»Zavrzi pravico, mati!«

V Odzvenu smo že pisali o koncertu zaporniških pesmi Vitomila Zupana, premiera je bila v Cankarjevem domu enajstega aprila letos. Zdaj je z malce zamude med nami album, ki dopolnjuje koncertne pesniško-zvočne zapise Zupanovega zaporniškega opusa. Vita Mavrič in Jani Kovačič sta tako še na nosilcu zvoka sopodpisala eno pomembnejših poglavij sodobnega slovenskega šansona.

»Če danes pogledam te pesmi, prav nič ne vem, ali so kot berilo kaj vredne ali ne, samo to vem, da so košček nekega življenja,« je v Levitanu svojčas zapisal Vitomil Zupan. Na plošči srečamo dva kratka odlomka iz romana, ki ju prebere Radko Polič; slišali smo ju tudi na že omenjenem koncertu. Album Vitomil Zupan – šlagerji in pesmi iz zapora je konceptualno zasnovan podobno kot koncert in je bil posnet v studiu Grabnar in Studiu 14 Radia Slovenija v letih 2014 in 15. Tudi zasedba skorajda čisto ustreza koncertni: srečamo minimalistično opremljene pesmi v izvedbi seksteta z Vito Mavrič (glas), Janijem Kovačičem (glas, kitara), Jako Puciharjem (klavir), Anžetom Langusom Petrovićem (kontrabas), Juretom Rozmanom (bobni) in Boštjanom Grabnarjem (harmonika); v živo je harmoniko igral Gašper Konec. Občutek je torej povsem šansonski ali, če hočete, šlagerski v najplemenitejšem pomenu te besede, če vemo, da je polovica pesmi ubrana po glasbeni podlagi starih francoskih in italijanskih šansonov in kancon. O tem smo že govorili v aprilski recenziji koncerta, a vseeno napravimo tu kratek prelet: šest pesmi temelji na melodijah šansonov z repertoarja Edith Piaf, Georgea Brassensa, Charlesa Treneta, Tina Rossija, Rine Ketty idr. Preostanek pesmi nosi pečat avtorskih uglasbitev Janija Kovačiča (šest) in v enem primeru, v pesmi Temni blesk, pianista Jake Puciharja. Skladatelja sta z uglasbitvami zvesto sledila duhu pesmi in se nista polotila nikakršnih preveč deviantnih prijemov, ki se v podobnih klasičnih rimanih pesmi pogosto razidejo z besedilom.

Kar zadeva pevsko interpretacijo, se zdi, da se na plošči križata »hamburška wilsonovska šola« (Kovačič, prevajalec in interpret Toma Waitsa, bo vedel, o čem govorim) ter žlahtni pariški šansonski vokalizem (v primeru Mavričeve). Nekje v ozadju slišimo trkati Lotte Lenyo, Burroughsa in seveda, kar je najpomembnejše, izrazito interpretacijsko prepoznavnost obeh pevskih protagonistov. Če pa privzamemo, da je (v prenesenem pomenu) vse »zgolj rock’n’roll«, gre na plošči zlasti za nadaljevanje žlahtnega izročila trubadurske umetnosti, čemur ne bi oporekal niti sam avtor besedil, obvladovalec klasične forme. Na pričujoči plošči se to obvladovanje pokaže v najboljši luči: tudi tiste pesmi, ki sledijo nekoliko romantiziranemu izročilu klasične ljubezenske lirike (Temni blesk), delujejo izvirno in učinkovito; tudi na papirju. Plošči je priložena knjižica z besedili in kratkim spremnim esejem v slovenščini in angleščini.

Krog zaporniških balad Vitomila Zupana je torej zaključen, pričakujemo pa še kak koncert, bodisi promocijski bodisi kar tako, čisto iz želje, da (spet) slišimo te pesmi v živo. Za tiste, ki jih še niste ujeli, je zdaj tu aperitiv v obliki plošče. Na tem mestu za zaključek velja navesti morda vsaj najudarnejšo kitico iz pesmi Maliki, ki smo jo (deloma) postavili v naslov tega prispevka: »Zavrzi pravico, mati, / pravica človeku laže, / zavrzi resnico, mati, / tudi ta je lažnive baže.« Verzi, napisani nekje pred več kot polovico stoletja, še vedno držijo. Kot tudi tile iz Galjotov: »Če še ljudje krivijo hrbte, / če še nad njimi žvižga bič, / če še nasilnik v blagrih plava, / naj vzame vse hudič.«