Zveneči ostri robovi

Zasedbi Trojnik je, pač za potrebe uvodne predstavitve, nekoliko sitno določiti pričetek. Smiselneje se zdi njeno genezo previdno umestiti na začetek tekočega desetletja in v sledeča leta, tekom katerih se je vzpostavila ohlapna konstelacija muzičistov, ki prepoznavno, a ne ekskluzivno ali uniformno, spadajo v aktualno sceno svobodne improvizacije. Njena fizična in geografska osišča so znana in niti niso zamejena na Ljubljano, njen najmočnejši institucionalni krov je verjetno Zavod Sploh (tu je obravnavana plošča izšla), tisti najznačilnejši modus operandi pa so ad hoc sestavi muzikantov, ki zaradi kontinuiranega skupnega muziciranja na delavnicah (recimo v okviru Raziskave, refleksije ter v goriškem kotlu Zlatka Kaučiča) in razmeroma rednih koncertov niti niso toliko ad hoc. Predvsem jih zaznamuje nestalnost, ki je hkrati stvar (spontane) ideologije spontanizma in obenem čisto konkretne omejenosti koncertnega potenciala in interesa publike. Navadno te zasedbe za svoje ime zgolj navajajo imena članov, s čimer do neke mere tudi zamejijo domet svojih časovnih ambicij.

A Trojnik si je vendarle nadel ime in spomnim se, da se mi je to pred prvim koncertnim snidenjem v zimi 2014 zdelo dokaj odveč, češ, »ja, Grom, Cene in Vid bodo nekaj improvizirali, kaj zdaj čjo«. Pa je bilo hitro jasno, »kaj zdaj čjo«, in sicer so zelo očitno izstopili iz glasbenih tropov, značilnih za svobodno improvizacijo, in prešli v nekaj, kar je zanimivejše, a po svoje tudi regresivno, namreč v klasicistični free jazz ter v precej varno zasnovano razpiranje starih kompozicij Tomaža Groma, ki sem ga tedaj sploh prvič slišal igrati standardni jazzovski kontrabas. In na pogled je res užival; morda je bil to guilty pleasure v vzpostavljanju glasbe, ki je pač že programsko eruptivna in ki poleg tega, ugibam, za večino impro muzikantov nosi nekaj nostalgičnega patosa. Tedaj sem po koncertu zapisal, da »so stvari še nedorečene …«, kar »so po svoje pokazali tudi glasbeniki, ki so koncert fino, nepretenciozno zaključili že po dobre tričetrt ure. Češ, 'work in progress, tule je pač ena od postaj, uživajte'.«

Pa se je izkazalo, da v tistih opažanjih še zdaleč nisem predvidel obsega te nedorečenosti. V letu, ki je sledilo tistemu prvemu javnemu nastopu, so kontrabasist in elektrofonik Tomaž Grom, saksofonist Cene Resnik ter perkusionist Vid Drašler spisali in nato razprli čisto nov set kompozicij, jih koncertno preigravali in se z za naše loge res izdatno zagretostjo lotili snemanja plošče. In nemara je ravno ta kopica snemalnih seans in koncertov ter predvsem njihova podmena, da mora plošča nositi več teže kot še en živi nastop, šele formirala zasedbo Trojnik, ki se je s ploščkom Moje uho ima ostre robove (izšel je februarja 2015) po dobrem letu dni spet vrnila v nestanovitna nedrja neidiomatske improvizacije (spotoma pa zavrgla vse tiste nove kompozicije). A le na neki način. Od zgoraj omenjene nestalnosti se trojica ne odmakne le v sestavu, marveč tudi v zvočnem pečatu. Ta ima sedaj bolj konkreten in lasten trajektorij, predvsem pa jasno in prepoznavno obliko, ki je na plošči izdatno izpiljena.

Najizrazitejša oblikovna prvina Mojega ušesa je nemara pridušenost, ki pa ni udušena. Saksofon Ceneta Resnika se le v enem komadu pri koncu albuma res razvname v ognjenih barvah freejazzovskega saksofona, sicer ga Cene bolj tako kot tonalni inštrument rabi kot dromljajoči stroj, ki šumi, sopiha, žvižga in reže, v vsem tem materialu pa se vseskozi nahaja ter občasno realizira potencial za nakazane melodije in vznik tistega zlatega zvoka regularne rabe. Tudi Vid Drašler že sicer redek nabor činel v svoji minimalistični bobnarski bateriji nekako pušča ob strani in, recimo, odpre ploščo s trepetavim pulziranjem opne ter z igranjem z njegovo frekvenco, spet drugje pa bolj kot na ritmu dela na odzvenu bas bobna. No, kontrabas je že tako nekako pridušen inštrument, pri čemer Grom radostno debele tone in žmohtne jazzovske figure seveda zamenja za svoj regularni orodjarij (ekspliciran na lanski solo plošči Sam za …), a z njim ravna zelo varčno in manj predirno in rezko kot v drugih svojih glasbenih izvajanjih. Minimalističnim Vidovim repeticijam dodaja posamezne precizno odmerjene in čiste tone, spet drugje dvojnemu šumu Vida in Ceneta nežna godrnjanja z lokom.

Ta muzika bi znala gladko zaiti globoko v udušene in izsušene krajine, če ne bi bilo druge pomembne prvine – zvenenja. To namreč do obisti preveva ploščo, iz katere kar kipi prostorskost in ki se zdi, kot da lebdi v praznem 3D prostorju. Poleg same igre muzičistov k temu efektu zagotovo pripomoreta še prostranost dvorane vrhniške glasbene šole, v kateri se je plošča snemala, ter veteranski (tonski) mojster Janez Križaj, ki je poskrbel za mix in mastering. Kolikor vem, je bilo to prvič, da se s celotnim oblikovanjem zvoka izdaje pri Zavodu Sploh ni ukvarjal Grom; in vsaj pričujoči izdaji se to lepo obrestuje.

Delovni koncept Mojega ušesa, pa čeravno odkrit retroaktivno, izraža verz Primoža Čučnika: »Važno je, da poči, a se ne pretrga«, v katerem je mojstrsko zajet notranji ritem in naboj neštetih umetniških del, niti ne nujno glasbenih. Skladbe na plošči se namreč ogibajo velikih, ognjevitih erupcij, a so zato polne subtilnih pokov in razlivov, ki se dogodijo kot izraz nakopičene energije, ne pa tudi kot njena razrešitev – če že, so te lepo na vrsti na koncu komadov, ki so v sebi sklenjene celote. So v glavnem kratki, dolgi po tri ali štiri, tu in tam nekaj več minut, toliko pač, da izrišejo posamezne skice. Včasih zvenijo kot gosto pokljanje gozdnega podrastja, ki sproti raste iz dialoga Tomaža in Vida, nad njima pa piha veter, čez katerega odbija zvok sline v pločevini saksofona. Ritmične matrice se včasih z nekaj zamika prekrivajo in plasti ritma so lahko tudi drobne napake v sinusoidi in rezi v šumu. Sploh je Gromova elektronska manipulacija izredno efektivno atmosfersko orodje, ki se zaradi razširjene rabe inštrumentov težko razloči, kar z druge perspektive pomeni, da sama muzika spominja na elektrofonične krajine in ne na, recimo, maniro suhega in abstraktnega free jazz tria, kjer je zasedba ne tako dolgo nazaj tudi že bila.

Njena na plošči izkazana postaja je baje ravno sovpadala s slovesom Tomaža Šalamuna, čigar verz »Moj svet bo svet ostrih robov« je delni koren naslova albuma. Ta ostrina ni toliko rezkost kot predvsem jasnost, tako ideje kot zvoka. Trojnik res niso več na začetku omenjeni profil ad hoc nastavljene in v individuumih utemeljene zasedbe, marveč enovit kolektiv, ki je v to poenotenje tudi veliko vložil in ravno to poenotenje je kompozicijski moment sicer docela improviziranega materiala. Moje uho ima ostre robove je s preciznimi rezi postavljen zvočni sistem, ki je hkrati prostran in intimen. Fragmente free jazza preči z Le Corbusierjem, ki mu je v očesu zraslo uho.