Otroci srebrne emulzije

V Ljubljani rojeni Zoran Vujović – Vuja se v Beogradu ukvarja s številnimi umetnostnimi zvrstmi: kot scenski fotograf je delal pri Union filmu, igral je Zokija v Pejsažih v megli Joce Jovanovića, ukvarjal se je s performansom in video artom, kot fotograf je sodeloval pri raznih časopisih in revijah, od leta 1991 je bil snemalec na TV Studio B, posnel je številne glasbene spote in koncerte, med drugim protivojni projekt vsezvezdniške skupine Rimtutituki, pri katerem so sodelovali člani skupin EKV, Partibrejkers in Električni orgazam, ki so se marca 1992 vozili s tovornjakom po beograjskih ulicah in se z rokenrolom zoperstavljali vojnemu brezumju.

Še preden je Zoran Vujović – Vuja občinstvu na Metelkovi predstavil svojo fotomonografijo Deca srebrne emulzije, ki je izšla pri založbi Službeni glasnik (ta je pred leti izdala že Vodiča po novom talasu Jugoslavije), smo si navzoči za lažje razumevanje beograjske scene osemdesetih in devetdesetih let ogledali polurni Vujovićev dokumentarni film Akademija republika, ki govori o slavnem klubu Likovne akademije med letoma 1981 in 1995. Vuja je s filmom osvojil novinarsko nagrado na Marčevskem festivalu kratkega in dokumentarnega filma v Beogradu ter prejel priznanje Andyja Warhola za kamero in avtentično ozračje na festivalu v Košicah.

O knjigi sta ob Vuji spregovorila njena urednica Gordana Milosavljević Stojanović in Petar Jončić, ki je gradivo priredil za knjigo. Vuja si je za naslov izbral tehnični pojem, saj je knjiga zasnovana na črno-belih fotografijah, katerih osnova je občutljiv sloj srebrne emulzije. Na 220 Vujevih fotografijah prepoznamo kultne novovalovske bende in njihove sodobnike, kot so Partibrejkers, EKV, Električni orgazam, Haustor, Azra, Figure, Kandinski, Satan Panonski idr. »V knjigi so poleg velikih zvezd, ki so dosegle tudi komercialni uspeh, prisotne še male glasbene skupine, ki so v tistem času zgolj poskušale zasloveti. Zoran je imel to srečo in možnost, da je obiskal njihove place za vaje v stanovanjih, garažah, podstrešjih, kleteh …,« je dejal Jončić in poudaril, da prav te neznane skupine dopolnjujejo celotno sliko beograjskega novega vala. Knjiga ne temelji zgolj na naboru fotografij, pač pa so v njej prisotni tudi eseji, ki zgovorno pokažejo, na kakšen način so v Beogradu osemdeseta prešla v devetdeseta. Vuja je fotografiral iz navdušenja in potrebe, za to, da zabeleži, kar se je takrat dogajalo v Beogradu. Kot je povedal, novi val v nekdanji državi ni predstavljal zgolj glasbe, temveč način življenja.

Fotografije iz knjige so v glavnem posnete v klubih oziroma razstavnih in družabnih prostorih Akademije in SKC-ja ter z razstav drugod po mestu, precej jih je nastalo tudi na ulici ter beograjskih domačih žurkah. Vuja je bil od leta 1981 zraven zmerom, kadar se je v Beogradu dogajalo kaj ključnega, pomembnega, manj pomembnega, vsekakor pa intrigantnega za sceno. »Jane Štravs, Jože Suhadolnik, Vojko Flegar, Janez Bogataj, Božidar Dolenc, Siniša Lopojda, Janko Dermastja, Matija Praznik … so najopaznejši izmed tistih, ki so beležili ljubljansko 'sceno'. Vujev fotografski modus operandi je zelo razprt, slogovno in tematsko lahko rečemo, da povzema delovanje vseh naštetih 'naših', saj seže od ulice, domače žurke in mode do koncerta, kluba, njegovega občinstva in tja do portreta, tako imenovane umetniške fotografije in nočne reportaže,« je Miha Zadnikar,  organizator prireditve in moderator pogovora, primerjal fotografe, ki so delovali malo prej ali v istem obdobju.

Urednica Gordana Milosavljević Stojanović je poudarila, da se publikacijo lahko bere na več ravneh. Najpomembnejša je umetniška. Avtentično in dokumentarno ulično fotografijo se zlasti ceni v ZDA in ulični arhivi, ki so jih nekateri znani fotografi posneli v šestdesetih in sedemdesetih letih, danes dosegajo astronomske cene. Te fotografije so razstavljene v najeminentnejših svetovnih muzejih. Prepričana je, da bo čas pokazal, da imajo Vujeve fotografije prav tako veliko umetniško vrednost. Drugi segment je dokumentirana zgodba Jugoslavije kot edinstvenega kulturnega prostora, v katerem je imel Beograd najbolj razvito klubsko sceno, Zagreb najbolj liberalno glasbeno založniško politiko, medtem ko je imela Ljubljana medijsko svobodo. Tretji moment je zgodovinski. »Konzumirali smo svobodo, ki smo jo nasledili s strani študentskih gibanj s konca šestdesetih in začetka sedemdesetih, in smo mislili, da smo končno osvobodili prostor. Nismo se ukvarjali s komercialnimi temami, bili smo popolnoma apolitični. Glasba tistega časa je premagala politiko in narodnozabavno glasbo. Mislili smo, da je to normalno in da se bo odvijalo, kakor se je to odvijalo v naših zaprtih krogih. Toda na žalost se nas je demantiralo v vsakem segmentu življenja. Premagala nas je folklora, proti kateri smo se borili. Ta zgodovinska čitanka je namenjena tudi novim generacijam, da dojamejo, da je treba živeti paralelno. Treba je imeti svoj upor, svojo umetnost, toda pomembno se je zavedati realnosti. Moramo prevzeti odgovornost in jasno povedati, da smo zaradi našega hedonizma, narcisizma in umišljenega stališča plačali visoko ceno za svojo svobodo,« je dejala Stojanovićeva. »Predstavitev knjige na Antifa Festu je pomembna, saj pokaže obdobje posebnosti v že tako in tako posebnem jugoslovanskem svetu. Ta je imel kajpak precej notranjih težav in posebno družbeno dinamiko, toda z vprašanjem fašizma se mu na vsakdanji ravni dejansko ni bilo treba ukvarjati. Za odločen antifašizem sta zgledno poskrbeli vladajoča ideologija in teoretska produkcija. Poudariti pa velja, da serija Vujevih fotografij seže v žalobno obdobje, ko je žlahtnost socializma v neposredni soseščini fotografiranih subjektov oz. objektov skrepenela v nacionalistično in avtokratsko paranojo,« je Zadnikar utemeljil umestitev dogodka v okvir Antifa Festa.

Od zunanje družbe izolirani krog beograjskega novovalovskega gibanja se je največ zadrževal v okolici dveh kultnih prostorov: v Akademiji in Študentskem kulturnem centru. Klub Akademija je deloval v kletnih prostorih beograjske Fakultete likovnih umetnosti že v šestdesetih letih, od leta 1982 do leta 2015 pa je v njem delovala diskoteka Akademija, ki je bila središče avantgardnega zvoka v Beogradu. Kar je v Londonu predstavljal Marquee klub in v New Yorku CBGB, je bila za Beograd Akademija; to, kar je bila v družabnem smislu Skadarlija v 19. stoletju, je bila Akademija konec dvajsetega stoletja. Le streljal od Akademije je še danes Študentski kulturni center (SKC), ki je bil prav tako središče beograjske avantgardne scene. Marina Abramović je v njem pričela svojo bogato umetniško kariero. Kot je povedal Zadnikar, je imela Akademija poleg glasbe močno grafitarsko in teatrsko sekcijo ter izrazito konceptualno postavitev, saj so se oprema, osebje, šank, splošni videz kluba menjali in spreminjali dovolj pogosto. Oder je bil zelo nizek – pravzaprav ga sploh ni bilo, kar je dajalo koncertom in drugim nastopom dodatni šarm, tremo, odgovornost, intimo ipd. SKC je bil bolj podoben ŠKUC-u, kjer je deloval muzej moderne umetnosti, kot ga poznamo v današnjem smislu. Akademijo bi lahko primerjali s FV Discom. »Razlika je bila v tem, da je bil pri nas novovalovski večer v rock klubu na sporedu en večer, saj v ostalih večerih DJ program ni sledil samo novemu valu, temveč je ohranjal spomin na pretekle glasbe in novonastale pojave, kot je heavy metal. Kot sem videl v filmu in kolikor sem sam obiskoval Akademijo, so tam vrteli zgolj novi val oz. novi talas. Lahko pa primerjamo Akademijo s FV torkovim novovalovskim večerom,« je dejal Neven Korda, programski vodja FV klubov, in dodal: »Ljubljanski FV Disko in beograjska Akademija sta vsebinsko zelo podobna, toda v množični kulturi je bila Ljubljana izolirana, v tem smislu smo imeli več svobode, na sami sceni je bilo manj uspešnežev iz alternativne glasbene industrije. Mi smo bili subkultura, medtem ko je v Beogradu novi val predstavljal kulturo. Na predstavitvi je bilo večkrat poudarjeno, da jih politika ni zanimala; za razliko od njih je bila politika za nas del življenja.«

Beograjska in ljubljanska scena sta bili v tistem obdobju komplementarni. V Beogradu sta gostovali dve ljubljanski skupini, ki sta pustili neizbrisni pečat na tamkajšnji sceni, Buldožer in Laibach. »Album Pljuni istini u oči, ki je izšel 1975, je naredil revolucijo glede na glasbeno vsebino ter način dizajna ovitka. V jugoslovansko glasbo so prvi uvedli upor. To se je odrazilo na celotni moji generaciji. Slovenija jim resnično mora zgraditi spomenik,« je dejal Vujović. Prav zato je v fotomonografijo kot edinega slovenskega predstavnika uvrstil fotografijo s koncerta Marka Breclja v Akademiji, ki jo je posnel sredi devetdesetih let. Kmalu po prvem koncertu Laibacha, ki se je odvil na začetku leta 1982 v kleti Bloka 4 Študentskega naselja v Rožni dolini, se je skupina predstavila še v Zagrebu in Beogradu. »Laibach je imel enega svojih prvih resnih nastopov v SKC-ju. Koncert je bil absolutno presenečenje za nas, saj česa takega še nismo slišali, spomnim se, da smo še deset dni razmišljali o tem koncertu. Totalno so nam spremenili zavest o glasbi,« je dejala Gordana Milosavljević Stojanović. Ker mnogi beograjski novovalovski bendi niso mogli posneti plošče v Beogradu, so snemali v Zagrebu pri Jugotonu ali v Ljubljani pri Založbi ZKP RTV Ljubljana ter Helidonu. »Ne mislim, da je bil Beograd glede klubske scene kaj posebnega; važno je le bilo, da je beograjska publika sprejela skupino, potem so ji bila vrata odprta po celi Jugoslaviji,« je povedala Gordana. Po mnenju Petra Jončića je slovenska scena v beograjsko vnašala originalno razmišljanje. »Naša scena je bežala od tega in se vse bolj komercializirala. Pri nas smo imeli skupino Jakarta, ki je posnela odličen prvenec, a se je čez dve leti popolnoma skomercializirala. Česa takega se Laibachu ni zgodilo, niso se pustili skomercializirati. Seveda so se zvokovno približali publiki, toda še naprej so ostali avtentični,« je zaključil Petar.