07.03.2020
Patološki odziv na glasbo oziroma zvoke
V Muzikofiliji Oliverja Sacksa spremljamo zgodbe, v katerih avtor raziskuje moč glasbe skozi izkušnje individualnih pacientov, glasbenikov in običajnih ljudi. S tem materialom se je spoprijela ekipa Anton Podbevšek Teatra in ustvarila predstavo Muzikofilija (Zgodbe o glasbi in možganih).

Tako se glasi uradna definicija besede musicophilia. Je pa to tudi ena od svetovnih uspešnic Oliverja Sacksa (1933, London – 2015, New York), ki je izšla leta 2007. Oliver Sacks je bil zdravnik, nevrolog in profesor, ki je po prihodu v ZDA delal v bolnišnici, kjer so bili pacienti v odsotnem stanju. Po zdravljenju z novim zdravilom so se vrnili v življenje. Zgodba je znana tudi po upodobitvi v filmu Awakenings (1990). Nadalje se je ukvarjal z bolniki s Tourettovim sindromom, avtizmom, Parkinsonovo boleznijo, prividi, epilepsijo in ostalimi nevrološkimi stanji. Pri svojem delu je z dnevniškimi zapiski napolnil več kot tisoč zvezkov; pisal je le z nalivnim peresom ali na pisalni stroj. Vedno znova si je zastavljal vprašanje o smiselnosti človeškega bivanja, ki si ga od nekdaj zastavljajo tudi umetnost, znanost in filozofija. Njegove zgodbe ljudi, ki se borijo z najrazličnejšimi nevrološkimi stanji, so dodobra spremenile naše dojemanje delovanja možganov in človeških izkušenj. V Muzikofiliji spremljamo zgodbe, v katerih avtor raziskuje moč glasbe skozi izkušnje individualnih pacientov, glasbenikov in običajnih ljudi, od tistega, ki ga je zadela strela in je postal pianist pri dvainštiridesetih letih, onega, ki glasbo sliši kot hrup, in drugega, ki ob napadu krčev sliši glasbo, do pacientov s stanji, kot so demenca, tinitus, amuzija, sinestezija in podobno.
V Muzikofiliji spremljamo zgodbe, v katerih avtor raziskuje moč glasbe skozi izkušnje individualnih pacientov, glasbenikov in običajnih ljudi, od tistega, ki ga je zadela strela in je postal pianist pri dvainštiridesetih letih, onega, ki glasbo sliši kot hrup, in drugega, ki ob napadu krčev sliši glasbo, do pacientov s stanji, kot so demenca, tinitus, amuzija, sinestezija in podobno. Svet, ki ga vidijo ljudje z bolnimi ali poškodovanimi možgani, je drugačen, a nič manj resničen. Tudi Sacks sam je oboževal glasbo, pisal je o tem, kako se možgani glasbenikov razlikujejo od tistih, ki se z glasbo ne ukvarjajo, kako melodija in ritem vplivata na človekovo premikanje, počutje. In zgodbe o neverjetni terapevtski moči glasbe ter vztrajnosti glasbenega spomina, ki se upira možganskim poškodbam, dokazujejo, da je glasba za razumevanje človeka, možganov in zavesti pomembnejša, kot si mislimo.
S tem materialom se je spoprijela ustvarjalna ekipa Anton Podbevšek Teatra iz Novega mesta in ustvarila predstavo Muzikofilija (Zgodbe o glasbi in možganih). V njej pomembno vlogo seveda igra glasba, ki je bila zaupana multiinštrumentalistu Boštjanu Gombaču, ki je imel poleg glasbene tudi igralsko vlogo. Igra na preparirani klavir z žicami in izvablja iz njega glasbo in bistvo na drugačen način. Aleš Valič igra vlogo starejšega Oliverja Sacksa, Aljaž Jovanovič pa Sacksa v mlajših letih, njegove paciente in bližnje. Dramaturginja je Jera Ivanc, režiserka Ivana Djilas, na ekranu pa se vrti videoprojekcija (slike možganov s CT naprav pacientov med terapijami), ki je delo Vesne Krebs. V predstavi se je razkrilo meni dotlej neznano dejstvo, da Aljaž Jovanovič spada med igralce, ki so hkrati izvrstni pevci. V nekem trenutku je namreč sedel za klavir in izjemno občuteno zapel tradicionalno irsko pesem Danny Boy. Vrhunsko!