Vita Mavrič, Jani Kovačič – pesmi in spomini iz zapora

Kratka zgodovina evropskega šansona in dva ustvarjalca, ki ne sprejemata kompromisov, ko gre za podajanje in interpretiranje te zgodovine, seveda vedno s pomembnim avtorskim vložkom. V Odzvenu smo budno spremljali projekt jetniških pesmi Vitomila Zupana od premiere do albuma s songi, ki je zdaj končno objavljen. Ta priložnost je kar sama narekovala pogovor s protagonistoma.

Pa začnimo s pesmijo. Povzemimo: v dobri družbi z Vito Mavrič, Janijem Kovačičem in s peščico skrbno izbranih glasbenikov se je spomladi 2015 v Cankarjevem domu zgodil večer jetniških pesmi Vitomila Zupana. O premieri smo pisali v naši reviji, bile so in so še vedno tudi ponovitve. Izšla je plošča songov.

Morda za začetek nekaj vtisov, Vita in Jani. Zupanove pesmi namreč še vedno odmevajo.

VITA: Te pesmi so pisane v praznino, nevede, ali bodo sploh kdaj uzrle luč dneva. A so jih, zahvaljujoč izključno Ifigeniji Simonović. Med temi iz zapora pretihotapljenimi rokopisi so bili tudi notni zapisi znanih predvojnih šlagerjev, melodije, za katere pa se (dokler jih nisva z Janijem dobila v roke) ni vedelo, da so besedila, ki so zapisana pod njimi, pravzaprav nova, Zupanova. Glasba in ne le poezija je bila očitno pomemben del njegovega preživetja v ječi. Ko mi jih je Ifigenija predala, se je vse skupaj začelo odvijati po principu snežne kepe: eno poglavje je odprlo drugo. K sodelovanju sem povabila Janija in kmalu sva odkrila kup zanimivosti, znanih in neznanih plasti Vitomila Zupana, ki sva se jih z radovednostjo lotila raziskovati. Vitomil piše, da mu lahko vzamejo vse, a tistega, kar je v sebi prinesel v ječo, mu ne more vzeti nihče: spomin, sanje, upanje, ljubezen. Z Janijem predstavljava dve različni bolečini duha. Mentalno in fizično, ki sta brez stičišča, a vendar ves čas prisotni.

JANI: Te pesmi so odkritje, predvsem nas preseneča obilnost. Sam Vitomil Zupan je bil do njih zadržan – a v tistih težkih časih jetništva so ga ohranjale pri pameti in mu dajale smisel in razlog za preživeti. Kot sam pravi, je večkrat pogrešal tisto »jasnost«, ki prežema človeka v takih mejnih situacijah. Naše stokanje ob težavah je le scrkljano otroško negodovanje proti eksistencialni grozi tedanjega zapora.

Kako je šlo z izborom? Zupanova jetniška zapuščina je precej zajetna. In dogovori, kdo bo kaj pel …?

VITA: Ko sem se znašla pred tistim zajetnim kupom poezije, sem prvič pomislila, da je morda res bolje, če sprejmem Janijevo velikodušno ponudbo, da sam pripravi osnovni predlog izbora. Pa se ta scenarij ni izšel. Jani je pripravil predloge, njegovi so se mi zdeli naravnost imenitni, a mojim je nekaj manjkalo. Moj notranji glas, ki me usmeri v zgodbo, je še nekaj pogrešal. Tako sem se lotila branja zbirke (z 2.500 pesmimi) še sama. In se je spet pokazalo, da bližnjice ne obstajajo. Če hočeš stati za interpretacijo in konceptom kakršnega koli projekta, moraš imeti široko podlago, znanje in vedenje. Ničesar ni moč preskočiti. Nabor je v nadaljevanju zagotovo obogatilo dejstvo, da sva jih izbirala diametralno. To je bila cela ekspertiza, rezultat pa prigaran. Mislim, da sva na koncu iz vsega izluščila dovolj aktualen in sodoben koncept.

JANI: Nastop preveva dvojnost: na eni strani neobveznost in celo kičastost svobode in na drugi rešetke in obup. Vita je ona podoba zunaj – šlagerji, kar nekakšna nezavest vsakdanjosti; in jaz – pesmi in želja biti del te profane vsakdanjosti. Ifigenija Simonović je prepisala na tedanji WC-papir zapisane pesmi. Tega je, kot je že omenila Vita, za sedem knjig. Če kdo rabi kakšno besedilo za uglasbit, je v Pesmih iz zapora ogromno materiala. Pisava knjižic je lična in izjemno disciplinirana. Knjižice so v NUK-u in so bile razstavljene leta 2014 na razstavi ob njegovi 100-letnici rojstva. Sam jih je tudi zvezal. Tedaj si pač vse moral napraviti sam. Danes je podobno, le da moraš podpisati druge pod svoje delo. Tako je tudi z najino CD-ploščo njegovih pesmi.

Jani, uglasbljal si precej vidnih pesnikov, od Villona naprej, spopadal si se tako z izročilom slovenskega slovstva kot z izročilom evropskega (glasbenega) teatra. Vita, ti pa si kot interpretka, pevka, izvajalka in organizatorica takisto preorala marsikatero tovrstno ledino. Križanje vajinih notnih črtovij je v pričujoči predstavi zahteven izlet, na katerem lahko seveda uživamo, še bolje pa je, če se ob njem tudi zamislimo. O poeziji, glasbi, varieteju … Se zdi, kot da se v tej predstavi srečajo Paul Newman iz filma Hladnokrvni Luke, Lotte Lenya in Mackie Messer, seveda v inkarnacijah vajinih odrskih, a verjetno tudi intimnih person – s tem mislim na doživljanje poezije Vitomila Zupana skozi že obstoječe in nove uglasbitve. Kako sama doživljata to reč?

JANI: Pri meni gre malo tudi za mojo didaktično naturo profesorja, malo za zgodovinski spomin in malo za radost odkrivanja in razumevanja. Ravno zgodovinski spomin se maliči z dnevno političnimi koristmi. Smo na pragu fašizma in manipulacija ne izziva niti ciničnih reakcij umnikov. So sicer redki kritični rezervati. Predstava je opomin in svarilo, da žica in gavtre niso rešitev problema. Opozarja nas, da bomo morali vsi po Zupanovi poti, če popustimo.

VITA: Preorala sem res razne ledine glasbenega gledališča. Od Ježka, Brechta, klezmerja, ženske poezije, različnih evropskih avtorjev. Za menoj je dolgoletna praksa in vsem sem skušala nadeti lasten izraz. Gola reprodukcija me ni vznemirjala, še manj zanimala. In ravno zato še nikoli nisem imela toliko težav s spopadanjem z likom kot tokrat. Šlagerji so žlahtna zapuščina minulega časa, zelo normirana in v lastne tradicionalne okvire ujeta forma, Zupanov spomin na neobvezno lahkost svobode na oni strani rešetk in željo po njej. Njegova besedila so napisana mojstrsko. V vseh kiticah enak ritem in enaki poudarki. Zelo spevno. A kaj, ko me tovrstna metrika niti najmanj ne mika. Manjkal mi je prosti verz, počutila sem se popolnoma omejeno znotraj te preproste forme. A kot bi rekel Jani, so težave le priložnost v novi delovni obleki. In tako sem problem obrnila v izziv. Glede primerjav o Lotte Lenyi in Mackieju Messerju pa moram pritrditi, da nisi prvi, ki naju tako doživlja. Zupan je že najin tretji skupni projekt in ravno pri Brechtu sva sodelovala prvič. Najverjetneje nehote in nevede, na neki nezavedni ravni res razvijava odrsko dvojino v tej luči. Kontrastna sva.

Vitomil Zupan je nekatere svoje pesmi napisal na melodije že znanih šansonov in popevk italijanskega, francoskega porekla. Izvajalci iz tistih davnih let ti bržčas niso tuji, pa me zanima – izvirne izvedbe melodij je moč dobiti na YouTubu? Kako pa je z vajino zbirateljsko žilico? Vaju je prijelo vse to zbrati na ploščah, morda gradivo v tej obliki že premoreta v svoji zbirki … skratka, kako je s to dimenzijo in vajinim tovrstnim zbirateljstvom nasploh?

VITA: Dovoli mi najprej manjšo korekturo. Mirno lahko ostanemo dosledno pri izrazu šlager. Namenoma se mu nisva hotela izogniti. Besede šlager v tem primeru ne gre razumeti slabšalno.

JANI: Hotela sva umestiti Zupana v njegov čas, in ravno šlagerji so najočitnejši izraz blazirane vsakdanjosti. To so vsakokratni sedativi. Danes imajo isto funkcijo. Njegova besedila na te melodije so upor in on dodaja plehkosti eksistencialni drget.

VITA: Večina šlagerjev je bila res dosegljiva na YouTubu, ampak da bi jih lahko našel, jih moraš seveda najprej poznati. Torej potrebuješ predznanje. In če nimaš enciklopedičnega spomina, kot ga ima na primer Jani, ti YouTube prav nič ne pomaga. Kar pa se zbirateljstva tiče, sem si v mladosti divje nabirala glasbeni arhiv, brskanje po zgodovini različnih žanrov je bilo nujno. Moja zbirka je dragocena, a žal večinoma neuporabna. Tehnologija se je v mojem času zamenjala tolikokrat, da si ne predstavljam, koliko časa in sredstev bi potrebovala, da bi vse skupaj prenesla v današnjo, digitalno obliko. Pri meni se najdejo še magnetofonski trakovi, kasete, mini diski, vinilke, stari gramofoni, magnetofoni, razne snemalne naprave itd. Ne zbiram več, ne gre. Obupala sem nad to idejo.

JANI: Sam imam precej teh stvari doma, ker me je to vedno zanimalo. Ferréja, Brela … Precej tega sem nabavljal.

Predstava naj bi že na začetku imela tudi ploščo, na kateri bi bile zapisane vajine izvedbe.

JANI: Očitno se moramo sprijazniti, da se moramo spoznati na vse, če hočemo preživeti. Pri tem nekateri pomagajo, druge pa moramo vleči s seboj, saj se brez njih ne sme. Slovenci imamo težave z zgodovino – kaže, da je ne maramo in nočemo živeti. Smo v lažnem mitičnem obdobju večnega vsakdana. Tokrat je vleko tega škripajočega voza prevzela Vita in jo je to kar koštalo živcev in energije. Vesela sva, da je plošča izšla in da nismo obupali. Na koncu štejejo dosežki, ne žrtve.

VITA: Slednjo izjavo si velja zapomniti. Mi bo v bodoče lažje pri srcu – hvala, Jani!

Že ko poslušalec/gledalec lista knjižico s predstave, poseben »gledališki list«, se mu ob branju zahoče dodane dimenzije, ki jo med predstavo sicer sliši in jo na ta način tudi odnese s seboj, pa vendar … Zgodovina zahteva svoje, čeravno je treba priznati, da pri nas nismo ravno dobri arhivarji. Se s tem strinjata? Habent sua fata »disci compacti«, čeprav je v jeseni 2015 plošča končno le izšla?

VITA: Žal se zaradi založniških pravic v odnosu do šlagerjev nič ni izšlo pravočasno in tako, kot bi moralo. A predstava živi svoje življenje naprej, vsemu navkljub.

JANI: Z »avtorskimi pravicami« so nam odvzeli 70 let zgodovine. To zaslužkarstvo uničuje spomin in vzgaja segment odvetniških mrhovinarjev. Ravno to je eden temeljnih razlogov za zamudo in nerviranje. A brez tega umanjka tako potreben časovni okvir in tista nujna tančica minulosti, ki dela stvari znosne.

Vita, morda beseda o vizualni dimenziji predstave. Ne gre samo za interpretacijo, petje, ampak za popolno gledališko izkušnjo. Na odru plešeš, poješ z različnih koncev odra, se pomešaš med občinstvo … Jani je s kitaro nekakšen bolj statičen, djangoreinhardtovski, »ječarski« antipod. Poslušalec/gledalec dobi s tem izkušnjo slavnih pariških šansonskih večerov, morda nekolikanj brechtovsko obarvanih … ali wilsonovsko, če se spomnimo njegovih sodelovanj s Tomom Waitsom. Mimogrede, intenzivnost Zupanove jetniške izkušnje v povezavi z vajino interpretacijo me je za hip prestavilo k Waitsovem Woyzcku. Vse dimenzije, ki jih omenjam, so nujne, interdisciplinarne, kar je seveda del šansonskega izročila, tudi del teatra, še točneje, del Café Teatra. Komentar? In morda še Janijev, »ječarski«.

VITA: Moj izraz se je sicer resda kalil in zorel po pariških beznicah ter včasih še dekadentnih evropskih prestolnicah, a je primerjava z režiserjem Robertom Wilsonom hudo pretirana. Glede na famozne finančne, tehnične, institucionalne in kreativne razsežnosti njegovih predstav bi bil najin Zupan zanj le work in progress. Niti to. Zgolj fragment oziroma nastavek za nekaj, iz česar bi on (že zaradi zanimive Zupanove biografije) vsekakor ustvaril avantgardni spektakel, tudi če bi šlo za minimalistično uprizoritev, kot je najina. Znameniti Wojczek, ki ga omenjate, so Waits, njegova žena Kathleen Brennan in Wilson skupno ustvarili kot nadrealistični kabaret. Predstave nisem uspela videti, zgolj odlomke s pomočjo YouTuba, sem pa o njej domala vse prebrala. In tako tudi tukaj ne najdem sledi najinega Zupana. Morda le v atmosferi, ki ste jo začutili, ta pa seveda izhaja iz tradicije kabareta in varieteja, Café teatra, diši po Berlinu, Parizu ali züriškem Cabaretu Voltaire. Vendar so pri najinem projektu temeljne pesmi, vse ostalo, tudi vse, kar je gledališkega, je le nakazano. Pred publiko sva želela razstreti nekakšen zemljevid Zupanovega notranjega sveta, v katerem je samodestruktiven do bolečine, a obenem tudi romantičen; te zgodbe sva na odru sestavila v življenje in jim dodala novo dimenzijo. Obudila sva jih, presnovila skozi čas in čustva ter sestavila v novo zgodbo, v kateri utripata dva pola, ženski in moški.

JANI: Jaz sem v arestu. Sedim. To je moški pol, čisto preprosto. Sicer pa: pri Vitinih tekstih gre za nekakšno »vsakdanjo neobveznost«, tudi lahkotnost. Eno od bistvenih vprašanj je bilo, kako pri tej predstavi tudi interpretacijsko držati neko dinamiko, da bo vse skupaj res verodostojno. Aranžmaje smo umerili tako, da včasih potegne malce bolj v jazz, da tu pa tam morda vse skupaj zazveni nekoliko bolj sodobno. Na odru sem bil seveda na boljšem: sedel sem in še notno stojalo sem imel pred seboj.

Vita, lani je zaprl vrata festival šansonov La Vie en Rose. Gre za prireditev, za festival širokega glasbeno-literarnega značaja, ki je poldrugo desetletje sooblikoval naš kulturni prostor. Kako po vseh teh letih vidiš našo šansonsko, morda tudi kantavtorsko sceno (tudi ti so bili pomembni akterji na večerih šansona)? Zaprtih ali priprtih duri si festival bržčas nikakor ne zasluži, pa vendar: je kak izhod iz teh »sanj«, kot se je svojčas spraševal že omenjeni Waits?

VITA: To je nehvaležno vprašanje, težko odgovorim nanj nepristransko. Dejstvo je, da tako ogromen glasbeno-pesniški prostor po ukinitvi večera La vie en rose ostaja prazen. Bili smo otok posebnežev sredi poplave vse večjega balasta. Sredstev za uresničevanje mojih idej je bilo vsako leto manj, medtem ko so bila na podlagi vsakoletnih uspešnih večerov pričakovanja občinstva iz leta v leto večja. In tako se znajdeš v slepi ulici, ko si rečeš dovolj, razen če si pripravljen lagati samemu sebi. V danih pogojih, ki so nam bili na voljo, smo naredili v petnajstih letih največ, kar se je dalo. Da bi lahko nadaljevali, bi tovrstna produkcija morala po tolikih letih dobiti institucionalne okvire in profesionalno podporo iz različnih vidikov. Življenje ima pač svoje cikluse. Ta je zaključen. Človek mora naprej, se ne ozirati nazaj, graditi prihodnost na spominih se mi zdi popolnoma brezplodno početje, ki jemlje energijo

Vita, govorili smo že o nehvaležnih usodah nosilcev zvoka, ampak ali si morda vseeno razmišljala o kakih devedejevskih ali avdio zapisih bogatega arhiva festivala? Sploh ker se vsi tako silno trkajo po prsih glede »nacionalnih pomenov« in ker imamo (ali naj bi imeli) založbo, ki naj bi ta »nacionalni interes« tudi uresničevala.

VITA: Nacionalni interes je nacionalen toliko, kot je politika kulturna, v glavnem pa privatiziran in ugrabljen. La vie en rose je na srečo shranjen v arhivih RTV SLO. O DVD-jevskih in ostalih zapisih sicer razmišljam že vsa ta leta. Ampak ali bo zbirka ostala v muzejskih depojih in čakala na strokovno enciklopedično obdelavo ali pa jo bo občinstvo lahko videlo na zanimivi razstavi, to je vprašanje, ki se kot eho odbija od tvojega vprašanja. Jaz sem svoje naredila. Arhivi so polni, bogati in živi. Predajam štafetno palico še drugim.

Zadnja leta se precej pišejo razne biografije in avtobiografije. Monografije manj, sploh znanstvene/raziskovalne. Se vama zdi zdaj pravi čas za poglobljeno raziskavo/razpravo/študijo o slovenskem šansonu in njegovih akterjih? Na področju popevke in zabavne glasbe vobče se stvari kuhajo, dobili smo, denimo, knjigo o festivalu Slovenska popevka, revija Glasna pa se v okviru Zveze glasbene mladine trudi narediti vsaj nek splošen pregled (zabavno)glasbene zgodovine pri nas, pri čemer je s pridevkom »zabavno« treba pri šansonu zelo paziti. Kako sama doživljata te delitve na »resno« in »zabavno« in morda še splošen komentar o omenjenem strokovnem pisnem pregledu?

VITA: Za poglobljeno razpravo je zmeraj čas! Le volje manjka! S tem mislim na institucionalno voljo, država nam skupaj s svojimi institucijami že nekaj časa daje jasno vedeti, da ne ve, kaj početi sama s sabo, kaj šele s kulturo, kaj šele s segmentom, o katerem govorimo. Vsa skrb za tovrstno izročilo je bila in je še vedno stvar privatne pobude, posameznikov. To, kar smo počeli na La vie en rose pa tudi v drugih projektih, vključno z Zupanom, spada v drugo kategorijo. V kategorijo reševanja žive umetnosti, ki bo na ta račun šele lahko postala del nacionalne kulturne zapuščine. Da bo sploh kdo imel možnost in voljo delati strokovni pregled, mi tovrstno »enciklopedijo« zaenkrat delamo na odru. In čas je vedno pravi.

JANI: Kot sem že povedal marsikje – ta neobvezna lahkotnost bivanja iz nas dela potrošnike in tako bomo potrošili slovenstvo. Turbo-folk je ena sama pozaba, a ravno ta kulturna nesramnost in eklektični kompromisi so duh dobe, ki neusmiljeno žre zahtevnejše vsebine. Slovenska popevka, EMA itd. poskušajo vpeljati nekakšna pravila v to lomastenje. Pri tem so privatni interesi nad kulturnimi in dolgoročni cilji se utopijo v napuhu posameznikov na funkcijah. Vse delitve so, žal, stvar lobiranja, beri spletk, in ves naš trud so le skromne uteži v tem prerivanju. Zanimivo je, da le te drobne reči ostanejo, vsi ti krojači okusa pač zginejo. Zato je to pomembno, čeprav se trenutno zdi vse zaman.

Kako, po vajinem mnenju, slovensko občinstvo sprejema uglasbeno poezijo, šansonske večere, malce bolj zahtevno gradivo?

JANI: Glasba je postala kulisa in besedilo moti. To so v operah pogruntali že davno. Besedila so tako plehka in raztegnjena, da ne motijo melodije. So obdobja, ko se posluša besedilo, ampak zapomni se melodija. Pri šansonu in kantavtorstvu gre za odkrivanje in izumljanje – to pa rabi čas in neštete poenostavitve, da postane popularno.

VITA: Današnji poslušalec, ki se je že prenajedel vsakdanjega zelja in fižola komercialne glasbe, včasih pač nima več prostora še za ta kos kruha, ki leži pred njim na mizi. Žlahtno dekadenco bomo v tem novem družbenem kontekstu zaman iskali, prej se je lahko samo nostalgično spominjamo. Seveda del občinstva v krizi vrednot prepoznava dodano vrednost šansona, vendar so s kakovostnimi izvajalci vred v deficitu. Za to so precej zaslužni novi mediji in industrija zabave. Nastaja spirala, ki jo poganja prosti pad. Pri tem mislim na percepcijo družbe v celoti.

Morda zaključimo z vprašanjem, kam gre vajin (Ježkov) vandrovček. Kje bo prešteval konfine, naravnost in krog ogla? Kakšni so načrti, če pobaram bolj prozaično? In seveda, bi rada morda dodala še kakšno besedo k povedanemu, smo morda skozi deset vprašanj kaj bistvenega zgrešili?

JANI: Zgrešili smo vsa bistva, tako da imamo le še malo časa o tem razpravljati v slovenščini. Okupacija je očitna, poglejmo samo napise na državnih ustanovah. Mladi pojejo in že mislijo v rock’n’roll angleščini. Fajn bi bilo, da bi jo spravili na nivo umetnosti, če se že to gremo.

VITA: Nekaj konceptualnih projektov mi še leži na duši in z Janijem zagotovo še nisva rekla zadnje. A kdaj bo, če bo, ko bo … bi morala biti skoraj jasnovidna, da bi si upala napovedati karkoli. Sposobna sem abstraktnega razmišljanja in to mi nekako drži glavo nad gladino, v teh norih časih, v kakršnih živimo, pa še posebej.

Hvala za pogovor!