Alternativa resnice

Pred poslušanjem zadnje kompilacije Vala 202 se nam zastavi vprašanje, čému sta takšna akcija in izdelek pravzaprav namenjena. Gesta najbolj poslušanega nacionalnega radia, da v tretje pozove slovenske glasbenike (ki niso nujno mladi in nadobudni) k sestavljanju zgoščenke z »dobro glasbo«, je na prvi pogled nenavadna. Kaj kmalu nam postane jasno, da tokrat komisija glasbene kakovosti ni pretresala na sitih virtuoznosti in inovativnosti, temveč je ločila zrno od plev na podlagi besedil in njihove sporočilnosti. Uredniki so zapisali: »Ob krikih srda in brezupa je dovolj pameti za pronicljiv sarkazem, ostro kritiko, neomajno zahtevo po boljši prihodnosti ter dovolj čustev za sentimentalno melanholijo.« V preteklosti so takšni stavki spremljali žanre, kot so punk, metal, dark, hardcore, ki terjajo bolj potrpežljiva ušesa. Vendar se po vzponu in delnem zatonu hladne rejverske štance, ki je r'n'r prevratništvo privedla do gole brezosebnosti, zdi, da alternativa sploh ni več nujno nekomercialna ali nestrpna do ušes, temveč je alternativa predvsem tisto, kar ne laže.

Tokratni izbor v pretežni meri temelji na rapu, ki so se mu na stežaj odprla vrata tudi v Sloveniji, zato si vsekakor zasluži široko obravnavo in predstavitev. V zadnjih dveh letih je izšlo okrog šestdeset slovenskih albumov te zvrsti, kar verjetno vedo samo poslušalci spletnega Radia Samih Norcev. Izbor izvajalcev na kompilaciji Vala 202 je še nekoliko širši od tistega, kar lahko slišimo na raperski radijski postaji.

Plošček odpre prvak v vseh pogledih, N'toko (zmagovalec battlov in freestyla), ki svoj udarni Hello! odrecitira v angleščini, kar zaradi dejstva, da gre za vrhunskega poeta, ki svojo glasbeno srečo išče tudi na Japonskem, ne moti. Sledi mu ena redkih ženskih recitatork, Lejla, z umirjeno in izpovedno Ti si. Jacuzzy bolj recitira kot rapa, ob solidni rockerski podlagi pa pridobi nekaj želenega manično-pridigarskega zvena. Tadej Vesenjak bolj pripoveduje kot poje, tokrat s svojim triom Giftna krf iz Prlekije, ki je na sledi večno svežemu rockovskemu bluesu z bazičnim električnim nabojem.

Matej Krajnc je še naprej zvest vokalni monotoniji, pri čemer se (kot že na prejšnjih trinajstih albumih) tudi v skladbi Prišlek izkaže za enega redkih in največjih pesnikov med sodobnimi tekstopisci, le da ga tokrat podpira izdatnejša glasbena spremljava. Tudi nadarjenemu dopovedovalcu Nejcu Sajovicu (z basovsko podporo Jaše Hedžeta) ne manjka lirične niti; razen tega se njegov Časovni (u)stroj pokaže tudi kot svojevrstni zvočni eksperiment, česar ni mogoče reči za množico novih raperskih izdelkov. Med dejavnejše raperje in producente spada Andrej Bučar alias Drill, ki je že nastopil na več kompilacijah in kajpak na svojem albumu Vokalni dirigent; tokrat se nam predstavlja s pesmijo Z mikrofonom. Z Začetkom konca zaključi album deklamator po imenu I. Vanish, ki je decembra 2010 izdal svoj četrti album, Rimar.

In kako je z ostalo, klasično pevsko pop-rock-folk produkcijo? Same babe, ki so sicer znane po kombiniranju pripovedovanja z večglasnim petjem, se tokrat bolj nagnejo k slednjemu. Zjutraj ptički prav lepo pojo je posrečena mešanica otroškega songa in novodobne delavske pesmi. Zgrešeni primeri so punkovski metalci, ki se odločno odmikajo od najstnikom prijaznega »Zablujena generacija« zvena in besedil; v žepu imajo dva cedeja. Obetavna osvežitev je mlada vokalistka Edita Čepin oz. Ditka, ki se pod okriljem očeta Gorazda podaja na zapostavljeno polje country rocka; tokrat odpoje v angleščini.

Svojstveno vrnitev so s kompilacijo in pesmijo Još uvek pomislim na tebe doživeli Zaklonišče prepeva, eden redkih slovenskih bendov, ki nima težav s petjem v južnoslovanskih jezikih. Na ploščku najdemo tudi zanimivo skupino Sabalmoza s tehnično sicer podpovprečnim posnetkom skladbe Poet, ki pa vendarle nakazuje velik potencial vipavskega izpovednega rocka. Mladostna akustična energija je prisotna v pesmi zasedbe Blooming, na barsko zasanjano romantiziranje pa naletimo v Can You Do It? grosupeljskega dvojca Brutalna romantika. Ostane nam le še preprost, toda inovativen preplet ljudskega zvena (flavta) in rockerske melanholije oziroma Dečko skupine Didiwa: »Dečko, jaz tebe lubm, lubm, lubm, dečko, jaz tebe lubm, prav iz dna srca. Dečko, jaz sem predana, predana, predana, dečko, jaz sem predana, prmejduš, da ja!« Bili bi pravšnja osvežitev za festival narečnih popevk, če vzamem v zakup zahtevnost lanske zmagovalne pesmi na Evroviziji, pa lahko zasedbo priporočim tudi za letošnji slovenski izbor.

Sklep, ki ga lahko naredim po poslušanju izbora tretjega natečaja Vala 202, je, da smo dokončno vstopili v čas govorcev, prerokov, pridigarjev in vizionarjev. Ušesom neprijetna je lahko samo še resnica.