Pet odtenkov sive

Picture Grey je alternativna rock skupina iz Slovenije. Všeč so ji Nine Inch Nails, Tool, A Perfect Circle. Že v tej togi, oskubljeni predstavitvi je povedano ogromno, ne še vse, ampak vsekakor veliko. Dokaj izvirno ime, poigravanje z Oscarjem Wildom, nakaže, da se raje izražajo v angleščini. Navedeni vplivi pa nazorno razkrijejo, kaj, kako in za(radi) koga igrajo. Kot nazadnje, nedolgo tega, na skritem, privat koncertu v Mariboru. Da, še se najdejo taki, ki to delajo za(se) ...

Za tovrstne predane tvorbe, ki nikakor nočejo skriti svojih vzorov in vplivov, temveč se jim inovativno poklanjajo, morda tajming ni nikdar optimalen, kaj šele idealen, toda zasedba Picture Grey je zeitgeistno vsaj ujela povratek ameriškega benda Tool, ki je na Fear Inoculum letos pokazal, kako (pre)drzen je še vedno lahko avtorsko zmešani žanr, če ga vmes pustiš stati dovolj časa. In za to gre, za čas. Za mladost, ki še skače čez jarek. Most ali ne. You(th) je kot (ne)popolni prvenec ponosen, predan, glasen in oster izdelek, ki pa se kot EP, mala plošča, tradicionalno podpiše prej z vprašajem kot piko ali klicajem. Ali pa, v tem primeru, z obojim skupaj: vprašajem in klicajem. Torej You(th)?! You(th) je kot (ne)popolni prvenec ponosen, predan, glasen in oster izdelek, ki pa se kot EP, mala plošča, tradicionalno podpiše prej z vprašajem kot piko ali klicajem. Ali pa, v tem primeru, z obojim skupaj: vprašajem in klicajem. Torej You(th)?!

V uvodnem opisu je, sploh za domače potrebe, neizogibno treba dodati Maribor, Slovenija. Picture Grey združuje tiste, ki rock v mestu ob Dravi držijo pokonci na tradicionalen, predan, zvest način. Glede na hiperproduktivnost (večjega dela) peterca gre postavo jemati kot projekt, vendar ne v zlorabljenem smislu, ko je »projekt« evfemizem za malo bolj produktivno druženje, medtem ko akterji čakajo, da se pa res zgodi nekaj, morda tudi projekt brez narekovajev. Zasedba Picture Grey to zagotovo ni, ker niso taki ne njeni člani ne njena glasba. 

Začetek v mogočni, nazorni in prepoznavni skladbi Paranoia bi težko bil nazornejši in/ali bolj sivo slikovit. Že glasbeno, a tudi z besedilom: »Tako nenadno, da izgubiš smisel, / tako težko, da ti skoraj stre glavo, / kot da bi stiskalo tvoje drobovje, / počasi te grize, košček po košček«. Rock simbolizem v svoji klasični, dragoceni izvedbi. In nadalje v sporočilu, da »če veš, da boš eksplodiral, potem srce nezadržno bije, brez kontrole«. Paranoia je namreč »potreba po teku in begu, stran od stvari, ki te držijo pri življenju, od česa bežiš, je samo igra, narejena z bolečino«. Prepotrebna simbolika, četudi že videna in slišana, ampak v primeru Picture Grey nujna za skladbo, s katero ekipa razkrije, kdo in kaj je. 

Pevka Iva Flisar, ki dobi v šestih skladbah več kot dovolj prostora in ga več kot dovolj izkoristi, upraviči status »ene najbolj nadarjenih rock pevk mlajše generacije v Sloveniji« ne le zato, ker je v videospotih njen obraz tako markantno spreminjajoč se, a vselej konstantno viskozen, predirljiv, prilagodljiv, večplasten. Kot njen glas. Picture Grey vseeno že takoj v Paranoi zagrabi poslušalca, ne okleva in zna tudi preplašiti, če kdo ni pripravljen, da se (še) zakriči. Zakaj? Ker je melodika kitar ravno še dovolj prepoznavna v sicer nezgrešljivo (pre)glasni produkciji. Vane Cafnik, idejni vodja peterca, in Vasja Bajde, mariborska referenca za ostro rock šprudlanje, s kitarama rišeta odtenke sive, črne in bele. To je bistvo, osnova, podlaga. Spuščene, globoke, hripave in hrapave kitare. 

Ampak da se pravo bistvo nemara vseeno skriva v ritem sekciji, pokaže Chained, kjer vrata mraka, ne da bi vanj spustila luč, ker to ni svetla plošča niti za hip, razpreta Samo Šalamon, ki je svojo svetovno znano jazz brenkanje na kitari tokrat zamenjal za globokoumno prodiranje na bas kitari, ter Denis Jančič s svojim poetičnim, liričnim, ekspresivnim bobnanjem. V takih, manj nažigaških uvodih se Picture Grey bolj(e) premika, fluidno, gibko in z ravno pravim pospeškom. »Ni pomembno kdo, kje in kdaj, / mi smo nikogaršnji, mi smo nič / z okovi, ki se bojijo z razdaljo, / le z njimi smo lahko / za vsa pisma, ki smo jih napisali, / s prijatelji in skrivnimi ljubimci / se borimo, to smo mi v okovih, / držeč, držeč, držeč roke nocoj« – takšno je (okorno prevedeno) sporočilo pesmi Chained, ki morda v refrenu ne ponudi takšne ekstaze, kot jo (ne)hote napovedujejo pričakovanja polni verzi. 

Kajti prav za pričakovanje gre. No Horizon namreč nariše, kako skupina slika »sivo« in zakaj nadaljuje oziroma prevzame tam, kjer se je razodel Chained. V mistiki, simboliki in wah-wah prijemih kitare, v katero se mestoma tako radi ovijajo vokali, ko se naposled znebijo zlovešče podlage. Morda prav na tej točki bend Picture Grey postaja bolj zgovoren z inštrumenti, saj se vokal Flisarjeve še ne oddalji od zastavljene vokalne linije, ki mestoma težje, drugič pa spet lažje najde prostor v zapolnjeni zvočni kanonadi. 

You(th) je tako kmalu skupek idej, ki skuša zveneti bolj progresivno kot alternativno, vendar se (ne)zavedno predolgo oprijema osnovne predvidljive izraznosti, kar se izkaže ob koncu skladbe No Horizon, ko klavirski efekti ponudijo dobrodošlo drugačne, a še ne povsem prepoznavne odtenke, ko se skladba »potaplja z odrešiteljem« tam nekje na »robu naših čutov«, ko so »sile tako oddaljene« v »škatli, ki se odpira« v »peklu nevednosti«. 

Vzorec ali po domače mušter pri zgradbi komadov postane toliko bolj prepoznaven, ko Šalamon in Jančič kreneta še v Reminder, kjer si zasedba izdatno da duška. Brez Flisarjeve in v golem inštrumentariju postane Picture Grey toliko bolj zlovešč, neprizanesljiv skupek mračn(jašk)e progresije in šele takrat morda najbolj razkrije svojo fascinacijo nad Trentom Reznorjem in Nine Inch Nails ter njegovim poigravanjem z žanrom, ki mu igra sama po sebi ni blizu. 

Tako je mimobežna pesem Reminder, ki ponudi le okvir, kuliso, ozadje skupinski sliki, zgolj kreativni premor, kakor odlašanje ali bolje napoved. Kajti ko se v Noise vrne Flisarjeva, se zgodi pesem, v kateri zasedba postane vse, kar pravi naslov: trušč, hrup, glasnost, razbijanje, udrihanje, kričanje. Ampak gre za obratno ustvarjen, gradualen hrup, saj je tokrat refren toliko spevnejši, Noise pa produkcijsko najdrznejša skladba na You(th). Četudi že poprej govorijo o okovih, verigah, se šele tukaj zares vsi »spustijo s ketne« in postanejo celostno povezana, uigrana, sporočilna skupina. To je tisto nekaj več. Prav v premorih, dinamiki, refrenih se skriva moč zasedbe Picture Grey. Tudi zato, ker je težko drugače in manj ihteče predati tako direktno sporočilo, kot je »nimam glasu, le svojo pest, / da nadaljujem, trudeč se tako zelo in dolgo, / rada bi šla in razbila obraz, ubila s strahom, / boreč se s smrtjo, / hrup še vedno odmeva v ušesih«. Višja lega v refrenu Flisarjevi, ki večino komada sicer manj uspešno prepriča v megafonskem kričanju, izredno godi, saj se ujame s kitarama, ki se akordno spustita v ozadje, potopi v ritmično bistvo, zaradi česar Picture Grey zares hreščeče zadiha in najbolj uspešno sporoči, da smo »vodje svojih umov«. Kreativna jeza, vredna pozornosti. 

Sklepna Room of 4 se podobno razpre, skoraj že osvobodi, ko toliko bolj sledi Flisarjevi, ki prepriča s še bolj versatilnim vokalom, od šepetanja do napevov, in se (ne)hote približa bolj klasičnim alternativnim skupinam z vokalom tipa Placebo. Distorzirane kitare in globoka ritem podlaga skozi priučeno in navodilom zvesto produkcijo sicer nikoli ne dovolijo, da bi zasedba Picture Grey zavila iz zastavljenih okvirjev, vendar se nakaže, da bi osnovna siva slika lahko dobila dovolj nadaljevanj, da bi bila razstava postala. Zato tudi nemara la-la-lajevski izginjajoči fade-out v Room of 4. Kot napoved, želja, pričakovanje. 

Čeprav niti najbolj naklonjeni časi niso naklonjeni ne kitaram, kaj šele specifičnim žanrskim obdobjem, ko so kitare še skušale kurirati rock muzeje, je You(th) uspešen notranji krik post-mladosti, namenjen v prvi vrsti lastnim idejam, videnjem, izkušnjam. Ni pa nostalgičen album. Niti malo. Ni ne reprodukcija ne goli poklon. You(th) je točno to, kar je sam želel, da bi bil. In čuti se, ko skupina začuti sebe in ne sprejema kompromisov. Pogumno, zaletavo, brezglavo, zvesto. Je mladost. Sama zase.