05.10.2011
Stalnica je, da se stalno spreminja
Z jedrom zasedbe Lolita, Primožem Simončičem in Iztokom Vidmarjem, smo se mdr. pomenili o novi plošči Arcnije iz Gromke, spremembah v zasedbi in Lolitinih bobnarjih.
Težko bi našteli slovenske bende, ki obstajajo že preko dvajset let – in Lolita, bend, katerega jedro predstavljata saksofonist Primož Simončič in basist Iztok Vidmar, jih bo naslednje leto praznoval že celih petindvajset. To je verjetno še toliko zanimiveje, ker gre konec koncev za bend, katerega osnova ostaja (morebitnim pomislekom navkljub) jazzovska. Lolita je skozi svoje bogato in predvsem raznoliko glasbeno ustvarjanje vseskozi uspela ohraniti divje, utripajoče jedro, zaradi katerega je bila Lolitina drža vedno samosvoja, vsaj delno alternativna in nujno samostojna. Trio – po novem kvartet – deluje namreč izven institucionaliziranih jazzovskih ali katerih drugih krogov, čeprav je nastopil že tudi na Drugi godbi in ljubljanskem jazzovskem festivalu; na slednjem dvakrat.
Bend, ki mu po izvirnosti njegove prepoznavne, a raziskujoče glasbene govorice pri nas ni para, je v preteklosti večkrat menjal svoje člane ter s tem nekoliko spreminjal svoj izraz, in sicer od navihanega jazzcora do balkanskih suvanj in proste improvizacije. Toda v resnici je, kot je povedal Iztok Vidmar, ravno obratno: glasba je tista, ki se prilagodi ljudem, ki jo igrajo. Ker je Lolita pred kratkim izdala nov album, ki nosi naslov Arcnije iz Gromke, smo se pred ljubljanskim KUDom pogovarjali tako o začetkih kot o prihodnjih možnostih.
Naj torej ne preseneča, da se je pogovor začel z naključnim prihodom Lolitinega prvega kitarista, Sama Ljubešiči, kot tudi ne, da se nam je na sredini po nekem naključju pridružil še njen prejšnji bobnar, Marjan Stanić. In izkazalo se je, da sodelovanje z njim še traja.
Glede na to, da Lolita kot bend obstaja že kar dolgo, bi vaju najprej vprašal, kako danes gledata na njegove začetke in na čase, v katerih je nastal. So bili tisti časi vašemu delovanju in glasbi naklonjeni bolj ali manj kot današnji?
Vidmar: Takrat se je smelo vse, zdaj se pa ne sme več vsega.
Simončič: Mislim, da obstaja neka konstanta; gotovo bi se dalo izračunati indeks, ki bi pokazal, da je status benda nekako podoben. Zame osebno se ni veliko spreminjalo. Kako funkcionira okolica … to je pa druga stvar.
Torej so bili časi, ko je Lolita začenjala, za bend primerni? Je Lolita kot dogodek ustrezala tedanji klimi ali se je nasprotno zasedba zbrala kot nekakšna alternativa?
Vidmar: Gotovo je prav zaradi tistega časa nastalo, kar je nastalo, ker je bil pač vpliv časa tak. Glede tistega, kar sem rekel prej, da se je namreč takrat smelo vse, zdaj pa ne več – mogoče je tako zato, ker smo mi takrat šele začeli, in ko začenjaš, lahko narediš vse, potem si pa že omejen s tistim, kar si počel dotlej. A v glavnem drži, kar pravi Primož: ni bistvene razlike.
Potlej je morda pravo vprašanje tole: kako vam uspeva, da bend po tolikih letih še obstaja in drži skupaj? V čem je skrivnost tega dolgega obstanka?
Simončič: S tem je pa tako, kot če bi stoletnike vprašal, zakaj tako dolgo živijo (smeh) – pijejo kefir, se ne razburjajo, niso živčni … in stvar gre mirno naprej.
Dejansko se mi zdi to fenomen; pravzaprav bend obstaja že več kot dvajset let.
Vidmar: Naslednje leto bo 25 let, četrt stoletja.
Simončič: Člani zasedbe so se sicer menjali, stalna člana sva samo midva. In midva nisva 100 % odvisna od glasbe. To je bend rešilo, saj so drugi bendi (razen RTV in filharmoničnega orkestra pa oper, ki so finančno vzdrževani) pod pritiskom. In kjer je pritisk, tam je problem večji.
Verjetno vas rešuje tudi to, da ste neodvisni od založnikov in izdajate sami.
Vidmar: In neodvisni smo tudi od časa, zato kakšne stvari včasih delamo dlje, kot če bi nas kdo priganjal. Ampak če bi nas kdo priganjal, potem najbrž ne bi šlo naprej … Če bi mi koga dobili in ga priganjali, to bi šlo. Ampak jaz ne morem (priganjati) njega (Primoža Simončiča) niti ne on mene. In tako smo na koncu prišli do nekakšne soodvisnosti. Ko se nam pridruži kak nov član, se na začetku vedno še malo tipamo … To gre počasi, na ta način pač delujemo.
Simončič: To neodvisnost od časa se da razumeti narobe. Torej: imamo dovolj časa, da kakšno stvar naredimo, sicer pa čas že vpliva na nas in na naše stanje.
Vendar se mi zdi, da je ta vaša svoboda privilegij.
Vidmar: Seveda.
Simončič: Smo si ga pač vzeli.
Ali obstaja nekaj, za kar bi vidva kot jedro skupine oz. projekta rekla, da v vseh teh 25 letih ostaja kot stalnica, ali pa je nasprotno Lolita nekaj, kar se nenehno spreminja? Z vsakim albumom v že tako dolg opis svoje glasbe dodata še kakšno čudno besedo.
Vidmar: Stalnica je, da se stalno spreminja, a hkrati obstajajo tudi določene sledi. Zato tudi v tistem opisu vsebovane besede ostanejo, nikoli ne odidejo, samo dodajajo se. Tako je tudi v glasbenem smislu. Čeprav se je veliko spremenilo, še zmeraj ostaja sled od tistega prvega.
Simončič: Velika razlika je bila, ko smo zamenjali prostor za vaje. (smeh) Če že govorimo o stalnicah … To je bilo, ko smo se izselili iz KUDa, kjer smo igrali kakšnih 20 let; tamle zgoraj (pokaže) smo imeli prostor za vaje. To je bila velika sprememba, ki nam je skoraj porušila sistem, ker smo imeli prej vaje kar tako … občasno. Zdaj pa smo nekakšne izbeglice, kar se vaj tiče; iščemo prostor zanje, igramo povsod. Za bend je to težava. Kar pa se tiče glasbe in mojega dojemanja, takšnih sprememb ni bilo. Godba ostaja avtorska.
Potlej naj preidem na nov album, ki je povezan tudi z novo zasedbo. Po novem ste kvartet, torej ne Lolita z dodatkom, temveč Lolita, ki so po novem štirje. Je tako?
Simončič: Hm.
Vidmar: (obotavljajoče) Ja … tako je bilo na plošči – in je zmeraj tako. Ampak naša pianistka (Neža Naglič; op. p.) je noseča, zato trenutno nastopamo z dvema gostoma (Matjaž Sekne na violini in Neža Trobec z nenavadnimi vokalizacijami; op. p.), se pravi, da nas je v bistvu pet. Kako torej definirati, koliko nas je? No, v resnici smo štirje, Neža je še vedno z nami. Mogoče nas bo pa tudi več, če gosta ostaneta; to je še odprto. Bomo videli.
Simončič: Glasba z Arcnij nam omogoča, da zasedbo variiramo. Tudi to je ozadje nastanka, ki je bolj kot ne spontan. Ko je tale plošček nastal, je bil naš cilj med drugim to, da stvari sprostimo in da lahko glasbeniki prihajajo in odhajajo. To nas zanima; odkrivanje drugih glasbenikov in povezovanje z njimi.
Torej to pomeni, da zasnova te plošče oz. njena ideja sprva ni vsebovala pianistke oz. klavirja?
Vidmar: Je, je. Neža je bila že prej z nami. Najprej je prišla ona k nam, malo smo vadili, vmes smo zamenjali bobnarje … Najprej smo mislili, da bomo celo brez bobnarja, da bomo torej spet trio, samo s klavirjem.
… to bi bilo zanimivo …
Vidmar: Imamo celo posnetek! Dobili smo Uroša (Srpčiča, sedanjega bobnarja; op. p). Ko smo naredili, kar smo pač naredili, smo se odločili, da bi bilo to dobro posneti. Posnetek je nastal slučajno in z njim smo dokaj zadovoljni … Ko smo igrali, dejansko nismo vedeli, da bo nastal cede.
Lolita brez bobnov bi vseeno bil zanimiv koncept, ki bi gotovo predstavljal novost. Recimo, da bi šlo za odmik od tistega, kar verjetno marsikdo prepoznava kot stalnico Lolite.
Vidmar: (razmišlja) En nastop smo pa imeli; midva plus klavir, mar ne? (Primož smeje se prikima.) Malo smo se prilagodili. Iz tega je v bistvu izšla ta nova forma. Takrat smo formo sprostili. Rekli smo si, da moramo narediti nekaj ohlapnejšega. In tako je bilo tudi z bobnarjem –
(Primož nekoga zagleda in se zasmeje.)
Zdaj gre mimo naš prejšnji bobnar. (smeh)
(Primož pokliče: Marjan! Prisede Marjan Stanić, v roki nosi cede; po uvodnem smehu in zadržanosti zaradi kamere pove novico.)
Stanić: Zelo pomembna stvar. Še dobro, da smo se srečali. Se pravi, 14. in 15. sta potrjena?
Simončič: Hm, presneto, ja …
Stanić: Morata biti! Ker grem iz Londona in sem moral zaradi tega spreminjati lete …
(Nadaljujejo z dogovarjanjem glede opreme in nadaljnjega potovanja.)
Pogovarjate se o skupnem nastopu?
Vsi: Tako je, ja.
Povejte kaj več.
Stanić: Bosta onadva povedala, jaz moram oditi.
(Primož se smeji.)
Kako, to si vendar ti spodbudil? Niti ne vem, ali si torej stari ali novi bobnar.
Stanić: Zdaj stari.
Ampak vseeno skupaj nastopate?
(Marjan Stanić pritrdi in se začne poslavljati.)
Vidmar: Gre za projekt oziroma predstavo Medved, ki jo še zmeraj izvajamo z Zijahom Sokolovićem. Nastopata še dva glasbenika iz tistih časov, torej Marjan in Jelena (Ždrale; op. p.) na violini. S tem projektom imamo nekaj nastopov letno, a v glavnem ne v Sloveniji. (smeh)
Kako to?
Simončič: Kaj pa vem …
Vidmar: To bo Zijah bolje vedel …
Ni zanimanja?
Vidmar: Ja, mislim, da v Sloveniji res ni toliko zanimanja. Zijahu so predlagali, da bi v nekem teatru nastopal z njihovimi glasbeniki, on je pa hotel nastopati z nami. Tako smo obsojeni na gostovanja drugje … Letos bomo začeli v Exit teatru v Zagrebu in bomo nastopali vsak mesec. Kdor nas bo torej hotel videti, bo moral priti v Zagreb. Saj ni tako daleč.
Simončič: Ali pa v Sarajevo.
Kdaj?
Vidmar: Najprej 15. novembra, potem pa vsak mesec. Gre za predstavo, ki je po raznih svetovnih festivalih dobila kakšnih deset do dvanajst nagrad in je že zaradi tega zanimiva. Vedno se mi zdi zabavno igrati v tem projektu, predstava je zelo dinamična … V bistvu je postala lolitasta! Toda na začetku ni bilo tako, saj smo se takrat še preveč bali drug drugega. A zdaj smo se že vsi zelo vživeli. Ta predstava (sicer precej klasično postavljen Čehov) je improvizirana. Narejena je precej po občutkih: igra se, kot se čuti.
Simončič: Mislim, da bo v novembru že 100. ponovitev. Kar je čisto v redu glede na to, da se vse dogaja zasebno, da ne gre za teater, temveč se dobimo in gremo. Največkrat nastopamo po nekdanji Jugoslaviji pa na vzhodu (Rusija, Sibirija).
Vidmar: Pred nekaj leti smo imeli obdobje, ko smo nenehno potovali po Rusiji, Belorusiji, Armeniji itd., zdaj pa bolj po (»našem«) Balkanu.
Zanimivo. V vaši glasbi je bilo (v začetku več kot zdaj) nekaj balkanskega melosa …
Simončič: Je šel … Melos se je odpeljal. (Se smeji in kaže v smeri, v katero je odšel Marjan Stanić.)
Vidmar: Naš bobnarski melos je bil bolj iz balkanskih voda. No, saj tukaj smo še vedno malo na Balkanu, tako da se tudi tega melosa še zmeraj kaj najde.
Vendar ga je zmeraj manj. Morda je zanj manj prostora tudi zaradi vaše nove forme?
Vidmar: No, saj prostor je …
Simončič: V bistvu je drugače. Uroš Srpčič, naš novi bobnar, je drugačen. Ima drugačne korenine. Pianistka pa izhaja, kako naj rečem, na primer bolj iz moderne klasike. V bistvu za te harmonije ni prostora, še manj za ritem.
Koliko pravzaprav iščete nove izrazne možnosti, ki so nujno povezane tudi z novimi glasbeniki? Je to po vašem sploh povezano, namreč nov glasbenik – nov izraz? Nov glasbenik je gotovo izziv.
Vidmar: Ja. In posledica tega, da je prišel nov glasbenik, je tudi nov izraz. Mogoče včasih sami želimo, da pride kak nov partner in nam prinese kaj novega, in mi to nato posrkamo. V bistvu se glasba vedno prilagodi tistim, ki jo delajo.
Simončič: Če na hitro analiziram za nazaj, bi rekel, da je vsak bobnar prinesel nekaj svojega, saj se je tam baza začela spreminjati in rušiti generalno razliko. Marjan je, na primer, prinesel te ritme in neko bolj hermetično glasbo, ki je imela jasno formo. Z Urošem se je ta forma razbila. Prej je bil bobnar Mirsad Šabić, ki se je tudi nagibal k bolj funkovski obliki, medtem ko je imel še prej Blaž Grm težko, rockersko roko. To se kaže v glasbi. Malo teatrska je. To so bile glavne spremembe. Sicer pa smo s prihodom pianistke in njenim načinom igranja po mojem mnenju stopili v čisto drug svet. »Stara Lolita« preprosto ni mogla obstati; če se je ona poskušala prilagoditi tistemu kopitu, je bila utesnjena, mi pa želimo, da ima vsak nov član svobodo, da nam pusti svobodo pa da se dobro počuti in je ustvarjalen. To pomeni, da glasba z novim glasbenikom ubere neko novo smer.
Vseeno je obdobje, ko pride nekdo na novo, zaznamovano z zanimivim brušenjem. Morda se nam je posrečilo samo pri dveh glasbenikih, da sta kar prišla in igrala z nami. Eden teh je gotovo Matjaž Sekne. Običajno pa za to potrebujemo več časa. Ko se enkrat spremeni smer, je jasno, da glasba in skupine potrebujejo kilometre in kilometre, da spet najdejo organsko celoto.
Nasprotna izkušnja je bila morda z novim trobentačem, na jazz festivalu.
Simončič: To sta bili dve izkušnji, saj je šlo za dva trobentača. Ker tisti z albuma, Ventzislav Blagoev, ni mogel priti, ga je nadomestil drug, Axel Dörner. To je bil problem. Imeli smo »ogrevanje«, saj smo vedeli, da stvar ne bo delovala kar čez noč. Vsi, z njim vred, smo potrebovali več časa; in to se je na festivalu čutilo. Skupaj bi morali igrati vsaj kakšne tri tedne, a to ni bilo mogoče.
Koliko časa ste v resnici imeli?
Vidmar: Nič.
Simončič: (smeh) Recimo tri dni.
Vidmar: V Cerknem smo imeli vajo, naslednji dan pa že nastop.
Simončič: In že prvi dan smo nastopali v Cerknem. Zato je bil tretji ali četrti koncert že zelo zanimiv. Glasbenikov ne moreš kar tako poznati. Nekdo drug, bolgarski trobentač, Ventzislav, ki je glasbo prej poslušal, je z nami igral na poseben, drug način, vendar se je nemudoma vklopil.
Vidmar: Meni se je zdelo, da se je tudi Axel takoj vklopil. Samo drugače.
Simončič: Mogoče smo se morali mi navaditi nanj.
Mogoče nova forma omogoča več takšnih …
Simončič: (ne čaka na konec stavka) Ja, definitivno!
No, evo! Torej hitrejša soočenja in več dialoga … Boste pri tem vztrajali?
Vidmar: Hja, mogoče se bo pa forma tudi spremenila, zaenkrat še ne moremo vedeti. Za prihodnje ne vemo niti, ali bomo imeli kak koncert … Težko reči … Zaenkrat ta forma ostaja.
Simončič: Je pa ta forma pogojena tudi s prostorom. Iz prostora v prostor se namreč zelo spreminja, kar je zanimivo; tudi od občinstva do občinstva. Močna interakcija nas lahko v hipu pelje nekam drugam.
Torej se na odru zelo hitro odzovete na odziv publike?
Simončič: Velikokrat.
Vidmar: Ja. To kar tako pride. Odziv publike čutiš, kar ti med igranjem nekaj da. Če nas je več, se to še bolj spreminja. Lahko postane zelo nepredvidljivo.
Simončič: Lahko bi se obrnilo tudi v zelo negativno smer. Redko sicer, a vendar.
Se je to že kdaj zgodilo?
Vidmar: Ne vem, jaz bi rekel, da ne.
Simončič: So takšni trenutki …
Vidmar: Primož vidi samo slabše stvari … Imamo, recimo, super koncert, vsi znorijo, pa pride on, čisto nezadovoljen, in reče: »Grozno, grozno …«
Mar ni to običajno vloga basistov?
Simončič: (smeh)
Vidmar: Jaz nisem takšen. Četudi odigramo koncert na silo, tega poslušalci ne opazijo, ampak mi na odru pa trpimo. Upam, da takih primerov ne bo dosti; saj se ni velikokrat zgodilo, ampak vseeno.
Simončič: En tak primer je bil, ko smo za pusta igrali nekje na neki veliki občinski žurki …
Vidmar: Kje je bilo pa to, tega se ne spomnim?! V Domžalah?
Simončič: Bilo je na prostem in mrzlo; igrati smo morali v rokavičkah.
Vidmar: Se ne spomnim.
Simončič: Ali pa v Srbiji, v Vojvodini, v tistem lokalu …
Vidmar: Tam je bilo super!
Simončič: Zate že mogoče, ni pa bilo nobene komunikacije.
Vidmar: Očitno je njega nekaj motilo. Igrali smo v nekem nabutano polnem bifeju in ljudje so se ves čas pogovarjali. Ampak obenem so tudi poslušali. Vendar se to sliši. Njega in Marjana je to zelo motilo, mene pa ne.
Simončič: Če lahko to odmisliš, je v redu …
Vidmar: Ljudje so sicer sodelovali, vendar so ob poslušanju pač še govorili. Še hujše je bilo v Bitoli; tam smo igrali v nekakšnem diskaču oz. bifejčku, kjer se je prej navijalo dum-dum-dum, tako da sem se spraševal, kako bomo pa tam sploh igrali. Vendar so nas ljudje poslušali od začetka do konca in sledili dogajanju. Tudi tako se lahko obrne.
Simončič: Nasproten primer: v Cerknem je Radio Koper, mislim, prenašal koncerte v živo. Bilo nas je celo nekaj več, z nami je bil, mislim, še Tomaž Grom. Jaz sem žal stal ob strani, tako da sem imel na ušesu njihovega tehnika. Mi igramo in jaz poslušam, kaj se oni tam pogovarjajo: »Ti, a tile že igrajo?« »Ne, ne, uglašujejo se.« In igrali smo že kakšnih petnajst minut! »A damo reklamo?« »No, pa dajmo.« Takrat sem se moral kar umakniti na drugo stran! In tako se je nadaljevalo: koncert so kar prekinili, češ da je treba vstaviti reklamni blok itn. In to sredi improvizacije! Jasno, da na takšnem koncertu ne moreš igrati.
Kakšna so na novem albumu vaša izhodišča? Kaj ste prinesli na oder, pa ni bila improvizacija? Kakšne so zasnove?
Vidmar: Nekateri komadi so bolj definirani, drugi manj. Neka okvirna oblika je v glavnem definirana, a se lahko katerakoli tema raztegne, večkrat pojavi ali izostane. Nekatere teme so pripravljene vnaprej, druge ne. Tako da ne vemo, če se bodo med igranjem sploh porodile. Lahko jih pa tudi pozabimo in sploh ne zaigramo …
Simončič: (v šali) … verjetno misliš mene … V bistvu je zelo tanka črta med tem, kaj je zmenjeno in kaj ni. Mislim, da nenehno hodimo po robu. Včasih se pogovarjamo na zelo abstrakten način: v tem komadu bi radi to; ali pa se niti ne pogovarjamo, temveč si rečemo samo, da igramo po nekem posnetku … Na vajah preučujemo reakcije drug drugega, tako da zdaj že približno vemo, kako bo kdo na kaj reagiral. Ni čudno, saj že 25 let igramo skupaj, vsaj midva z Iztokom. Tudi izpeljave včasih izpadejo kot čista improvizacija, vendar so nekatere izpeljave pač del naju, težko bi jih izvedla drugače. Za nekoga, ki ga še ne poznamo in pride v skupino, pa zna biti to zastrašujoče.
Kako je pravzaprav prišlo do sodelovanja z Nežo Naglič, kako ste se našli?
Vidmar: V Menzi sem jo slišal igrati s Salamandro Salamandro in sem jo povabil. No, najprej sem vprašal še ostale člane, kaj mislijo o tem. Zdela se mi je zanimiva. Ko je prvič prišla na vajo, se je usedla in igrala, kar je precej redko … Kasneje ni bila več tako prepričana, a smo po enem tednu že imeli skupaj nastop v Cerknem, brez posebne vaje.
Simončič: Uroša (Srpčiča, bobnarja; op. p.) poznamo že od prej.
Vidmar: On je pa res prinesel čisto nove stvari. Energičen je in utrgan; včasih ga kar nekam zanese in bend mu mora slediti. Glede nekaterih stvari v komadih se vnaprej dogovorimo, a se ne zgodijo, ker nekoga zanese drugam. Ravno to je zanimivo!
Simončič: Uroš je tudi sicer zanimiv. Letos je na primer poskrbel za to, da na nobenem od koncertov na prostem ni padal dež! To je njegova zasluga. (Iztok pritrjuje in se smeji.)
Osebno sem vaš novi album doživel kot precejšnje presenečenje. Sta ga tudi vidva?
Vidmar: Ni bilo presenečenje. Saj smo že imeli projekt Lolita Libre. Zdaj je bilo treba samo združiti »formasto« in »neformasto« Lolito.
Simončič: Pri tistem projektu nismo vedno našli poti ven; nekaj smo naredili, vendar z omejenim dometom. Več možnosti za razvoj vidim, če bi s tistim nadaljevali.
Lolita Libre se mi je zdel zanimiv projekt prav zaradi razpršenosti. Kot poslušalec še znotraj posameznega komada nisi vedel, v kaj se bo razvil; tako je bilo verjetno tudi zamišljeno. Tu pa gre vendarle za bolj homogene gmote, z drobnejšimi spremembami znotraj dokaj jasne forme, smer se pa tako drastično niti ne spremeni.
Simončič: Ja, res je.
Kljub temu so skladbe zelo ekstenzivne, za razliko od nekaterih starejših. Znotraj te forme je manj preskokov. Mogoče je bolj homogena.
Vidmar: Ja, ker v bistvu ni toliko različnih komadov. Prej smo glasbo razdrobili na veliko krajših, zdaj tega ni več. Lahko vzameš tudi tako.
Simončič: Odvisno. So koncerti, kjer se to čisto klasično igra in zveni kot inštrumentalni akustični jazz. Ko igraš, je pomembno, kako prepričljivo igraš. Neverjetna psihologija. Lahko zaigraš karkoli, a če je prepričljivo in sugestivno, bodo ljudje sprejeli. Ne glede na to, ali je forma jasna ali ne. Zanimivo je, da smo to glasbo igrali na prostem, v odprtih, ne intimnih prostorih, kjer bi se lahko igrali z zvokom. Na prostem ni zvoka. Pri tem materialu me je presenetilo predvsem to, da se ga je dalo igrati na odprti sceni.
@http://www.youtube.com/watch?v=nBiDRLMg3jo@