01.10.2012

Underground iz planinskega raja

S pričujočo ploščo so Tminski madrigalisti postavili spomenik tako sebi kot suverenim ustvarjalcem kot tudi celotni tolminski preporodno-rockerski sceni, ki je v drugi polovici 90-ih let razvila značilen in popolnoma samosvoj »štimung«.

Viktor Škedelj Renčelj

Tminski madrigalisti 

Tminski madrigalisti

Tminski madrigalisti 

Myra Locatelli
2012

Nekje ob koncu milenija sem se ob neki prijetni priliki znašel na neki prelepi planini na Tolminskem. In najmočnejši impulz, ki sem ga naslednji dan odnesel s seboj v dolino, ni bila čudovita narava planinskega raja pod Migovcem, temveč – vsekakor precej nepričakovano – čudovita glasba. Namreč, ko se je spustil mrak in so na planini zagoreli ognji, so se, kakopak, oglasile kitare in zadoneli glasovi. Klišejski prizor, a z eno pomembno razliko: niso se pele pesmi iz prežvečenega repertoarja, pobranega iz kakšne taborniške ali skavtske pesmarice, temveč neke druge, meni takrat popolnoma neznane pesmi. Nekaj jih je sicer bilo iz lokalne zakladnice ljudskih in ponarodelih (med njimi vsekakor najbolj razvpiti Magdalenca in Pa Tminu se patiepaje / Vse zaradi vinca), za ostalo večino pa sem izvedel, da tvorijo koncertne repertoarje lokalnih glasbenih zasedb Blêd bend, Medrje (Blues Band) in Tminski madrigalisti. Tudi zaradi teh pesmi sem se v naslednjih letih vedno rad vračal na sotočje Soče in Tolminke …

Čeprav tu ni mesto za podrobnejši opis scene, ki so jo najvidneje predstavljale navedene skupine, niti za to ni prave potrebe, ker je dotično dogajanje zelo izčrpno popisal etnolog in soakter obravnavane scene Miha Kozorog (2010, 2011) – po njem tudi povzemam stvarne podatke in nekatere zaključke – je vendarle nujno podati vsaj osnovne premise, kajti brez poznavanja teh bi bilo vrednotenje pomembnosti tu obravnavane izdaje bistveno okrnjeno.

V sredini 90-ih sta v Tolminu iz rockerske subkulture mladih izšli dve svojevrstni (blues-)rockovski skupini, Blêd bend in Medrje. Svojevrstni zato, ker sta za svoj modus operandi izbrali lokalne teme, podane v lokalnem narečju, vse skupaj pogosto zabeljeno z zvrhano mero humorja. Nekaj podobnega je v tistem času na drugem koncu Primorske počela pivška Ana Pupedan, s tem da so Tolminci svojo lokalnost izživljali bistveno dosledneje. Po Kozorogovem mnenju naj bi temu botrovalo dejstvo, da se je v tistem času zaradi razcveta dveh ključnih turističnih točk, kampa pri Johnsonu in brunarice na Sotočju, Tolmin razvil v zaželeno poletno žurersko destinacijo slovenske mladine. Takšen razvoj je postavil lokalno mladino v sam epicenter žurerskega dogajanja, kar je seveda botrovalo povišani samozavesti in prepoznavanju vsega lokalnega kot vrednote (ali vsaj dobrega štosa). Verjetno ni prav nobeno naključje, da se je nekaj podobnega dobro desetletje prej dogodilo sarajevski mladini, ko je njeno mesto zaradi olimpijade postalo popek sveta in so glasbeniki novega primitivizma prav tako začeli poudarjeno uporabljati lokalni sleng in lokalne teme z veliko mero samoironije (za katero je predpogoj velika mera samozavesti). Značilno za obe sceni je bilo tudi prečenje glasbenih žanrov, seveda znotraj krovnega rockovskega okvira, estetike in poze. Delovanje zakonitosti konvergence?

Leta 1996 je na podobnih postulatih kot Blêd bend in Medrje in deloma celo iz istih glasbenikov nastala še tretja ključna skupina tolminskega subkulturno-preporodnega gibanja, ki pa za svoj glasbeni medij ni izbrala rockovskega žanra, temveč »ljudsko« pesem oziroma fantovsko petje: Tminski madrigalisti, »skupina pevcev, oblečenih v kmečka oblačila in obutih v škornje, a z določenimi subkulturnimi (na primer metalskimi) motivi v opravi, ki na način ljudskih pesmi podaja teme, kot je na primer sajenje in učinkovanje marihuane«. Parodija! Kdor bi torej meril njihovo delovanje s podobnimi vatli kot piljenje večglasnega oživljanja lokalne ljudske pesmi kakšnih Nediških puobov (če se omejimo zgolj na sosedstvo), bi z vso silo brcnil v temo …

Na plošči je tako zabeleženih petnajst pretežno avtorskih pesmi, od takšnih z izrazito lokalno-zgodovinsko tematiko pa do zabavljivih moralk in zafrkljivih dovtipov. Kot avtorji ali soavtorji glasbe in besedil so podpisani vsi člani.

Sprva je postava številčno nihala, kasneje pa se je vendarle ustalila v obliki seksteta, ki so ga tvorili pevci Domen Jeriha Perinčič (frontman zasedbe), Damir Mrak, Marko Magajne, Rok Cuder (tudi blok flavta), Nikola Rutar (tudi akustična kitara) in Valter Jelinčič – Puol. Slednji je žal preminul v tragičnih okoliščinah, skupina pa se je odločila nadaljevati kot kvintet. V takšni postavi je bil tudi posnet pričujoči album, na katerem je zasedba predstavila izbor iz svojega dolgoletnega repertoarja. Na plošči je tako zabeleženih petnajst pretežno avtorskih pesmi, od takšnih z izrazito lokalno-zgodovinsko tematiko pa do zabavljivih moralk in zafrkljivih dovtipov. Kot avtorji ali soavtorji glasbe in besedil so podpisani vsi člani, pač odvisno od posamezne pesmi.

Čustveno najmočnejši trenutek plošča doseže v žalostinki Pogrebna, ki jo njenemu avtorju Valterju Jelinčiču – Puolu zapojejo v slovo njegovi preživeli soborci. Da se kocine postavijo pokonci! Avtorsko zelo izrazit blok predstavljajo zgodovinsko-mitološke epske pesmi Roka Cudra (Grajska, Zlatolaska, Matec), ki v spomin prikličejo ustvarjanje kakšne Slovenske grude. Kontrapunkt Cudrovim pripovednim pesmim predstavljajo hitoidne uglasbitve Nikole Rutarja (Klintica, Klinta, koka, kanabis, Fajn Puobi), ki rockerskega pedigreja kitarista zasedbe niti ne morejo niti nočejo skriti. Ostale pesmi se gibljejo nekje med tema skrajnostma. Po producentski plati posnetke odlikuje ravno prava mera studijskega manipuliranja, tako da se je ohranila energija živih nastopov, a vendarle diskretno popestrena z domislicami, ki jih omogoča studijska tehnika.

Glede na to, da je bil pokojni Valter Jelinčič – Puol tudi pevec in spiritus agens Blêd benda, s te strani ni mogoče pričakovati kakšne izdaje s pregledom delovanja zasedbe, prav tako malo verjetna pa je, vsaj glede na sporadičnost delovanja zasedbe, tudi izdaja s strani skupine Medrje. Z dokumentarnega vidika je CD Tminskih madrigalistov torej biser, ki ga velja postaviti na polico ob bok Poljanskega bluesa Braneta Frleca in Janeza Ramovša (Sanje, 2005) ter Za fuk pa špila gramofon (Arhefon / Nika, 2003) Vilija Fajdige. A po drugi strani izdaja ni le odmev iz časov, ko je bila Tolminska obljubljena dežela »poletnega rock'n'rolla«, temveč celostno in zelo suvereno umetniško delo. Satira se je z leti prekvasila v samoironijo in zaradi tega so te pesmi celo pridobile na izpovedni moči, saj sedaj ne delujejo zgolj kot povezovalne pesmi neke lokalne mladinske subkulture in zafrkljivke na račun starejših generacij, temveč kot trpek komentar slovenskega vsakdana na veliko bolj univerzalni ravni. Če album pogledamo s tega vidika, menim, da ga lahko vtaknemo kamorkoli med najboljše dosežke slovenskih izvajalcev etno, world music in kar je še različnih poimenovanj tovrstne glasbe. In še nasvet: plošče ne zeksajte, temveč jo cuzajte – prav lepo počasi ... 

 


Viri:

Miha Kozorog, »'Pa Tminu se patiepaje': življenjski svet lokalne skupnosti mladih v uglasbenih besedilih. Prvi del, Uglaševanje«, Glasnik Slovenskega etnološkega društva, let. 50, št. 3/4 (2010), str. 33–41.

Miha Kozorog, »'Pa Tminu se patiepaje': življenjski svet lokalne skupnosti mladih v uglasbenih besedilih. Drugi del, Ustvarjanje lokalnosti«, Glasnik Slovenskega etnološkega društva, let. 51, št. 1/2 (2011), str. 10–16.