Ostrina mečev in bobnenje zemlje

Stisnem te k sebi, / oči zaprem, / sanje svoje udejanjam … Tako se začne nova plošča Andreja Trobentarja z minimalistično podporo instrumentalnega tria, ki se na plošči Dar tu in tam razširi za enega do dva člana: tako imamo samega protagonista s kitaro, orglicami in glasom, Borisa Romiha s tolkali in Nina de Glerio z naborom glasbil od brezprečnega basa in mandoline do kitare in klavirja. Glasbena podoba uvodne pesmi Stisnem te k sebi spominja na Dylana tam nekje iz obdobja 1970–71, vendar je štimunga tipično Trobentarjeva … Spomnimo se njegovih prejšnjih glasbenih izdaj, bodisi v bendu Sedem svetlobnih let bodisi v Na lepem prijazni ali tudi solo, denimo na lanskem Festivalu šansona in že kdaj prej. Njegov nabor je tako pastoralno minimalističen s folkovskimi ali etno prizvoki (Stisnem te k sebi, Val za valom, Gosta je hosta) kot rockovski (Sava), včasih pa se kombinira z rahlim soulovskim in funkovskim pridihom (fusion) (Soldat). Če v skladu z nekaterimi naslovi pesmi in glede na zapisano zasedbo pričakujete pritajeno lirično petje, ne bo nič – Trobentar je tudi v bolj liričnih vsebinah oster in samosvoj: Stisnem te k sebi je zgolj navidezno lepa ljubezenska pesem, ton Trobentarjevega glasu da slutiti na distanco od ezoteričnih vsebin, podobno je v pesmi Breza, ki jo Trobentar »odpelje« zgolj z glasom. Oda brezi se konča z verzoma »kdo je ta svet preklel / komu se osel smeje«. Zgolj vokalnih pesmi je za lep kvartet (še Lev, Košana in Med nebom in zemljo).

Kljub temu nam Trobentar tu in tam odpre vrata v trubadursko lirično izročilo, ki ga podpre z godali (Jelena Ždrale z violino in violo), a to stori po svoje: čeprav se nam zdi, da gre za lirično opisovanje narave po dežju, kmalu vpelje protagonista: njo in njega, ki … razlagati to zgodbo bi bil spoiler, kontekst pesmi (recimo raje prizor iz nje) pa najdete na naslovnici.

Andrej Trobentar je eden od redkih ustvarjalcev pri nas, ki z delom in življenjem dejansko uteleša podobo samospevca. Poleg Pengova, Breclja in Kovačiča ga bo literarno-glasbena zgodovina slejkoprej ustoličila kot ključnega sodobnega besedno-glasbenega umetnika v zoru definicije Townesa van Zandta, ki smo jo na teh straneh že navajali in govori o presežku glasbenega pola, ustvarjenega poleg presežka besednega. Na začetku tega niza kot nekakšen empirično-duhovni mecen stoji Ježkova podoba, a navedeni ustvarjalci so svoj opus nekoliko drugače kontekstualizirali in tudi pri konsistenci opusa se marsikje pozna razhod z Ježkom. Trobentarjev vpliv je tam, kjer mora biti, že zdaj velik, to bi vam ustvarjalci sami potrdili, denimo Same babe.

Pa angažiranost Trobentarjevih pesmi? Ves čas je prisotna, morda najbolj naravnost v pesmi Soldat, a tudi v navidezno liričnih vsebinah ves čas slutimo nekakšen prikrit posmeh današnjim časom in ljudem (še Lovec, Mravlja …). Kot se spodobi, je tu tudi samoironija (Misel).

Lepa pastorala torej po temeljitejšem poslušanju razkrije precej več: Trobentar je po dolgem diskografskem počitku naredil album, ki mu stežka najdemo enotno oznako, čeprav ima ves čas rdečo nit v naravi in, kot smo že zapisali, nekakšnem vsaj navideznem liričnem pristopu. Vendar to nikakor ni glasba, ki bi jo poslušali kot kak nedeljski klavirski koncert; to ni »lepa« glasba v ozkem pomenu besede. Je ostra glasba, ki jo označuje tudi ustrezni glas. Glas, ki nikakor ni všečen, ni romantično pesniški, niti umirjen in odmaknjen, kot denimo Pengovov. To je rockerski glas, samoironičen, ravno prav mehek, če želi biti, in razkačen, če se mu zdi.

V zemlji je torej pisano pismo …