in res me je matralo, kako jo izkoristiti. Na srečo se je vse poklopilo in sem šel, da bi izvedel več o tem. SAE sem naredil zase, drugače pa sem že ves čas gradbeni tehnik z osemnajst let delovne dobe.

Na SAE si pridobil naziv zvočnega inženirja.

Dobil sem diplomo, da sem »sound engineer«. Moral bi še enkrat toliko plačati in še nekaj narediti, da bi dobil dejansko nostrificiran poklic. Ker pa sem na tej šoli izvedel to, kar sem želel izvedeti, mi je bilo dovolj. Takrat sem bil tonski tehnik Sausages in bilo je super, ker sem sprobal vse mešalne mize in postavitve v malih klubih. Zelo mi je koristilo, da sem šel skozi to, ker sem lahko videl in slišal živo glasbo z druge perspektive. Ko izza mešalne mize gledaš bend na odru ter poznaš in veš, kakšne probleme ima na odru, vidiš tudi tisto, česar bend pogostokrat ne razume, kaj se namreč dejansko dogaja z zvokom, in tudi, kaj je njegov delež za dober zvok. O zvoku kroži zelo veliko zgodbic, vendar dokler ne obrneš gumbov in tega ne sprobaš v živo, ne veš, kako je s tem.

Hkrati si začel postavljati lastni studio, Railroad Studios.

Že pri Los Ventilos sem si želel, da bi se s tem sami ukvarjali, da bi sprobali to plat in se naučili delati. Takrat smo nabavili Akaijev sampler MPC, na katerega sem se naučil delati. Po cele popoldneve sem tapkal po njem, in to je bil začetek mojega audio inženirstva. Takrat sem težil, da moramo sprobati čim več stvari sami. Seveda je fino imeti nekoga za producenta, ki te malo popravi in polika, vendar če smo že kreativna skupina, bodimo kreativni do konca. Na koncu pa je bilo tako, kot je pač bilo.

Med sodelovanji, ki jih imaš za sabo, je tudi delo z ameriškim hiphoperjem Spinzem. Kako usodno je bilo to srečanje za tvojo nadaljnjo ustvarjalno pot?

Spinza sem imel priložnost spoznati preko Lovra iz LeeLooJamaise. Ravno v tistem času sem štartal s studiem. Samo sodelovanje me je zelo zanimalo, hkrati sem rabil nekoga, ob katerem bi potreniral delo v studiu. Ves čas me je zanimalo delati hip hop, čeprav nisem bil nikoli njegov izrazit ljubitelj. Začel sem ga spremljati z Edom Maajko. Njegov album Slušaj mater mi je dal misliti. Vseh tistih ameriških raperjev sploh nisem razumel: »nine eleven, seven eleven, I don’t know, kaj pravite?!« Spinz je slučajno prišel mimo in sva začela sodelovati. Zelo veliko stvari je napisal, zelo veliko je delal in me je tudi spodbudil, da sem začel malo več pisati. Privoščil sem si več teksta kot prej. Z njim sem posnel njegov album This Is What It Feels Like. Za en komad sem mu naredil podlago, beate, in ga še odrepal, komad Ready Steady sva naredila skupaj z DJ Umekom. Ko smo naredili album, smo zaključili sodelovanje.

Je bilo delo in sodelovanje z njim še eden od preskokov v tvoji ustvarjalni karieri?

Sigurno. Predvsem sem si privoščil več teksta. Ko sem začel delati na hip hopu, sem stvari dešifriral po svoje. Delo z njim mi je razbilo par mitov. Spinz kot Američan mi je pomagal iti skozi tekste in skozi stvari, ki jih prej nisem razumel. Spoznal sem drugačne pristope. Tako kot se je rokenrol razvijal po svoji poti, je tudi hip hop živel svoj razvoj. Skozi to izkušnjo sem ga še bolj vzljubil. Tako kot sem pri Sausages spoznal rokenrol, sem pri Spinzu spoznal veliko hip hopa, ki ga drugače ne bi nikoli. Zagotovo je bil to še en preskok v mojem ustvarjanju.

Je postavitev lastnega studia vplivala na nastajanje solo albuma?

Seveda. Studio sem si naredil, da bi lahko delal. Sprva sem si naredil studio doma. Potem sem se po dolgem času srečal s Bucom iz Sausages, ki mi je ponudil, da se jim priključim v njihovem placu, kjer bi lahko postavil lastni studio oziroma kjer imava zdaj skupaj studio. S tem se je dejansko začelo.

SAE ti je odprl svet programiranja. V intervjuju z Jernejem Venetom v oddaji Na sceni na Valu 202 si poudaril, da si programer, kar se zelo dobro sliši tudi na tvojem albumu.

Najbolj me je fasciniralo to, da si lahko v vsej kakofoniji rekel: »Stop! Hočem slišati, kaj bas dela. Hočem slišati, kaj kitara dela. Aha, to ne gre skupaj!« Zelo me je fasciniralo, da sem lahko izločil zvoke, se z njimi igral in jih prestavljal. Pravzaprav sem dirigiral celotno kompozicijo. Ta elektro del ustvarjanja in nasploh svoboda komponiranja sta me zelo fascinirala. Ponavadi je v šestčlanskem bendu tako, da se dva menita o eni stvari, medtem je ostalim dolgčas. In potem oni začnejo jamati, ta dva se pa ničesar ne zmenita. (smeh) To mi je ponudilo neverjetno svobodo, da se lahko ustavimo in poslušamo samo izbrani del, da vidimo, kdo kaj dela oziroma česa ne dela v korist muske. Na tak način se da marsikaj rešiti.

Je tvoja plošča nastala na podlagi jama?

Nastajala je zelo različno. Ene stvari sem sam naredil in nastavil, a sem kmalu sprevidel, da ne diha in da rabim nekoga, ki bo nekaj dodal. Vsak inštrument je zelo specifičen in vsak živ instrument zelo drugače diha, četudi igra čisto isto stvar. Pri bobnu in ritem mašini se to pošteno pozna. Ritem mašina sicer naredi poseben zvok ritma, a nekje ti ubije komad, ki noče steči. Sprobal sem veliko prijemov. Sprva sem imel samo zanke, potem sem jih vrgel ven in jih nadomestil z živimi bobni. Potem sem vrgel ven pol bobnov in na njihovo mesto dodal zanke. Da bi kakšen komad prišel na dan prav iz jama? Ne, tega nismo počeli.

V radijski oddaji si omenjal skladbo, ki je bila nastavljena z akustično kitaro in se je potem sprevrgla iz mirne v vihravo.

Aha, nastala je kot jam na akustični kitari in prvotno je bilo mišljeno, da bi ostala na akustični kitari. Potem pa se je kar zgodilo. Slučajno je bil zraven Jaka Skočir iz DreamWalk, ki se je pritoževal, da ni še ničesar naredil na plati. Tako sva sprobala. Čeprav nisva imela celega seta bobnov, sva se vseeno usedla in nama je ratalo. Iz tega je nastal komad, v katerega sem potem dodal žabe in posamplal ptiče, dodal še eno kitaro. Z Andražem Mazijem sva naredila še super intro.

Plošča pa ni nastajala glede na to, kdo je prišel mimo studia?

Ne! Plošča je ves čas nastajala. Bila je nastavljena in ves čas se je nanjo dodajalo. Ko sem posnel kitare, sem slišal, da res ne znam igrati kitare, tako da na celem albumu igram kitaro samo enkrat. Tako sem se, recimo, dobil z Miho Megličem in mu pokazal, kaj sem si zamislil. Potem sva skupaj pregledala, kaj bi se dalo narediti.

Bi lahko rekli, da naj tisti, ki si želi slišati, kako so stvari zvenele na začetku in kako se je na koncu res izšlo, vzame komad Roke gor in primerja verzijo, objavljeno na kompilaciji Val 010, z verzijo na albumu?

Lahko, ampak raje bi rekel, da je treba priti na koncert. Po objavi plošče smo imeli dejansko problem. Ko smo se dobili kot živ bend, je bilo treba vse skupaj dešifrirati in preplesti bogate aranžmaje, da jih lahko igra samo šest ljudi. Imam veliko teksta, v komadih je veliko partov, ki morajo biti tam, kjer so, ker sem si jih zamislil v nekem kontekstu. Tako da ni prostega jama, ampak strogi fašizem, kaj je treba narediti in odigrati. So deli, ki so bolj prosti in so v živo zaživeli drugače kot na albumu. To je ta razlika. Moral bi posneti to, kar zdaj igramo z bendom, saj gre za popolnoma drugačno sliko, kot jo dobimo na albumu.

Živi album?

Dejansko bom moral nekaj narediti. Že zaradi sebe. V živo imajo komadi povsem drugo energijo. Če bi zdaj snemal album, bi bil zelo drugačen od obstoječega.

Na albumu imaš tudi poseben inštrument, inštrument neandertalcev.

Tidldibab. Gre za medvedjo kost, ki so jo našli v jamah Divje babe v okolici Idrije oziroma še bližje Cerknemu. Gre za 60 tisoč let star inštrument, ki spodbija vedenje o razliki med homo sapiensom in neandertalcem. Homo sapiensi naj bi bili inteligentni, neandertalci pa veliki, neumni in nesposobni empatije. Oziroma velja, da naj ne bi imeli orodij in naj ne bi znali ničesar. Ta kost dejansko dokazuje, da temu ni tako. Dokazuje, da si je znal narediti piščal, da je znal piskati, da je živel z naravo. Če bi se to našlo kje drugje na svetu, bi cel svet bral o tem inštrumentu, pri nas, v Sloveniji, pa je to takšna skrivnost kot prvo kolo na svetu. Samo par Slovencev ve in nihče drug.

Se da tidldibab doživeti v živo, na koncertih?

S piščalmi v rokenrol bendu je nemalo težav. Pravzaprav bi moral probati, ker je tidldibab zelo prodoren. Kot druge piščali, ima tri oktave razpona. Z Ljubenom Dimkaroskim sva z njim posnela več stvari. Tudi Katinka se uči igrati nanj. Pred kratkim je nastopila z očetom Ljubenom v operi. Hm, mogoče se ga bo dalo slišati tudi na koncertu, vendar problemi z njim so tehnične izpeljave, ali se ga bo sploh slišalo. Sicer se ga da slišati na koncertu, ko na koncu komada spustim njegov posnetek s samplom.

Kako si doživel spremembo iz programerja spet nazaj v frontmana?

Hm … saj sem bil ves čas frontman. S programerstvom sem dopolnil to možnost, da sem povedal stvari, kot se je meni zdelo. Vsak bi to drugače naredil, in prav to mi je všeč, da sem naredil po svoje. Vse stvari sem poskušal narediti brez vpletanja tretje strani. Tako vidim stvari in tako bom naredil in basta. Tudi če imam samo zase te albume. Glede frontmanstva pa se mi je zdelo naravno, da držim to vlogo še naprej. Zelo cenim druge pevce, vendar naj oni delajo svoje.

Od kod podoba kralja v videospotu?

Komad Pozitiv govori o tem, kako se igrajo z nami in kako smo vsi del te igre. Tudi sam igram to igro. Iz tega se je porodila izpeljava skozi šahovske figure: jaz sem kralj Krall, Katinka kraljica, Runjoe trdnjava pa še tekače-konje in kmete imamo.

Ob gledanju spota sem namreč pomislil, da se navezuješ na tradicijo soula in rhythm and bluesa, kjer je bilo kar nekaj zvezdnikov, ki so si vzeli vlogo kralja na čelu benda. Zdaj mi pade na pamet Solomon Burke, ki je sicer sedel v fotelju iz bolj zdravstvenih razlogov.

Že od leta 2009 imam multiplo sklerozo in dejansko težko dolgo stojim. Ko sem pripravljal spot, sem razmišljal, kako ga bomo posneli, ne da bi moral cel dan stati na sceni. In kralj na prestolu mi je prišel kot naročen. Na snemanju sem tako cel dan sedel, ker drugače ne bi zmogel. Gre za praktičen razlog.

Tvoji teksti so zelo angažirani, niso pa zgolj napadalni in kritični, ampak tudi samokritični. Med ostalim navajaš komentarje in odzive, kot je: »Dej, Jacuzzy, umiri se, ne pribiji!« Kje so meje današnje angažiranosti, ko se lahko nek slogan hitro spremeni v marketinški naslov ali v moraliziranje? Si razočaran nad realnostjo, v kateri živiš?

(premišljuje) Seveda sem razočaran. Rodil sem se v Jugoslaviji, kjer so mi čisto drugače predstavljali realnost, v kateri naj bi živel. Vsak dan ti predstavljajo realnost, v kateri naj bi živel, z vsakim dnem pa bolj odkrivaš, kaj je slika in kaj realnost. Te dve zadevi ne gresta skupaj, in prav to me žalosti. Na eni strani imam lepo pokošeno zelenico, doma pa tepem ženo in otroke. Ta dvojnost me moti. In zdi se mi, da vsi tako gledamo na svet. Po eni strani nas zanima vreme za jutri, po drugi nas malo briga, da v Fukošimi še vedno vse teče v morje.

Ves čas dvomiš?

Seveda, ves čas se sprašujem. Ko sem bil mulc, sem bil trdno prepričan v nekatere zadeve, ki dejansko ne držijo. Že takrat niso držale vode, so me pa takrat prepričali v nasprotno; da držijo vodo, čeprav je niso. Z leti ti kdo kaj pove, sam vidiš, prebereš ali slišiš, in če si pripravljen sprejeti, da nimaš prav, potem si verjetno razočaran nad svetom.

Verjameš v moč revolucije?

Ne. Verjamem, da revolucija žre svoje otroke. V tekstu sem napisal, da se mi zdi revolucija edina možnost, da se možgani malo evolucijsko spremenijo. Mogoče bi se moral homo sapiens obrniti k neandertalcu, moral bi pokazati malo več empatije. Zelo smo sami vase usmerjeni, drugo nas ne zanima.

Se to odraža tudi skozi slovensko glasbeno sceno?

Problem te slovenske glasbene scene je, da se nima kje predstaviti in da je sploh ne poznam. Poznam to, kar poznam, zaradi tega našega glasbenega mesta Ditrojt. Pa še to ne, ker ljudje iz Ditrojta igrajo po bendih, ki jih ne poznam, čeprav imajo že tretjo ploščo zunaj. Včasih mi je malo nerodno, ker sem tudi sam totalno ignorantski in sploh ne vem, kaj se dogaja. Nočem komentirati nečesa, česar ne poznam. Z veseljem poslušam zadnjo ploščo N’toka, ki je izšla že pred leti, v tem trenutku pa ne vem, kaj se dogaja na sceni. Tudi zadnjih Moveknowledgement nisem še v celoti poslušal. Stojim pred prepadom in ne vem, kaj se dogaja in kakšna je ta scena. Upam, da obstaja, da mladi kaj delajo. Med 20 in 25 letom imaš energijo in voljo prepričevati ostale.

Se ti zdi, da imajo mlajši izvajalci težave z uveljavitvijo tudi zaradi tega, ker je medijska pozornost bolj usmerjena na nastopajoče v različnih teve šovih, v katerih kažejo svoje talente in genialnost?

Mislim, da pravi mladi bendi sploh ne pridejo do nas. Če si danes mlad in hočeš pokazati, kaj delaš, moraš iti med talente in tam oponašati nekoga drugega, ki nima veze s tabo. Vendar kdo si po letu, ko si zmagal? Ni te, to je glavni problem. Čeprav vidim, da so mladi okoli nas. Miha Nemanjič iz Samih bab, nekoč pevec Holder, je učitelj na osnovni šoli in ima osnovnošolski bend. Nedavno sem bil na žuru, na katerem sem ga ulovil. Čeprav so enajstletniki igrali priredbo, so jo tako vžgali, da je bilo res super. Super je bilo, da delajo, da se jim dogaja, da jih zanima. Problem je v tem, da se nimajo kje predstaviti. Ali sploh še obstajajo šolski plesi? Ne vem tega. Ko sem pred leti pomagal Trkaju organizirati v Savcu »block party«, ni bilo mladih bendov. Ne vem, ali jim ni uspelo priti zraven ali pa jih nisem videl … Upam, da se jim dogaja, da imajo prostor, kjer lahko nastopajo in vadijo, da koga sploh kaj zanima. Danes imam velikokrat občutek, da nas nič več ne zanima, niti to ne, če sošolec kaj dela.

Vemo pa vse drug o drugem.

Vse vemo. Si povšečkal, čeprav sploh nisi pogledal. Glavno je, da si polajkal. Na YouTube sem šel pogledat, kako dolgo se povprečno gleda en posnetek – minuto! Kar je nad minuto in pol, je že dosežek. Da si je nekdo vzel čas in si pogledal cel spot, je pa prava redkost. Danes je treba kar naprej šaltati. Zato sem izdal LP ploščo. Ker mi je blizu koncept, da daš ploščo na gramofon in jo poslušaš v celoti. Da si vzameš čas, prebereš besedila in pogledaš ovitek. Ne pa, da sem bil vmes že na Rolling Stones, Dream Theater, Sepulturi, Sausages in spet nazaj na Jacuzzyju. Na koncu nisi ničesar slišal, vse pa veš.

Misliš, da bo učinek od vinila?

Zelo sem zadovoljen, da sem ga naredil in izdal. Imam izdelek, ki lahko počaka naslednjih sto let in ki ga bodo odkrili vesoljci po tem, ko bo šlo vse k vragu. Karikiram. Gre za pristop k poslušanju, za obred. Predvsem pa medija, kot je CD, čez par let ne bo več.

Kje vidiš kot strokovnjak za audio inženiring razlike med LP, CD, mp3?

Verjetno si tudi ti včasih hodil naokoli z desetimi kasetami. Deset kaset je velikih kot deset telefonov, zraven prištej še walkman in baterije pa je že konec prostora. Deset kaset je bil tvoj doseg muske, ki si jo lahko nosil s sabo. Meni je sicer super, da imaš danes s telefonom dostop do vsega, ampak toliko je vsega, da ti je na koncu že čisto vseeno – vse imaš, a nič te ne zanima. Vinil pa je tako velik, da ga moraš doma postaviti nekam. Medtem ko imaš na telefonu milijon mp3 posnetkov, tega sploh ne veš.

Se ti zdi, da je tehnologija razbila pomen pripadnosti skupnosti? Vemo, kaj se dogaja v Indoneziji, Južni Ameriki, Aziji, ne vemo pa, kaj se dogaja v sosednji ulici.

Mogoče sosednja ulica ni dovolj zanimiva. Če greš na google map, se greš sprehodit po New Yorku, ne po Spodnjem Dupleku, ker te ne zanima, kako je tam. Podobno je z glasbo. Pa ne od danes. Že nekdaj se je poslušalo Radio Luxemburg. Kaj vse so probali, samo da ni bilo domače. Tudi nam je bilo najbolj všeč, če smo dobili kaj iz Anglije. Že nekoč je ljudi zanimalo, kaj se dogaja po velikih središčih. Danes ni prav nič drugače. Vsakega mladega človeka zanima, kaj se vrti v največjem evropskem disku, ne pa, kaj se vrti v Ljubljani. Vseeno jim je, ker tako in tako v Ljubljani ne vejo, tisti v velikih mestih pa vejo. V tej konkurenci smo vsi notri.

To me je spomnilo na komentar, ki je pred časom krožil po Facebooku, da je en teden Londona kot pol leta v Ljubljani.

(smeh) Saj je! Če prideš iz manjšega kraja v Ljubljano, ti je en teden Ljubljane kot en mesec doma. To se ponovi v kontekstu vsakega večjega mesta. Seveda te to fascinira, vendar potem ko živiš v takšnem mestu eno leto, živiš podobno, kot si živel doma. Ni večje razlike, ker vsi živimo pod diktaturo istega kapitalizma.

Kaj poslušaš v zadnjem času?

Nazadnje sta me res sezula Brad Mehldau in Mark Guiliana s ploščo Mehliana: Taming The Dragon. Zelo mi je všeč. Vedno sem imel rad jazz, ker je moj oče zaprisežen jazzist in do tretjega razreda, ko sem prišel v Savsko, nisem poznal nobenega pop komada. Potem ga več let nisem poslušal, zdaj ga spet in na dan mi povleče čustva. Mogoče je samo poletni preskok. Bomo videli, če me bo držalo. Nasploh je ogromno dobre muzike in najbolj mi gre na živce, ko vidim, koliko muzike sploh ne poznam in koliko je bilo že narejenega. Včasih me kar mine; ko že mislim, da sem nekaj novega pogruntal, pride mimo Runjoe in mi pove, da je to isto, kot je naredil ne vem kdo že kdaj. – Ne! (smeh)