Pankrokarji

»So stripi in so stripi ..., ampak čez Kočevje Špila – Strip jih pa ni!« Bo že držalo. Zdaj ko že sedmič Kočevci preigravajo na kompilaciji, s katero dajejo svojemu kraju najudarnejšo glasbeno vizitko, si takšno (samo)hvalo pač lahko privoščijo. Čez Strip ga ni, zakaj? Že zaradi risarij Igorja Ribiča in kultne spremne knjižice. »Mami, ko bom odrastel, bom glasbenik!« pravi namreč mulo v stripu. In kaj reče mama? »Sinko moj, oboje naenkrat pa ne moreš bit' ...« Kruti nauk, ki ga je moralo dati skozi tokratnih ducat izvajalcev, da bi se zbrali in povezali na Stripu. Kočevje ne tarna, ne joka, ne hlipa. Kočevje špila. Strip morda nima takšne celovite ali tako pestre in zlasti ne številčno močno zastopane ponudbe, toda kar ima, je še naprej produkcijski presežek. Zato je po svoje čudno, da se nobeno drugo mesto, noben drug slovenski kraj ne odloči za kaj podobnega.

Največji izziv Društva kočevskih glasbenikov je, kako na novo osmišljati kompilacijo, ki je že toliko povedala. Če sta na Zastonj (2015) špricali kri in kreativnost in je Urbano (2016) dokazovalo, kaj so prinašali asfaltni ovinki, dokler ni končno spet prišla železnica, po Po Stojni (2017) pa je bil večplastni sprehod, potem je Strip (2018) sporočilno stanje duha. Kočevje špila tokrat tako, da res špila; in še več pove. 

Ker je Kočevje tokrat strip, je takoj lavričasto punk. Zasedba Sintetika je točno takšna, kakršna je dediščina slovenskega punka. Le da jo na novo preizpraša. »Hej, dragi kolega / kako kaj tvoja prisega / a še zmeraj velja / tista beseda?« Zadrega je vse, kar je bil prvenec Katarza.si, in z udarnim uvodom, mitraljezom očitanih vprašanj z neizbežnim odgovorom »rock'n'roll do smrti / rock'n'roll na krsti / itak ja valjda«, pokaže, kako visoko letvico si Kočevje zastavi na vsaki kompilaciji znova. Zadrega je uvod, ki bi lahko v zadrego spravil katerokoli slovensko mesto, ki bi si drznilo lotiti česa podobnega.

Čeprav je tokratna kompilacija krajša, to ne pomeni, da je prekratka za žanrske preskoke. To je Kočevje. Če boste Strip poslušali po vrsti, potem boste iz kluba v mestu in gozdnatem žuru že nemudoma, saj Extended Veins z Blast the Radio pokuka v prodigyjevska devetdeseta. Princip, ki razširi žile in zrelo poslušalstvo spomni, kako širok je lahko bil nekoč enotni žanr celovitega okolja, čas, ko je mainstream sprejemal medse tudi takšen šus in se nezadržno širil, dokler se ni razpočil. Kompilacija Kočevja špila se ni, ohranja vse palete svoje ustvarjalnosti.  

In ker je to Kočevje, se že v tretjem komadu zakurbla motorka, saj je Primož Turk vedel, da Letos huda zima bo. Turk še poje, kako se »zaug« premakne na plus pa o »odletelih ketnah«, kar daje komadu, preprostemu kot zdrava kmečka pamet, brezčasno vrednost, in to je hkrati izjemna produkcija, saj so Skrajneži, ki ga spremljajo, ravno primerna spevna podlaga te zgodbe. Tako pač je v teh koncih, kjer od prstov ne ostane nič, čeprav praskajo po kitarah. Ampak potem, z odrezanimi prsti, ne gre pira pit. Humor, ki ga pač moraš sprejeti, razumeti, dojeti. To je Kočevje. Ko umre optimizem in ko kdo zmrzne, se starša napijeta s šnopsom, mulca pa navijeta džojnt in je vsem spet toplo. E, to je Strip. 

V takih hudih zimah se rodijo zlovešči, svareči, mitski komadi, kakršen je Muza, kjer Charlie Butter Fly najde pot do srca. Kočevski rifovski veljaki si lahko privoščijo tudi malo več, in čeprav to ni najdaljša pesem na komadu, vseeno tako deluje. Kar komadu ne škodi, sploh pa … saj pravijo, da »ne vem več kje je meja / preden se utopim«. Muza je skoraj antični lik na kitarsko izpiljeno podlago, kjer je Strip z zgodbo, napisano do konca, najgloblje v nižinah. Sploh s tako bas solažo. »Vsi ljudje smo lovci na srečo / čakamo okroglo gorečo / v deželi kjer sonca ni / tam so obrazi starih / nihče več ni,« je diametralno nasprotno duetno popotovanje postave Estrellas v Brez moči, kjer je električna kitara kot vozovnica. Sploh zdaj, ko Kočevje končno spet premore železniško progo. Ženski vokal Nike Štefanin je izjemno dobrodošel in prinaša redki moment, ko plošča Strip dobi svetlejše odtenke. Kar pove pesem sama: »Nihče umreti si ne želi.« Upanje, kjer se elektrika spoji z akustiko četverca, ki ponudi morda najspevnejšo skladbo na albumu, na katerem je spevnost povsem v drugem planu.

Četverec Nčodnč je tako zvest udeleženec kompilacije, da se je tokrat spet lahko zatekel k refrenskemu udarcu. Zakrije, pokrije, umakne se v We are gone, ustvari svoj mračni trash svet. To je tisti kreativni trk z realnim svetom, ponazorjen v stripu po sestanku na Sazasu. »Kok je blo na sestanku s Sazasom, si se zmenu?« – »Ne, plunu sem ga v faco.« – »In kaj je naredu?« – »Nič, ker ga je en pred mano že na gobec.«

Gladko bi jih lahko dobil po nosu tudi Roman Zupančič. No, saj jih je. Ker razkrije večno dilemo. Če ne veš, kaj je PMS, je od zgoraj naložena pokora. Produkcija ponudi Zupančiču še eno vrhunsko naracijo, ko kantavtorstvo gladko preseže lokalne gozdove, (kant)avtor pa razkriva življenjske resnice. »Nismo krivi, dragi bratje, vse zakuhal je tist' majster, ki skriva se nad nami gor, / on nam naložil je pokoro, PMS sindrom,« je upravičeno v prvi osebi množine, zaradi česar je PMS kabaretski kantavtorski vic, ki se mu velja nasmejati. Pa sploh ne edini.

Da Kočevje redno najde, kar je iskalo v pisanih devetdesetih, dokaže Joe Krosher s skladbo See You Tomorrow, v kateri si kompilacija primerno vzame malo predaha od sicer pronicljivih tekstnih naukov, izkušenj in želja. Krosher uporabi zlovešči, gozdnati vokal in nadaljuje tam, kjer so začeli predhodniki. Kajti Strip je borba, kar še dodatno podkrepi zasedba Sketne. Nastja Koritnik zavija z vokalom, se igra z njim iz morda nekoliko produkcijsko šibkejšega, a vsekakor garažnega paketa, tako da se da razumeti, kaj vse se dogaja v njeni glavi. Out of my element ravno zaradi svoje bipolarne vokalne podobe (p)ostane potencial. 

Ker tokrat Kočevje zares špila, so redki trenutki izrazito vokalne prezence. Sploh ženske. Nika S se s Finaly Free ovije v delno trip-hop svobodo, s katero večglasno lebdi nad mojstrskim basom. Bi pa ta pesem morda bolje delovala v materinščini, saj angleščina ni tako izpiljena, kot bi pričakovali od komada, ki je pravzaprav v celoti izpovedovanje glavne protagonistke. 

In če kdo ostaja zvest »gozdnati bizarnosti«, kot smo napisali že za Zastonj, ko so predstavili FM Lydio, potem je to kolektiv 4 Dementions. Ne dajo se. Ni teorije. Progresivna fuzija, izraziti enjambementi in podajanje pesmi Četrtica iz enega (kričeči saksofon) na drug inštrument (globoke kitare) prinesejo najdaljši komad, kjer Kočevje pokaže, koliko več si upa, kaj vse premore in da že bo nekaj na tistih gozdovih. Četrtica je totalni odklop, skorajda samopokop oziroma bi to bil, če ne bi 4 Dementions na koncu vendarle prešli v bolj standardni ritem in se poslovili z malo tršim, a klasičnim rock simbolom – presneto nalezljivo kitarsko solažo. 

Nehote tudi zato, da dobi Matthias v sklepnih Molznih kravah ultimativno predolg enominutni uvod z najavo: »Lokalni potniški vlak Kočevje – Ljubljana je pripravljen za odhod na tiru tri.« Njegov lo-fi pristop, hripavo utrujeni vokal, ki se mestoma nevarno približa ideji Working Class Hero (John Lennon), se tokrat bolje obnese, saj deluje ravno prav utrujeno od razočaranja; »minimalec in makarone v lonec«, ko obenem »molzne krave pravijo, da jim gre slabo, in tarnajo, da jim je težko«. In to zdaj, ko sta ostala le »Šarec in Erjavec«, kar je redki poimenski cilj prsta, ki ne žuga, temveč kaže na odgovorne ter se, v Cankarjevem letu 2018, poslovi s tisto z(lo)rabljeno »za hlapce rojeni – za hlapce vzgojeni«, ki pa tu ne deluje poceni ali očitno, temveč – kočevsko. 

In v tem je razlika, še vedno. Kočevje ne tarna, ne joka, ne hlipa. Kočevje špila. Strip morda nima takšne celovite ali tako pestre in zlasti ne številčno močno zastopane ponudbe, toda kar ima, je še naprej produkcijski presežek. Zato je po svoje čudno, da se nobeno drugo mesto, noben drug slovenski kraj ne odloči za kaj podobnega. Po drugi strani pa to ni čudno. Kajti sedma kompilacija neguje, vzdržuje in potrjuje izjemen kreativni zanos kraja, kjer že ime naslednje vztrajne skupine lahko visi, kot pravi strip, na prvi debeli veji. Ali kot sklene strip v Stripu: »Rok, lej, kako lepi ptiči.« – »To so krokarji, veš.« In kaj povedo krokarji? »Mi nismo krokarji, mi smo ... Pankrokarji.«