Zanašanje na elektroniko

Četrti album Vala 202 z naslovom Imamo dobro glasbo je nastal z rahlim zastojem, prvi nabor posnetkov namreč ni povsem zadovoljil komisije. A ko je ta ponovno pozvala neuveljavljene in manj znane izvajalce, naj se z več poguma odzovejo na projekt, so rezultati prijetno presenetili in izborniki so na koncu lahko prisluhnili dvesto šestdesetim skladbam. Na plošček so jih uvrstili petnajst, v njih pa se – celo bolj kot v prejšnjih poskusih – predstavijo nova imena. Ker je namen projekta tudi promocija in ocena potencialnih zvezd ter spremljevalcev tukajšnje zabavnoglasbene prihodnosti, naj še sam izpeljem poizkus in ocenim zmožnosti za razvoj in uveljavitev pričujočih ustvarjalcev.

Duo Bojler poje o Mestu duhov, kar je dokaj usklajeno s pristopom hipnotičnega electro-rocka v slogu britanske skupine Garbage. Na sliki spremljajoče knjižice in v YouTube »videu« avtorja nosita na glavi konceptualne bojlerje, in če gre soditi po vzporednem posnetku, ki prikazuje Bojler v precej odmaknjenem letu 1986, se pod masko skrivata nekdanja pankerja Darko Kaurič in Bojan Lapanja. Kakovost posnetka ni naključje, navsezadnje je nastal pod producentskimi prsti Iztoka Turka, vprašanje pa je, kako pogosto in resno bo »dobra glasba« pritekala iz tega vodnjaka.

V tem smislu so Lei'Yh (poglej jih?) bolj obetavni. Pesem Revolucija? Pa dež je napovedan se je na radijskih valovih prijela, medtem ko skupina na Facebook profilu navaja zanimive indie vzornike. Sicer gre za glasbenike, ki delujejo v skupinah Miss.Bee in Unimogs Band, njihova kemija in melanholija pa se zdita prepričljivi. Tudi besedilo je aktualno, le na trenutke se obregneš ob malce bolj oglat jezikovni rob.

Jana Sen je posnela skladbo Če vedel bi? Človek, ki se odbija med stranicami poetičnega trikotnika Pengov–Melodorom–Severa Gjurin, zato lahko na podlagi slišanega govorim le o precejšnjem potencialu, ki morda nikdar ne bo do konca udejanjen. Edino Janino sled najdem na MySpaceu v pesmi Preko vseh mej, skupaj z zanimivim podatkom, da prihaja iz Novega mesta, bržčas aktualne slovenske rockerske prestolnice.

Aleš Štefančič oziroma Alee je kitarist, tekstopisec, pevec in gledališčnik iz Postojne (roj. 1981). Na samosvoji ustvarjalni poti je spremljevalni vokal posodil dolgi vrsti izvajalcev slo-pop-rocka, medtem ko mu v sporočilih manjka idejne prodornosti in pronicljivosti. Posledično tudi glasba stavi na preverjene obrazce, ki so sicer izpeljani korektno in poslušljivo, a nič več kot to. Rockersko markantnost Novega mesta sem že omenjal, med drugim jo seveda razpihuje skupina Kill Kenny. Ta mlada zasedba bi z uspešno prepesnitvijo angleških besedil v slovenska zavrtela bistveno večji orkan, kot se morda komu zdi, a več o tem v eni od prihodnjih recenzij. Skupina Areola se predstavlja z Navodili za ljubezen. Izstopajoči pečat v tej muziki je izpovedni moški vokal, ki eksperimentira z višinami, počasnosti ritma pa vliva bizarnost, kakršno najdeš med neizpolnjenimi pticami v kakšnem nočnem bistroju ob koncu tedna. Edina pesem na spletni strani skupine je na las podobna albumski.

Eva Breznikar je na sceni malo manj kot desetletje, začela pa je v skupini Makeup2. Kasneje je sodelovala z različnimi izvajalci, delala je kot glasbena piarovka in komentirala zasedbe v oddaji Glasborola. Nadela si je umetniško ime Evil Eve. V pesmi Ne bi, hvala ponuja korekten in neposreden feminizem (»Si nesramno lep, ampak še vedno ti kuha mama …«). V njej najdemo kanček P!nk, kanček gotičnih vplivov in zopet … kanček Garbage. Stopnja provokacije je zavidljiva, a vokalni potencial, ki ga slišimo v drugih pesmih (Nisem dobra vila), je zgolj povprečen.

Obroč iz Ilirske Bistrice igra bolj ali manj klasičen rock z osebnimi in socialno angažiranimi besedili. Pesem Najlepši ples sicer potegne na kakšne Motörhead, a skladbe, ki jih najdemo na MySpaceu, kažejo predvsem na iskanje identitete in izraza, ki zaenkrat še ni zares dorečen. To se lahko spremeni ob morebitnem prvencu.

Kantavtor Gorazd Lampe se trudi z jezikom, kaj drugega mu ob minimalistični druščini vokala in kitare tudi ne preostane. Inovativne metafore v pesmi Travnik in drevo so se hitro usedle v ušesa urednikov na nacionalnem radiu, medtem ko so skladbe na Lampetovem D albumu iz leta 2010 pospremljene še s klavirjem ter kontrabasom. Poetična surovost, ki pa ji manjka nekaj pripovedne niti.

Deseta pesem, Rit pa srajca, je delo benda L.S.D. Ko obravnava nenehno druženje dveh mladostnih prijateljev, radijskim valovom prinese tematsko svežino, ovito v zabavni punk. Prvi vtis obeta kariero kakšne Zablujene generacije, če se bo med vrstice prihodnjih komadov vrinila kakšna preživeta (ali še bolje premagana) bolečina, pa mogoče lahko pričakujemo presenečenje.

Kiti so druščina priznanih pesnikov in glasbenikov Andraža Poliča, Esada Babačića in Nina de Glerie. Pesem je Ljubezen. Ne bi bilo slabo, ko bi se iz Kitov razvilo kaj več, slišano namreč premore še za odtenek globljo subtilnost kakor v Poličevem dosedanjem delovanju v okviru projekta Hamlet Express. Kriva bo violina.

Naslednja na albumu je zasedba Gustav Fevd s počasno, ambientalno, poetično Jesenjo. Bolj kot besedilo prepriča glas, ki spomni na novogoriške Avtomobile, a hkrati bega podatek, da je bila pesem posneta med 30. 5. 2010 in 11. 7. 2011, kar je seveda lenoben časovni razpon.

Zasedbo Amfibia sestavlja elektronski zanesenjak Stanislav Špegel alias HouseMouse, ki ima za seboj več kot desetletje pestrih angažmajev, pridružita pa se mu Boštjan Leben in vokalistka Mateja Starič. Kerubin je biblično angelsko bitje, ta naziv pa pesem pridobi z namenom, da bi ljubezen med moškim in žensko dvignila na neke vrste duhovno raven. Glasbeni vzorec, ki pospremi besedilo, na drugi strani prihaja iz zgodnjih devetdesetih, ko je elektronski pop že izgubil nedolžnost osemdesetih. Podobno nekaterim stvaritvam Regine.

Špegel se pojavi tudi kot avtor skladbe Confuzit dueta Fuzit, v katerem vpreže saksofonista Jureta Pukla. Funky kombinacija, s katero se vrnemo v pop-jazzy poskuse iz prejšnjega stoletja, kakršne sta izvajala Quincy Jones ali Candy Dulfer.

Album zaključi melodična mladež z imenom Furry Walls oziroma »kožuhasti/kosmati zidovi«. Let You Go je melodičen napev s sintetizatorji, ki uspešno posnemajo elektronske inovacije osemdesetih let, poskusi v maternem jeziku pa bi lahko pokazali, koliko se v septetu skriva duha skupine Videosex. Gre za osnovno rock postavo (bobni, bas, kitara, klaviature, vokal) z dvema dekletoma, zato delno spominjajo tudi na hrvaško zasedbo Lollobrigida. Zanimivo tudi v živo. Naj na koncu strnem, da se na Valovi zgoščenki iz leta v leto pojavlja več izvajalcev, ki poskušajo z elektronsko-producentskimi prijemi preseči koncertno neaktivnost, pomanjkanje karizme, povprečen besedni zaklad ali glasbeno neznanje. Upajmo, da je to leto prineslo vrhunec tega pojava in da bo komisija naslednjič še bolj sledila opazki, ki jo sama zapiše na ovitek: »Živa glasba je tista, ki dela sceno živo.« Vsekakor pa je pozitivno, da ima Val 202 možnost plasirati nova imena na prepričljiv in verodostojen način, česar bi se resnično morala zavedati širša glasbena javnost – od založb do radijcev, novinarjev in izvajalcev.