Oktober je za jazz!

Dogajanje na področju jazzovske glasbe je v Sloveniji izjemno razgibano že vrsto let, celo desetletij. Ponašamo se z najstarejšim big bandom na območju nekdanje Jugoslavije, ki je hkrati eden najstarejših, vse od ustanovitve (1945) neprekinjeno delujočih profesionalnih jazzovskih orkestrov v Evropi (Big Band RTV Slovenija). Potem imamo tu še številne ljubiteljske big bande (npr. Jazz Punt Big Band, Big Band Krško, Big Band Grosuplje), izobraževalne institucije, ki dosegajo visoke standarde v mednarodnem merilu (Konservatorij za glasbo in balet z jazz oddelkom in od letošnje jeseni Akademija za glasbo z univerzitetnim programom za jazz), vrsto svetovno uveljavljenih in nagrajenih jazzovskih ustvarjalcev (npr. Jure Pukl, Marko Črnčec, Žan Tetičkovič), lepo število abonmajskih ciklov, ki niso nujno izključno namenjeni jazzovski glasbi, a jo redno umeščajo v svoje programe (Cankarjevi torki, Jazz Ravne, Jazz v Studiu 44 itd.), delavnice, namenjene mladim šolajočim se glasbenikom, ki se v večernih urah pogosto prelevijo v spontane ali vnaprej načrtovane koncertne dogodke (Kreativna Jazz Klinika Velenje, Jazzinty, Jazz Kamp Kranj), in medije, katerih programska shema vsaj delno sloni na jazzu (Radio Koper, ARS). V preteklosti smo imeli tudi revijo, posvečeno izključno slovenskemu jazzu (Jazzopis), stalno delujoč jazz klub (Jazz Club Gajo) ter vrsto samostojnih jazz festivalov, s pomočjo katerih se širijo glasbena obzorja tako lokalnega kot vseslovenskega občinstva te izvorno ameriške glasbe. Festival je slogovno raznolik in pokriva tako uveljavljeno glasbeno osebnost z vplivom v širšem jazzovskem prostoru (Andy Sheppard), eksperimentalno večžanrsko izraznost (Jim Black), svobodne improvizacijske postope (Gal Furlan) in moderne jazzovske oblike (David Mozetič) kot tudi vokalni jazz (Mia Žnidarič) in klasični jazz, ki ga večina slovenskih jazzovskih festivalov spregleduje, izjema je le Jazz Kamp Kranj, na katerem pa pogrešamo novejše jazzovske oblike.

Medtem ko so se Jazz festival Ljubljana, Jazz Cerkno, Festival slovenskega jazza in nekatera druga tovrstna prizorišča že usidrali globoko v zavest poslušalcev jazza, novogoriški Oktober Jazz ostaja v veliki meri prezrt. Natančnejši pogled razkrije, da ne gre za samozadostnost festivala, ampak za odraz njegove neodvisnosti od prevladujočih jazzovskih struj v Sloveniji. Oktober Jazz se zaradi svoje obmejne lege od nekdaj bolj ozira čez mejo, v Italijo, kar ga takoj naredi precej posebnega. Unikum v našem prostoru je ta dokaj mladi festival jazza – upoštevajoč enoletni premor pred tremi leti, je letos potekal osmič, izšel pa je iz cikla Jesenski glasbeni tris, ki je med letoma 2004 in 2014 gostil izvajalce jazza, bluesa in gospela – iz več vsebinsko utemeljenih razlogov.

Njegova letošnja izdaja se je odvijala med 25. in 29. oktobrom in je sledila že od ustanovitve začrtanim programskim smernicam, ki zajemajo tri večere slovenskih jazzovskih ustvarjalcev ter dva koncerta, posvečena tujim umetniškim praksam s področja jazza. Pri izvedbi slednjih dveh se festival, za katerim stoji Kulturni dom Nova Gorica, organizacijsko povezuje s čezmejnim društvom Controtempo iz Krmina, s katerim ga veže več kot dve desetletji dolgo sodelovanje, in tamkajšnjim festivalom Jazz & Wine of Peace. Ker oba poleg svetovnih in evropskih produkcij na različne odre pozorno postavljata projekte jazzistov iz Furlanije – Julijske krajine, ne čudi, da je v slovensko obarvanem prvem delu festivala eden od večerov tradicionalno posvečen Novogoričanom, drugi klasičnim oblikam jazza, tretji pa modernejšim izrazom, pri čemer je vrstni red naključen. Poleg tega festival v Novi Gorici, ki bo skupaj z italijansko Gorico evropska prestolnica kulture 2025, v primerjavi z ostalimi slovenskimi jazz festivali nima spremljevalnega programa v obliki fotografskih razstav, delavnic ali predavanj, ima pa zato spremljevalno vsebino v podobi festivalskega dnevnika. Cilj tega je približati jazzovsko glasbo širšemu občinstvu, k obisku koncertov spodbuditi še koga, v prvi vrsti pa glasbeno manj poučenemu poslušalstvu ponuditi nekaj osnovnih orodij za lažjo recepcijo slišanega, kar je v skladu z občo držo te kulturne institucije, katere primarni cilj je med drugim kulturno-umetniško izobraževanje vseh generacij v širši regiji. Poleg tega se Oktober Jazz od drugih festivalov razlikuje po tem, da dogajanje ni razpršeno čez cel dan. Koncerti so enkrat dnevno v večernem času (prvi trije dnevi), koncertni dogodki, izvedeni v sodelovanju z italijanskim festivalom, pa se ustaljeno odvijejo v soboto dopoldan in nedeljo popoldan.

Festival na že skoraj desetletje trajajoče oktobrsko slavljenje jazza privablja občinstvo z obeh strani meje ter celo iz Avstrije. Organizatorji v središče postavljajo samo glasbo, ljubezen do glasbe in inovativnost, izpovednost in družbenokritičnost, zato je Pierluigi Pintar, predstavnik društva Controtempo, ki skupaj z umetniškim vodjem Maurom Barduscijem skrbi za potek festivala Jazz & Wine of Peace, letošnja srečanja zaradi tragičnega vojnega dogajanja v svetu posvetil miru. Pavla Jarc, direktorica Kulturnega doma Nova Gorica, ki pripravlja tudi program Oktober Jazza, je festival odprla z lokalnim izvajalcem, kvartetom z Ajdovsko-Goriškega, katerega vodja (in avtor večine kompozicij na lani izdanem albumu Almost Blues) je bobnar Gal Furlan, ki ga poznamo tudi kot organizatorja dogodkov v Klubu Štala v Lokavcu pri Ajdovščini. V Gal Furlan kvartetu, ki je nastal z mislijo na dolgoročno skupno raziskovanje izraznih možnosti, so poleg Furlana še saksofonist Jure Boršič, kitarist Anton Lorenzutti in basist Timi Vremec. Vsi so se šolali pri Zlatku Kaučiču, kar je bilo tako v kompozicijskih kot izvedbenih rešitvah občasno mogoče zaznati (skladbe 4 now, Funny hat from a chinesse store). Kljub temu so glasbeniki z ostrimi obrati, ki so ločevali skupinsko igro od solističnih improvizacijskih vložkov, mestoma uspeli presenetiti in se izkazati kot dobri melodiki (Rainy window). Izhajali so iz bogate dediščine jazza in se obenem napajali pri rocku, funkyju, afrobeatu in še čem.

Sledil je večer, posvečen avtorski glasbi novogoriškega saksofonista Davida Mozetiča, ki je z David Mozetič 5tetom predstavil kompozicije z drugega albuma Being & Becoming, s katerim naj bi javnosti postregel v pričetku prihodnjega leta in ki je s svojo osemstavčno jazzovsko suito vsebinsko precej drugače zasnovan kot prvenec Towards New Horizonts. Mozetiču so se na odru pridružili kitarist Marko Čepak − Maki, pianist Blaž Pahor, kontrabasist Ilj Pušnik in bobnar Gašper Peršl. Z izjemo Pušnika, čigar vloga ni prišla pretirano do izraza, ker je ostajal na ravni spremljevalca oziroma ritmičnega odrejevalca, je vsak od njih pomembno prispeval k stilno razgibani celoti in je pri tem dobil priložnost, da v solu razkaže še z individualnimi lastnostmi oplemeniteni izraz. Prva tretjina koncerta je nekoliko zanemarila klavir, ki je dobil opaznejšo vlogo, ko je Mozetič za potrebe dveh kompozicij saksofon zamenjal za flavto, najbolj pa je zasijal v sklepni skladbi Bor, napisani za klavir in kontrabas. Nasprotno je Peršl z domiselno izbiro palic, udarjalk in metlic poudarjal atmosferičnost, Čepak pa je tenkočutno pospremil (podvojil) saksofonske linije (Carnival, Awakening, Invocation), tako da je v ospredje stopila barvna skladnost obeh glasbil, nekoliko manj pa avtorska širina, v kateri so se zrcalile tako harmonska bogatost in ritmična razvejanost kot melodična gibkost, estetska dovršenost in improvizacijska nedorečenost.

Festival bi se na tej točki lahko tudi zaključil, a ker so bili napovedani še trije koncerti, je bila vrnitev h koreninam žanra, v katerem najdemo elemente severnoafriške kulture, evropske klasične glasbe in ameriške umetnosti, z organizacijskega stališča več kot smotrna. Za to je poskrbela pevka Mia Žnidarič ob spremljavi mednarodnega Steve Klink Tria v sestavi pianista Steva Klinka, avtorja glasbe vseh njenih izvirno slovenskih skladb, kontrabasista Volkerja Heinza in bobnarja Marcusa Riecka. Večer je ponudil preplet inštrumentalnih kompozicij s Klinkovega nedavno predstavljenega albuma Trilogy in Blue z že znanimi uspešnicami Mie Žnidarič, ki segajo k napevom iz klasične jazzovske pesmarice in skladbam, za katere sta besedila prispevala pesnika Feri Lainšček in Svetlana Makarovič. Vokalno obarvani del koncerta je v povezavi s slovensko besedo vključeval kanec melanholije, ki jo je topli, mehki glas še podkrepil. Po drugi strani je v skladbah s prve polovice minulega stoletja (marsikatera ima korenine v katerem od muzikalov) v ospredje stopil pevkin občutek za swing. Obe veščini sta se prepletli v sklepni baladi Somewhere Over the Rainbow, v katero so domišljeno vstopali klavirski vložki, vokalistka pa je očarala z gladkim valovanjem čez besede. Klink se je v svojem delu programa opiral predvsem na folk, blues in gospel ter tekoče prehajal med pripovedno močnimi temami in izpovedno krepkimi solističnimi improvizacijskimi vložki, pri čemer je ostajal dominanten, saj se ni ne Heinzu ne Riecku v poteku koncerta posrečilo pritegniti pozornosti s kakšnim bolj kreativnim prispevkom. Večer je vseeno ponudil pristen in redko slišani klasični jazz, ki je bil izveden sugestivno in je morda malce manj prepričal kvečjemu zaradi nepotrebnih spremnih zgodb. S tem se je prvi del festivala Oktober Jazz zaključil. 

Nadaljevanje je postreglo z dvema mednarodno obarvanima koncertoma, na katerih sta se kot že vrsto let poprej srečala festivala Oktober Jazz in Jazz & Wine of Peace. Če so pretekli trije večeri potekali v mali dvorani Kulturnega doma Nova Gorica, je razširitev občinstva na čezmejne jazzovske navdušence zahtevala selitev v veliko dvorano. Tam sta se na oder povzpela italijanska pianistka Rita Marcotulli in portugalski kontrabasist Carlos Bica, ob njiju pa je pričakovano največ pozornosti vzbujal vodja tria, britanski saksofonist Andy Sheppard, po katerem se trio tudi imenuje (Andy Sheppard Trio). Sheppard se je s tema glasbenikoma v prejšnjih dveh desetletjih srečeval ob različnih priložnostih, za to priložnost pa ju je povabil s sodelovanju pri izvedbi kompozicije, napisane v času družbenega distanciranja in sestavljene iz motivičnih drobcev, ki podpirajo soustvarjanje daljših melodičnih improvizacij, podmelodije in gradnjo homogenih ritmičnih struktur. V prvi plan so stopili nežno in gladko fragmentirano, vsebinsko pa zaključeno fraziranje Shepparda, razgibane klavirske pasaže Rite Marcotulli in večnivojske basovske linije, izvedene s posebnim občutkom, tako da smo v njih lahko zaznali veliko več od samega zvena in odzvena posameznega tona. S tem so trije individualni glasbeni izrazi stopali v stik in gradili impresivno skupno jedro tako iz tradicionalnih kot tudi novejših, bolj inovativnih metod izražanja. 

Prav slednjim je bilo odmerjenega največ prostora na sklepnem dogodku festivala Oktober Jazz, ki je potekal v Vili Vipolže v Goriških brdih in je bil od vseh koncertov iz letošnje bere najbolj avantgardno obarvan. Program je pripravil newyorški bobnar Jim Black, ki je v preteklosti pogosto sodeloval s Carlosom Bico. Zasedbo, s katero je izvedel angažirane kompozicije, spodbujene z besom, ki je rastel v njem v času omejitev zaradi koronavirusa, je poimenoval Jim & The Schrimps. Za to priložnost se je povezal z mladimi evropskimi glasbeniki − saksofonistoma Asgerjem Nissnom in Juliusom Gawlikom ter kontrabasistom Felixom Henkelhausnom, ki med drugim sodeluje z Mirno Bogdanović. Skupaj so se podali v raziskovanje energičnih ritmov in se predali improvizacijam, ki so od vseh zahtevale izjemno pričujočnost, pri čemer pa se je neprestano poudarjal sočni preplet saksofonov. Motor tematskih in precej melodičnih skic je bil vseskozi Black, ki je narekoval dinamiko skupinske igre in navsezadnje tudi dokaj pogoste dvogovore tenorskega in altovskega saksofona. 

Dogodkoma, organiziranima v sodelovanju z italijanskim festivalom Jazz & Wine of Peace, je sledila degustacija vin (v soboto vin iz Vinske kleti Fornazarič z Vogrska, v nedeljo briških), kar je bila lepa priložnost za obiskovalce, da izmenjajo mnenja o slišani glasbi in festivalih, ki sta se v nedeljo sklenila in zaprla svoja vrata do prihodnjega oktobra. 

Vmesni čas je ljubiteljem jazza na voljo za temeljitejši premislek o slišanem, za udeležbo na drugih jazzovskih festivalih in dogodkih s težiščem na jazzu. Smiselno je tudi razmisliti, zakaj Oktober Jazz v slovenskem prostoru še ni dobil priznanja ali vsaj pozornosti, saj premore vse lastnosti, ki jih potrebuje dober glasbeni festival, katerega primarni cilj je nagovarjanje splošnega, ne le z jazzom povezanega poslušalstva. Med najbolj očitnimi razlogi je nedvomno ta, da festival osrednjo pozornost namenja novim produkcijam slovenskih izvajalcev (letos je bilo morda nekoliko preveč lokalnih glasbenikov), jih (v manjši meri) dopolnjuje s predstavitvijo tujih projektov in si prizadeva vzbuditi pozornost pri širši javnosti z informativno-vzgojno in poljudno-strokovno oporo (festivalski dnevnik) in neformalnim klepetom ob degustaciji vin. Festival je slogovno raznolik in pokriva tako uveljavljeno glasbeno osebnost z vplivom v širšem jazzovskem prostoru (Andy Sheppard), eksperimentalno večžanrsko izraznost (Jim Black), svobodne improvizacijske postope (Gal Furlan) in moderne jazzovske oblike (David Mozetič) kot tudi vokalni jazz (Mia Žnidarič) in klasični jazz, ki ga večina slovenskih jazzovskih festivalov spregleduje, izjema je le Jazz Kamp Kranj, na katerem pa pogrešamo novejše jazzovske oblike.  

Kulturni dom Nova Gorica s svojo programsko in umetniško zasnovo pozornost na področju glasbe namenja tako klasični kot jazzovski in kakovostni popularni glasbi oziroma žanrom, kot so šanson, slovenska popevka idr. S svojo bogato ponudbo, med drugim v obliki abonmajev, uspešno uresničuje svoje poslanstvo. Vendar iz natanko istega razloga tudi plačuje ceno, kar pomeni, da njegova prednost nehote postaja njegova slabost. In tako se organizatorji festivala Oktober Jazz znajdejo pred izzivalnim vprašanjem: kako prepričati že prepričane?