Sem bolj slab piarovec

Kantavtor Leon Matek je na domači glasbeni sceni prisoten že skoraj četrtletje, če kajpak upoštevamo začetke z bandom Prepozno za krokodile, ki pa za seboj ni pustil diskografskega sledu. Sredi 90. let prešnjega stoletja sta z Mirkom Seškom ustanovila zasedbo Juhej in Vuhmepiš, ki je razglasila, da igra »ljudski rock« (o tem več v spodnjih vrsticah) ter tudi nastopila na Novem Rocku. Leta 2003 je sledil z balkanskim melosom obarvan projekt s harmonikarko Minko Đonlić LeonzMinko. Odmeve balkanske godbe pa je slišati tako na solističnem prvencu Zrno iz leta 2007 kot na letošnjem izdelku Most, na katerem je ob kitari v roke prijel orientalsko brenkalo saz. Matek prepričljivo in zdaj že lastnem razpoznavnem slogu povezuje orientalsko in slovensko godbo z rockom in šansonjerskim občutenjem. Verze spretno plete okrog večnih vprašanj ljubezni in življenja, ne zmanjka pa mu tudi ostrega žela, ko je treba opozoriti na odtujen vsakdanjik.

Začel si leta 1987 v bendu Prepozno za krokodile. Glede na to, da je od tega že več kot četrt stoletja, ali se imaš za veterana?

(smeh) Ja, ta beseda, veteran, malo asociira na nekoga, ki že nosi nekaj križev. Nekaj sem jih tudi jaz nabral, ja. V bistvu počasi hodim proti petemu, tako da … ja, malo sem že veteran.

Ali to pomeni tudi, da te začetke in potem delo v bandu Juhej in Vuhmepiš razumeš kot začetke lastne glasbene poti, na kateri si se dopolnjeval in zorel, kljub temu da imaš zdaj objavljen šele drugi solo album?

Seveda. Vsak album, pri katerem sem sodeloval, praktično vedno tudi kot avtor oziroma soavtor, je bil pač moja zgodba, bil je povezan z mojim življenjem, s tem, kje sem bil na neki točki v življenju, oziroma zrcali moj odnos do glasbe. Moje znanje in konec koncev izkušnje. Vse to se zrcali skozi te albume in gotovo je vsak album korak naprej. Ves čas hodiš … glasba je svojevrstno popotovanje, ves čas iščeš nove prostore. Začneš nekje in greš naprej.

Če ostaneva za hip pri tvojem prvem bendu: v fonoteki Radia Študent imajo le tri komade tega benda, pa še to na trakovih. Ali si kdaj – bodisi sam ali s člani tega nekdanjega banda – razmišljal o retrospektivi, oziroma, to bi bila danes arhivska ali dokumentarna izdaja.

Zanimivo vprašanje si mi zastavil, morda tudi izziv. Nisem še razmišljal, ampak … No, ta zasedba, Prepozno za krokodile, je posnela en sam fonogramski izdelek, ki je sicer nastal kot demo posnetek. Posneli smo, to se še dobro spomnim, devet pesmi. Snemali smo pri Borutu Činču. On je bil takrat nekje na začetku svoje producentske poti. Vsi vemo, da je izvrsten glasbenik, da je pustil svoj pečat pri Buldožerjih in tako naprej. No, takrat pa je krenil na pot tonskega mojstra in producenta in se je na neki način tudi še sam mojstril in ostril v tem. Naše srečanje je bilo zanimivo: bili smo mladi fantje s posebno energijo … bolj rockovsko … in je nastal kar lep posnetek. Ja, mogoče bi bilo res vredno te posnetke zbrati skupaj. Upam, da ima Borut (smeh) to še kje spravljeno v objavljivi obliki, kajti drugače res ne vem, kje bi dobili ta material.

Ali se ti zdi, da je bila takratna družbena klima bolj naklonjena glasbi in glasbenikom? So vas jemali bolj resno?

Ja, mislim, da je bila klima bolj naklonjena glasbenikom. Namreč dejstvo je, da je bila takrat glasbena publika neprimerno bolj kultivirana, kot pa je danes. Ljudje, ki so poslušali glasbo, so jo aktivno spremljali, kupovali so nosilce zvoka, albume, in nestrpno čakali njihov izid, vključno z mano … Na nekatere albume smo dobesedno čakali malone pred trgovino, ko so jih še sveže dali na police. In potem so se ti albumi, te longplejke, poslušali, šli so od rok do rok, poslušali smo jih, dokler se niso čisto zgulili, a ne. To je bilo super, bil je nekakšen ritual. Ko si vzel album v roke, so se ti kar malo dlani tresle, ko si odvijal papir. To se ni dogajalo le meni, ki sem se ukvarjal z glasbo, temveč so imeli vsi moji prijatelji podoben odnos do glasbe.

Če zdajle »skočiva« v sedanjost, k tvojemu novemu albumu z naslovom Most, ta prinaša zelo slišno novost: na njem namreč poleg kitare igraš na bosansko tradicionalno brenkalo saz. Kakšna je zgodba za tem, kako si ga odkril, kako si prišel do njega in kako si se sploh naučil igrati nanj?

To zgodbo sem v zadnjem času večkrat ponovil, tako da se mi včasih zdi, da se že malo ponavljam; ampak jo rad povem, ker je res malo posebna. Prijatelj je delal predstavo na Ljubljanici in mi je namenil vlogo Orfeja. V predstavi bi moral igrati na grško liro, toda ker mi je on kot režiser ni uspel zagotoviti, mi je prinesel saz. Sem mu rekel: »Čakaj, to pa ni to, ne.« On pa je rekel, da noben ne bo vedel in da je že tako eksotičen inštrument, da bodo vsi rekli: »Saj je grški, paše k Orfeju.« Jaz sem potem moral iz tega inštrumenta praktično čez noč nekaj narediti, saj sem moral sestaviti ep, napisati besedilo in ga zaigrati, ker sem na tej barki spremljal Argonavte kot pesnik, poet, kot nekak godec. Edino, kar mi je preostalo, je bilo, da sem vzel to stvar v roke, začel nekaj preigravati, da bi videl, kaj se da izvleči iz glasbila; kot kitarist vendarle znam igrati na brenkala. In moram reči, da sem se v trenutku zaljubil v ta inštrument. Prevzel me je, preprosto se mi je ulegel v roko. Kot nekdo, ki nima pojma o tem inštrumentu, sem se počutil zelo sproščeno, brez ovir, tudi sama glasba je prišla enostavno ven. Ta zven je fantastičen, naraven distorison, ki ga ima ta inštrument, mu na trenutke da zven električne kitare. Res zanimiv inštrument, pa še četrttone ima. Ta zgodba je bila ljubezen na prvi dotik in še traja.

@http://www.youtube.com/watch?v=O9sQo83sCAY@

Ilustracija na ovitku, ki si jo sam prispeval, kaže dva glasbenika, enega s kitaro in enega s sazom, ki si podajata roki; prvi je podoben tebi, slednji pa je oblečen v arabska oblačila. Tudi naslov albuma aludira na preseganje vsakršnih razlik. V zadnjem času slišimo komentarje politikov, češ da multikulturnost v Evropi ni uspela. Kakšen je tvoj komentar?

Jaz se zgrozim ob teh izjavah, ob tej ksenofobiji, ki prevzema zahodni svet. Ta si je v zadnjih letih ustvaril nadstandard, zaradi kolonializma in podobnih stvari. Tudi tehnološko je tu razvoj napredoval bolj kot drugod po svetu in na neki način je naš svet malo »pojedel« ta drugi ali tretji svet. Potem smo krvavo potrebovali delovno silo in smo bili vsi veseli priseljencev, ki so prišli in opravljali dela, ki jih mi nismo bili več pripravljeni opravljati. Ko rečem »mi«, merim seveda na zahodno civilizacijo. Zdaj pa, ko smo v recesiji, se bojimo za svoje privilegije, za svoj nadstandard. Zato je ta govor nestrpnosti zelo moteč, ta dikcija, kako je multikulturnost zgrešena. Ljudje so povsod po svetu enaki, ljudje hlepijo po ljubezni, po dotiku, po prijateljstvu, po igri in sreči. Nikjer na svetu si ljudje ne želijo trpljenja, vojne in uničenja. A je na žalost tega zelo veliko, tudi na račun postavljanja mej in zidov med ljudi.

Ti si te zidove med »našo« in drugo, drugačno glasbo rušil, še preden si začel uporabljati saz, namreč v projektu LeonzMinko, pa potem na prvem solističnem albumu, Zrno, tam tudi zaznamo veliko vplivov balkanske motivike. Od kod nagnjenje do balkanske glasbe?

Mislim, da je to nekaj zelo naravnega za nekoga, ki ima rad glasbe. Mi smo imeli srečo, da smo dejansko živeli v multikulturni državi. Glasba, seveda, nima meja. Od nekdaj sem glasbo dojemal zelo široko; poslušal sem najrazličnejšo glasbo in ena od godb, ki mi je bila vedno pri srcu, je bil prav ta balkanski melos, orientalski nasploh. Mislim, da so meje v glasbi nesmiselne, tako kot so vsake meje v glavi.

Ko so leta 1987 iznašli pojem world music je prišlo do povečane produkcije in priljubljenosti tako imenovanega etna ali glasb sveta. Po eni teoriji je do priljubljenosti te glasbe prišlo zato, ker je rock izgubil pomen in vlogo, ki ju je imel dotlej. Kako sam gledaš na ta pojav – ali si tudi sam zamenjal rock za ljudsko? Nenazadnje ste v bandu Juhej in Vuhmepiš svoj slog poimenovali »ljudski rock«, se pravi, da ste nekako poskusili združiti oba pola.

Natanko tako. Tudi sam sem zrasel ob rock glasbi, to je bila glasba moje mladosti in to je bila vedno moja velika ljubezen. Potem se je rock kot forma nekako izpel. Začel se je reproducirati, ponavljati, zmanjkalo je nekih … novitet, da tako rečem. In tudi ko so prišle novitete, je šlo za verzije, različice. To je bila ena stvar, druga pa … zame kot glasbenika ni izziv, da tukaj, pri nas, reproduciram anglosaško glasbo. Dejansko sem si želel, da v svoj izraz vnesem te naše korenine, ta naša tla v to glasbo, našo izkušnjo. Ena od močnejših izkušenj, ena od bolj navdihujočih izkušenj moje mladosti, kar se tiče glasbe, so bila denimo večglasna petja v zidanicah, recimo po trgatvah. Ko so se skupaj usedli čisto običajni ljudje, moje sorodstvo in prijatelji, in so neverjetno zapeli tudi po tri- ali štiriglasne kompozicije. Bil sem fasciniran, to je bilo res lepo slišati. To glasbo sem imel vedno rad, blizu mi je bila, in tako sem v nekem trenutku iz rocka iskal pot ven iz klišeja, iz reprodukcije, v bolj odprt izraz, tak, ki bi bil avtohton, pristen.

Ob nedavnih debatah o večjih kvotah slovenske glasbe v medijih se je znova izpostavilo vprašanje, kaj sploh je slovenska glasba. Ali si se sam spraševal o tem glede svoje glasbe, namreč ravno zato, ker imaš v glasbi dosti balkanskih motivov. No, po drugi strani imaš tudi slovenske ljudske motive, bodisi v načinu, kako skuješ besedilo, bodisi v sami glasbi. Ali ti je kdaj kdo »zasikal«, češ, ta glasba ni več slovenska, ker uporabljaš neparne, hecne, šekaste ritme?

Nisem tega doživel. Moram reči, da tudi sam svoje glasbe nikoli nisem zastavil kot etno glasbo in bi zdaj lahko rekel: »Jaz delam etno glasbo, na neki način povzemam našo godbo.« V bistvu sem samo nekdo, ki ima to glasbo rad, del mene je. Hkrati pa sem človek, ki živi v tem globalnem svetu, ki posluša glasbo z vsega sveta, in te glasbe se me dotikajo. Vibriram z njimi in vse to nekje odzvanja skozi mojo glasbo.

Na novem albumu si se preizkusil kot producent. Zakaj si se odločil za to?

Sploh ni prvič, da sem se preizkusil kot producent. Dejstvo je, da sem začel svojo diskografsko pot z albumom Spohane viže, kjer sva jaz in Mirko Sešek kot Juhej in Vuhmepiš v hišnem studiu posnela ta prvi album, ki je, kar se mene tiče, tudi najboljši album te zasedbe. Tudi pri vseh ostalih albumih sem vedno vztrajal v studiu, pri miksih in pri sami produkciji sem bil vedno soavtor. Prejšnji album, Zrno, sem enostavno prepustil Borutu Činču, ampak spet pogojno, kajti tudi tam sem ob njem sodeloval pri miksih. Vedno sem bil soproducent vseh albumov. Zdi se mi, da mora glasbenik, vsaj če ima vizijo, če ve, kaj želi z glasbo povedati, sodelovati pri nastajanju izdelka vse do konca.

Na nedavni okrogli mizi o kantavtorstvu so se navzoči trudili priti do definicije kantavtorja. Po eni teoriji je poudarek na tem, da izvajalec nastopa sam oziroma s solo glasbilom, ponavadi s kitaro, po drugi pa naj to ne bi bilo pomembno, pač pa je glavno to, da igra in poje svoje komade. Kaj meniš?

Kot glasbeniku, ki izhaja iz bandovske izkušnje – moji začetki so bili bandovski in rockerski – sem se na začetku hecno počutil, ko so mi začeli govoriti kantavtor, saj sem vedno želel ustvarjati in sem veliko bolj užival v glasbi, podprti z večjo zasedbo. Ker je v tej glasbi več dialoga, več isker, kompozicije so kompleksnejše, polnejše. Lahko pride do solističnih vložkov, skupnih prehodov, do struktur, kjer gredo vsi po svoje … zelo veliko je izraznih možnosti, ki jih kot klasičen kantavtor, kot nekdo, ki je na odru sam, ne bi mogel izraziti. Včasih je beseda kantavtor, vsaj jaz sem jo tako razumel, pomenila nekoga, ki stopi s kitaro na oder in poje. Recimo Adi Smolar. En človek z eno kitaro. Ali Tomaž Pengov, da ne bi zdaj našteval … Zdaj vidim, da se ta pojem uporablja zelo široko. Konec koncev, ali je definicija sploh potrebna? Mogoče niti ne …

Torej ti zdaj ni neprijetno, če ti rečejo kantavtor?

Ne, zdaj sem se že navadil, da ponavadi ob mojem imenu napišejo kantavtor. Kar drži. Sem nekdo, ki poje pesmi, ki jih je sam napisal. V tem smislu sem kantavtor. Ampak zelo redko nastopam sam, in tudi nerad. Veliko rajši igram v zasedbi, ravno zaradi cele te zgodbe, ki sem jo opisal prej, namreč glede skupnega muziciranja, saj je glasba takrat veliko bolj bogata.

Preizkusil si se tudi pri filmu, z Dušanom Moravcem sta posnela dokumentarec Harmonikarji. Ali se nam obeta kaj novega na filmskem področju? Pa še nekaj mi ni prav jasno: kako to, da ne snemaš videov za svoje komade? To bi pričakovali od nekoga, ki je vešč dela s kamero?

Jaz sem zrežiral samo dva videospota, in sicer za Juhej in Vuhmepiš, za pesmi Vrani in Ljubezenska. Oba sta na ogled na youtubu. Sem pa ugotovil, da nimam toliko časa in energije, da bi bil avtor glasbe, besedil, izvajalec in bi skrbel še za band ter hkrati pisal scenarij in režiral. Skratka, trenutno je film nekaj, kar je v predalu, moja filmska dejavnost stoji. A to ne pomeni, da tega predala ne morem odpreti, ko se pokaže pravi trenutek. Ta hip nimam nobenega projekta, ki bi ga lahko napovedal, tudi nič ne snujem v tej smeri. A stvari so odprte.

Kakšen je tvoj pogled na moderno tehnološko dobo, ko danes nekdo z enim samim posnetkom na youtubu čez noč postane globalno popularen. Osebno se mi zdi, da si rahlo skeptičen do tega. Sicer imaš svoj myspace, ampak se mi zdi, da nisi preveč »priklopljen«. Ne »težiš« s piarovskimi sporočili, z lestvicami, novimi izidi, singli ipd. Zdi se mi, kot bi deloval iz sence ali podtalja. To počneš zavestno, ker se ti zdi, da to tudi spada k profilu kantavtorja, ali pa je to posledica okoliščin, saj se z glasbo ukvarjaš v prostem času, sicer pa imaš redno službo in sam pač ne utegneš vsega urejati?

Dilema je zelo preprosta: ali boš kot glasbenik, avtor, posvetil, fokusiral energijo v glasbo, pesem, poezijo ali boš nasprotno investiral energijo in čas v to, da boš piarovec? Jaz pač nimam svojega piarovca, in ker sem sam svoj piarovec, sem bolj slab piarovec. Se pa trudim, da bi bil dober avtor. Takšni časi so tudi že bili, ko so glasbeniki delali svoje, ostalo pa se je potem dogajalo okrog njih. Ko je pop industrija podpirala kvalitetne glasbenike, ko so glasbeni uredniki opravljali svoje delo, ko so bili uredniki dejansko zanesenjaki … Dobro, to ne velja za vse urednike ali medije … še obstajajo, hvala bogu, uredniki in novinarji pa mediji, denimo Radio Študent, ki delajo pošteno. Vendar obstaja cel kup radiev, ki vrtijo nekaj, kar jim pošljejo založbe, neke hite jim zapakirajo, kar vsi vrtijo, to pač še oni vrtijo. Nihče sploh nima pojma, kaj vrti, ne ve, kaj je dobro in kaj ni, sploh ga ne zanima. Zanima ga le, kaj naj bi se zdaj poslušalo. Včasih ni bilo tako. Recimo rock glasba. Kako se je rock »dvignil«? Tako, da so se na nekih obskurnih radijskih postajah v Ameriki našli zanesenjaki, ki so slišali hude plate in so jih vrteli in rekli: »To morate slišati. To je tako dobro!« Ti ljudje so verjeli v glasbo in so jo dajali ljudem, ki so to hvaležno sprejeli, saj so dobili res nekaj dobrega, ne pa neki šit … Zgodovina ni premica, zgodovina je nekakšen »in gor in dol« (morda nezavedna aluzija na istoimenski komad z albuma Zrno; op. p.). Verjamem, da če smo zdaj dol, bomo šli kasneje spet gor. Zanima me samo dobra glasba, dobro sporočilo in močna beseda, to je to, kar želim dati ljudem. To mora najti pot do ljudi. Če ne, potem naj gre vse k vragu (smeh). Še nekaj bi rad povedal: pred kratkim sem postal tako ambiciozen, da sem odprl stran na Facebooku (smeh).