Žongliranje z beati v dveh hitrostih

Ob dobri letini lahko elektronske albume domačih ustvarjalcev preštejemo na prste ene roke, ponavadi tudi takrat, ko dveh prstov ne utegnemo iztegniti. Kar je precej nenavadno, če za referenco vzamemo nepregledno množico elektronskih albumov v zahodni glasbeni produkciji. Je pa hvalevredno dejstvo, da večinski del domačih elektronskih albumov mirno lahko primerjamo z dosežki zahodnih producentov. Če se opremo na letni pregled najzanimivejših domačih plošč po izboru Radia Študent, pravzaprav edinega tovrstnega domačega izbora bolj angažirane glasbe, lahko celo ugotovimo, da vsaj ena od približno treh elektronskih plošč navadno konča med peterico najzanimivejših albumov aktualnega leta. To pomeni, da so domači elektronski ustvarjalci zelo dobro obveščeni o aktualnih trendih. Podobno lahko zapišemo za dve plošči, ki sta luč dneva ugledali v teh dneh; drugi dolgometražec dvojca BeatMyth ter (nekoliko krajši) prvenec enega vidnejših domačih didžejev Borje Močnika alias Borke. Izrazno sta plošči sicer zelo različni, vendar gre v primeru obeh za potomca hiphopa, ki se opirata predvsem na členjenje beatov.

Mitja Pritržnik (Mike Preeters) in Igor Vuk (PlankTon), producenta za imenom BeatMyth, sta domačo elektronsko sceno s prvencem prevetrila pred tremi leti. Skozi prizmo sorodnega breakbeata, ki je vrhunce beležil nekje na prelomu tisočletij, sicer ni šlo za kakšno novo domislico, toda dvojec je vanj vtrl dovolj lastne vizije, da ga je opazila domača elektronska publika. Nova plošča Questionable Image je v tem pogledu nadaljevanje uspešne formule, s to razliko, da so ideje bolj izpiljene, dodelane. V elektronski glasbi od producentov običajno pričakujemo vselej sveže pogruntavščine, toda dvojcu tu v prid govori dejstvo, da je ustvaril precej izviren izraz. To pa je za plesno elektronsko glasbo, ki jo skoraj po pravilu narekuje generičnost, vsekakor pohvalen dosežek. Malo je namreč takih plošč, ki jih lahko brez sence dvoma hipoma pripišemo posameznemu producentu. Res je sicer, da pomembno vlogo tu igra sodelovanje z N'tokom, vendar ta prepoznavnost na površje pronica tudi v instrumentalnih skladbah.

Tudi nove skladbe brez izjeme zaznamuje izrazito plesno razpoloženje, za katero se zdi, da je enako učinkovito tako v kontekstu klubskega veseljačenja kot tudi bolj množičnega rejvanja na večjih prizoriščih. Dobršen del skladb namreč razpira neko epsko dimenzijo, kakršne smo, denimo, vajeni od producentov big beata, pa čeprav se BeatMyth izogiba big beatovske pop forme. Na eni strani to pomeni, da med štirinajstimi novimi skladbami ni nobene, ki bi v sebi skrivala potencial pop hita, na drugi strani pa album prav zato lahko razumemo kot neprekinjen set plesnih viž, namenjenih lovljenju plesne evforije. Slednjemu v prid govori tudi N'tokovo emsijanje, ki se bolj kot z vsebino ukvarja z vzpodbujanjem plesnega drajva, apetite po bolj tradicionalnih koncertnih odrih pa nenazadnje razkrivajo priložnostni vložki gostujočih inštrumentalistov. Za »rockovsko dimenzijo« sta tokrat soodgovorna Moveknowledgementov bobnar David Cvelbar in Jani Jež, kitarist punkrockovske zasedbe Real Life Version, presežki pa kljub temu še vedno slonijo predvsem na zanimivih elektronskih domislicah osrednjega dvojca. In prav tu lahko najdemo prostor za edino kritiko; zdi se namreč, da bi potencial zanimivih elektronskih domislic Pritržnika in Vuka pogosto lažje zadihal brez dodatnih akustičnih pritiklin.

Pričakovano je velik interes zabeležil (EP) prvenec Borke, ki že dobrih deset let velja za enega najdejavnejših domačih didžejev. Ker v svojih setih priložnost rad daje žanrsko širokemu naboru, ga je v tem času spoznal dobršen del klubske publike, v zadnjih letih predvsem tisti, ki spremlja smernice prenovljenih hiphoperskih, soulovskih in funkovskih muzik. To potrjuje tudi plošček What Sticks, s katerim Borka predstavi svojo različico t. i. beat(s)ov, hiphoperske izpeljanke, ki izjemno popularnost beleži predvsem skozi delo losangeleških producentov. Ker se praksa močno opira na vzorčenje hiphopa in sorodnih muzik, to vsaj v teoriji pomeni, da je manevrski prostor za izvirnost oziroma lastno, prepoznavno estetiko razmeroma omejen. Borka to zadrego elegantno in premišljeno reši tako, da vzorce raje kot v neštetokrat prebranih severnoameriških godbah nabere v zapuščini jugoslovanske (šlagerske) popevke. Sicer je res, da te vzorce največkrat razcepi v nerazpoznavne prafaktorje, toda obenem ohrani ravno dovolj nemodificiranih motivov, ki v njegov izraz vtisnejo prepoznaven pečat.

Borkov recept je na videz razmeroma preprost. Prednost pred odkrivanjem novih pogruntavščin dobi poznavalsko brušenje uveljavljene beats forme, brez nepotrebnega kompliciranja in kvazi intelektualiziranja. Posamezne ideje spretno sestavi v sedem (downtempo) skladb z glavo in repom, kar je v tovrstnih muzikah še vedno prej redkost kot pravilo. Raje kot na abstraktno, zgoščeno formo se nasloni na starošolska izročila hiphopa, ki stavijo na osmišljeno kompozicijsko celovitost. Vendar to oziranje v preteklost ne pomeni, da plošček What Sticks ni v koraku s časom. Glede na produkcijo in zvočno podobo njegov EP v ničemer ne zaostaja za aktualnimi beats smernicami. Razlika je le ta, da so trendovski albumi vse prevečkrat le nepregledna sosledja številnih (sicer pogosto zanimivih) nastavkov, medtem ko Borka svoj prvenec sestavi iz skladb, ki vsaka zase pove svojo zgodbo. Včasih je ta funkovsko igriva, še večkrat soulovsko senzibilna in, kar je posebej razveseljivo, pogosto elektronsko raziskujoča. Vsekakor ni naključje, da so posamezne skladbe še pred objavo že opazili profilirani tuji blogerji, bržkone pa bo plošček ob koncu leta krojil tudi vrh najzanimivejših letošnjih dosežkov.