24.10.2020

Pianistka Adriana Magdovski s Franckovo in Svetetovo solistično glasbo

Kar celih sto dvajset let loči obe klavirski deli, ki ju predstavlja na svojem prvem ploščeku ugledna in mednarodno uveljavljena (mariborska) pianistka Adriana Magdovski.

Franc Križnar

César Franck & Tomaž Svete

Adriana Magdovski

César Franck & Tomaž Svete

Kulturni center Maribor
2020

Kar celih sto dvajset let loči klavirski deli, ki ju na svojem prvem ploščku predstavlja mednarodno uveljavljena mariborska pianistka Adriana Magdovski: triptih Preludij, koral in fuga Césarja Francka (1822–1890) je nastal leta 1884, Druga sonata Tomaža Sveteta (roj. 1956) pa 2004. leta. Zvočnost obeh del je po eni strani podobna, spet po drugi pa antagonistična, gre pač za dvoje del ali kar diptih klavirske glasbe, ki jo je tako očitno začutila tudi naša izvajalka. Tako nekako je namreč zapisala v komentarjih in k podatkom na plošči. Po poslušanju lahko zapišem, da že kar nekaj časa nisem slišal česa podobnega, in pridružujem se pianistkinim besedam, še bolj pa muziki, ko jo ob pisanju poslušam. Iz melodij izhaja ustvarjalni nemir, ki ga je pianistka dobro zaznala, še več, na njem je zgradila vse svoje interpretacije. V harmoniji bi lahko rekli, da je Svete neke vrste nadaljevalec Franckove kromatike. Ta spominja na harmonsko govorico nemških romantikov (npr. Richarda Wagnerja), z možatim izrazom. Klavir Adriane Magdovski stoji strumno, kot stojita deli in notni zapisi, in to ne glede na to, da je plošča izšla v Beethovnovem letu.

Skladatelja in njuni klavirski deli druži po drugi strani poseben odnos do scenske glasbe. Ta se v asketski klavirski glasbi povsem razgali: v njej ni ne glasbenega odra ne zunajglasbenih priveskov, zdaj sta pred nami samo in izključno Franckova in Svetetova glasba. Njun klavir je povsem suveren, brez gledališke prezence mu čisto nič ne manjka, v obeh primerih gre namreč za kompletno in kompleksno solistično klavirsko askezo. Četudi se tu pa tam v Franckovem triptihu prikrade v ospredje njegov (orgelski) patos, pa ta še vedno ostane v mejah zglednega in zgolj klavirskega okusa. Svete je morda v svoji Sonati, v kateri so stavki asketsko naslovljeni 1., 2. in 3. stavek, posvečena pa je prav Adriani Magdovski, drznejši. Naš skladatelj stoji trdno na svojih ustvarjalnih nogah že desetletja in že pred skoraj tridesetimi leti sem ga uvrstil v (takrat) mlado postmodernistično srednjo generacijo tedanjih slovenskih glasbenih ustvarjalcev, t. i. šesto generacijo skladateljev nasploh. Tu je le dobro stoletje estetskih razlik, če že ne še kakšnih drugih ugotovitev: ritem, melodija, harmonija, (tradicionalna) oblika in barve (orkestracija, zasedba). Če je v Franckovi glasbi več polifonskega razmišljanja, je pri Svetetu vse skupaj precej bolj linearno in akordično. Razlike vsekakor so, ampak minimalne, celota je pri obeh in skupaj še vedno izjemno klavirsko povedna. Melodija pri obeh delih in skladateljih ostane kot neposredno nadaljevanje ritma, na prvem mestu, njeni nenavadno čisti obrisi dajejo možnosti širokega razpeljevanja, melodija je pravzaprav neposredni nadaljevalec ritma in s tem motor vsake od navedenih, skoraj bi lahko rekel dvakrat po treh povsem samostojnih skladb. Iz melodij izhaja ustvarjalni nemir, ki ga je pianistka dobro zaznala, še več, na njem je zgradila vse svoje interpretacije. V harmoniji bi lahko rekli, da je Svete neke vrste nadaljevalec Franckove kromatike. Ta spominja na harmonsko govorico nemških romantikov (npr. Richarda Wagnerja), z možatim izrazom. Klavir Adriane Magdovski stoji strumno, kot stojita deli in notni zapisi, in to ne glede na to, da je plošča izšla v Beethovnovem letu. Sam tega in te odsotnosti čisto nič ne pogrešam, kajti Franck in Svete z našo pianistko se izkažejo za nesporne velikane prejšnjega, 20. in aktualnega stoletja. 

Adriana Magdovski je Franckov in Svetetov diptih posnela v studiu Salona Benton (2019) na odličnem inštrumentu, ki je bil v času snemanja brezhibno pripravljen. Temu je svoje dodal še snemalec (in mešalec) Danijel Bauman. Inštrument in zvok sta odlična, ravno pravšnja za estetiko zvoka, ki ga omenjena dela predstavljajo. Plošček je izšel v seriji Classica Slovenica uglednega Kulturnega centra Maribor, Zavoda za umetniško produkcijo in založništvo.