Z minimalizmom usukniti pozornost k sebi

Samo Kutin, samonikla glasbena in umetniška osebnost iz Čadrga nad Tolminom, je v navezi z Ano Kravanja (duo se podpisuje kot Najoua) izdal nov CD s preprostim, a intrigantnim naslovom Tojevsekarsespomnim. Plošča je izšla pri založbi Klopotec, spada pa v cikel muzik, ki že vrsto let vrejo izpod Migovca.

Vsega je »kriva« naveza dvojčkov Sama in Janija Kutin, ki sta svoj rodni kraj spremenila v eno samo zvočilo. Kot popolna samouka sta v glasbeni svet zdrsnila iz neke notranje nuje in potrebe po ustvarjanju, okolje, kjer sta pasla krave, sirarila, delala v štali in poslušala naravo, pa ju je dobesedno poklicalo, da ga ozvočita še na tak, recimo temu umetniški način. Najodmevnejši je nedvomno projekt Salamandra Salamandra, pri katerem je sodelovalo že veliko glasbenikov, spremenljiva zasedba pa se je temu primerno odzivala tudi z izjemnimi ploščami in raznolikimi godbami. Fenomen ni ostal neopažen, nasprotno, prerasel je samega sebe in postal živi bencin na kurišču slovenske etno-improvizirane glasbe. Zagorel je žarko in jarko, bogato pa sta ga podmazala domače mleko in skuta. Fantastična novost je skozi čas dobivala mnoge izrastke, potomce, variante, premetanke in zasedbe in vsaka je po svoje ozvočila svet pod Migovcem. Tudi ko se je zvokovje razlilo po svetu, se je iz novih in novih zvočnih kombinacij vedno oglašal domači hribovski glas. Vas je dobila, poleg predalpske, še globalno zvočno podobo, ki se je hitro širila po prostoru. Gre pravzaprav za krasen primer ljudskega, spontanega (beri prostega vseh omejitev) ustvarjanja, kjer beseda »ljudski« nazadnje pomeni samo še »človeški«, ustvarjanje pa postane totalna kreacija in živorodna umetniška akcija. Da je to fenomen, priča takojšni odziv javnosti, ki je samosvojo Samovo in Janijevo glasbo sprejela brez predsodkov in z našpičenimi ušesi.

Samo Kutin in Ana Kravanja sta z duom Najoua ena od variant zgoraj omenjenih vzgibov. Tokrat sta sedla v najtišji kot svoje kreativne izbe in se odprla minimalističnim zvokom kalimb (včasih smo temu rekli tudi afriški klavirček) ter zvoncev. Na prvi posluh se nam utrne misel, da gre za ambientalno, iz neke praznine porojeno godbo, ustvarjeno z enim samim namenom, da poslušalec z glasbenikoma meditativno ponikne sam vase. Toda ni tako, meditativnost je v najžlahtnejšem pomenu besede zemeljskega, stvarnega izvora. Ritmični vzorci, kar se na določenih delih plošče (sploh pa v gratis dodatku, ki ga po dolgih minutah tišine dočakamo kot nekakšen rezime in zapik krajevne, vaške zvočnosti z dejanskimi posnetki kravjih zvoncev in na koncu še »svetovljanskega« hrupa letala, ki leti nad idilo) lepo slišijo in čutijo in imajo ruralno podstat. Resda želi muzika z repeticijo in minimalizmom usukniti pozornost k sebi, k svoji samopodobi, toda učinek je konkretnejši – plošča nam prinaša metaforo Čadrga, v katerem je ravno toliko Afrike, kot je tudi v vaški skupnosti sredi Konga prisoten Čadrg. Svet je tu popolnoma poenoten in en. Ne kot metafora, temveč kot dejanska istost okolja, ki raste iz tal, ki živi na tleh in zveni naravno.

Zato je zvok globalen in odprt na vse strani, kakor kravji zvonci, ki so prava aleluja življenju. Skladbe z albuma so nanizane brez kakšne posebne programske sheme, tudi naslovi so spontani in očitno dodani po nastanku skladb. To mogoče na eni strani kaže na improvizirani koncept, ki se je oblikoval med delom, po drugi strani pa uveljavlja princip svobode, ki je nujno za potreben za takšen način oblikovanja. Spominja celo na igro, radoživo izmišljanje, skoraj otroško spogledovanje z zvočno maso, ki se ponuja v okolju. Krasno je takole brez predsodkov ustvarjati in se ne ozirati na stilske uzance, na modne trende »velikih« in kar je še takih uslužnih variant muziciranja. Samo in Ana sta očitno zares padla v zven kalimb in zvoncev ter se tam prepustila toku naključnih in zanju ključnih vibracij.