Planet starcev

Domača glasbena scena se zelo razlikuje od tujih scenskih sorodnic. Na njej se bije večna bitka za tantieme in tisti mali košček medijskega prostora, ki ga glasba komajda premore. Neverjetni glasbeni prepad med »starci« in prihajajočo mladino je poskrbel za zevajočo praznino mladostniškega zvezdništva.

Medtem ko nam tujina svoje »proizvode« in nove, nadebudne mulce dnevno servira na pladnju in ko britanska scena skorajda tedensko na naslovnice glasbenih revij postavlja nove face z neverjetno hitrostjo, ki ji le stežka sledi še tako vesten sledilec dogajanja v sodobni pop kulturi, internet pa dela slone iz muh enodnevnic, je v Sloveniji medijski prostor in vsaj ščepec zvezdništva med mladimi glasbeniki redka dobrina.

Kljub zajetni količini nekakšnih mladinskih tekmovanj in impotentnih velikopoteznih showov z iskanjem talentov na največji komercialni in občasno tudi nacionalni televiziji Slovenija nima resnega mladega zvezdnika ne na komercialnem ne na podtalnem področju. Tujina ima tako »otroške« kot najstniške zvezde, ki spadajo v druščino večjih globalnih ikon. Hitri pregled velikanov globalne scene zadnjih dvajsetih in nekaj let (Rage Against The Machine, Nirvana, Prodigy, Daft Punk, The Strokes, Amy Winehouse, Tyler, The Creator ali, recimo, Avril Lavigne, Britney Spears, Rihanna, Miley Cyrus, Bruno Mars in navsezadnje Justin Bieber) naplavi ničkoliko imen, ki praviloma izhajajo iz miljeja mladeničev in mladenk. Večinoma govorimo o avtorski mulariji, ki je za večno skreirala in definirala žanre, kot so bodisi punk, rap, techno, house, grunge in breakbeat bodisi bolj trendovske smeri, kot so drum'n'bass, dubstep, grime ... Danes svetovno sceno in prihajajoče žanre tvorijo rosno mladi glasbeniki, ki so povrhu vsega povečini še avtorji. In Slovenija?

Medtem ko so v svinčenih komunističnih časih hitro vzklila semena in so sceno bolj kot ne kreirali mladi, je danes povsem drugače. Rosno mlada Primož Habič in Anja Rupel sta bila na začetku kariere v Niet oziroma Videosexu stara šestnajst let, kot pozni najstniki so svojo pot pričele zasedbe Laibach, Lačni Franz, Agropop, Kameleon, Berta Ambrož in mnogi drugi, le malce kasneje, a še v cvetu mladosti sta na sceno meteorsko priletela Pero Lovšin (22) in Marko Brecelj (24). V času osamosvojitve in dobršni del devetdesetih je bilo pri nas še vse lepo, po odrih so skakali mladci iz bendov Miladojka Youneed, Ali En, s šestnajstimi je začel po technu brskati DJ Umek, iz moje osnovne šole pa sta izšla dva osnovnošolsko-srednješolska benda, Big Foot Mama in Srečna mladina.

Stvar se je konkretno spremenila po medijskem mrku slovenske muzike. Zadnji val novih in mladih izvajalcev smo ujeli na začetku tisočletja, ko je na nacionalki rovarila lestvičarska oddaja Videospotnice. Mnogi še pomnimo čase, ko je imela vsaka nova komercialna, ob njih pa še nacionalna televizija dnevno oddajo z novo muziko. Televizije in radii so redno ustvarjali domače hite in izvajalce. Danes je nastop domačega glasbenika znotraj oddaje bodisi trenutek za odhod na stranišče bodisi gre za neizmerno trpljenje poslušalstva. Glasbenih oddaj pa sploh ni ne znotraj podzemlja ne komerciale.

RTV Slovenija je kot nacionalni medij prva odgovorna za to, da širša Slovenija ne pozna perspektivnih mladih glasbenikov. Prostor, ki ga prvi in drugi televizijski program in Val 202 namenjajo mladim glasbenikom, ne obstaja. Ah, oprostite, seveda obstaja, saj imamo vendar enkrat letno zastarele nadizbore za Slovensko popevko in Eurosong, ki bi jih morali že davno ukiniti. Maškarada slednjega se je na TV ekrane prebila prejšnji teden in kaže vso patetiko spremljanja domače muzike. One/None Hit Wonderji, ki jih je uspel zgenerirati ta freak show, je zgolj dokaz uredniškega nepoznavanja domače scene. Zmaga na takšnem izboru je žebelj v krsto slovenskega estradnika. Še huje je, da o tem glasbeniki sami niti ne razmišljajo in nekateri celo živijo v utvari, da bodo po tej poti »uspeli«. Glasbeni presežki Vilija Resnika, Dua Platin, Quartissima, Anžeta Dežana, Eve Boto, Karmen Stavec, Regine, Ansambla Roka Žlindre in Kalamarov, Rebeke Dremelj, Alenke Gotar, Hanne Mancini in drugih so kajpak prepoznani, govorimo pa o megazvezdah, mar ne? Od samostojnosti naprej niti eden od zmagovalcev slovenskega izbora v širši domači žurnalistični svet ni navrgel dveh hitov; pravzaprav pa že same zmagovalne kompozicije niso pretirano dobro poznane. Vendar Slovenija še kar tekmuje in meče denar skozi okno, da celi Evropi kaže, kako zelo brezzvezni in zvočno zaostali smo na sončni strani Alp. Mar ne bi bilo pametneje teh fičnikov prekanalizirati v kaj boljšega?

Zvočna zaostalost pove dovolj. Zvok, ki se v tujini prime, v Sloveniji nekdo skopira čez tri ali deset let, ko tega zvoka ni več nikjer, vsi pa bi bili v stiku s časom. Komercialci tako ustvarjajo »slovenske Lady Gage«. Dejstvo je, da je slovensko glasbeno novinarstvo nikakršno in močno apologetsko do odsluženih imen, ki so sama sebi namen. Vsi pišejo o novih albumih Predina, Lovšina in stokrat preživetih glasbenikov, Halo Tivoli polnijo povratniški Hazardi in Pankrti, na terenu pa ni nikogar od novinarskih kolegov, ki se analitično ukvarjajo z glasbo. Nihče nima jajc dvigniti izvajalca v nebo. Če slučajno opazijo talent, o njem sramežljivo, zato da njihove farse in nepoznavanja nihče ne bi prepoznal, spišejo nekaj vrstic ali enkrat, dvakrat zavrtijo njegov komad. Val 202 na eni in Radio Študent na drugi strani ne ustvarjata več pop v prvem in alter hitov v drugem primeru, največji komercialec pa išče v popu sodobne dance skladbe, ker jih pač mora zakonsko vrteti vsaj 25 %, in jih postavlja na svojo playlisto po sedemkrat na dan.

Za razliko od tujine torej v Sloveniji ne ustvarjamo novih izvajalcev. Največji alter bend pri nas je verjetno še vedno Demolition Group, v polju pop rocka pa govorimo o istih izvajalcih že minimalno petnajst let (Siddharta, Big Foot Mama, Dan D, Magnifico, Niet). Tudi v estradi imamo že dobro desetletje ali dve ista imena: Jan Plestenjak, Saša Lendero, Werner, Čuki, Helena Blagne. Velika večina naštetih izvajalcev je avtorsko mrtvih, njihove nove albume kupujejo in njihove koncerte obiskujejo zgolj stari oboževalci, brez železnega repertoarja svojih hitov izpred 15 in več let pa sploh nikogar ne zanimajo. Poznate morda zadnji single Siddharte?

Problem se nadaljuje v tem, da slovenski bend skorajda ne more razpasti. Če razpade, se na novo združi; tako v nekajletnih intervalih zlahka ujamete koncerte Pankrtov, Lačnih Franzov, Hazardov, Buldožerjev, Septembra in Pepel in kri. Ne zavedamo se, da koncertno sceno tvorijo mali, za medijski in večinski svet povečini skorajda anonimni in neznani bendi, ki preigravajo svoj material v »luknjah« širom države, hkrati pa nihče izmed novih izvajalcev s kartami ne more napolniti niti dvorane za 300 ljudi, kar je žalostno. Ko jih širša javnost zazna, so ti mladi glasbeniki na sceni že desetletje, doma imajo otroke in hodijo v službe. Dodatni problem znotraj popa so bleferski avtorji, ki s svojimi zgodbicami kaj hitro uničijo kariero talentiranih mladih vokalistov in vokalistk, saj je med pop izvajalci mnogo takih, ki niso avtorji.

Če želimo v bodoče v vseh poljih sodobne pop kulture odkrivati nove izvajalce, potem bomo morali najprej urediti medijsko sceno. Namesto izmučenih fac, ki so na sceni zgolj kot (kruho)borci za svoje avtorske pravice in so dobro oprti s strani avtorskih in izvajalskih kolektivk, bomo morali poiskati nove, zanimive in sveže face. Vsekakor bo poleg medijskega sveta in vseh, ki bi se s tem morali ukvarjati (RTV SLO), svoj lonček moralo pristaviti tudi Ministrstvo za kulturo, ki bi za začetek, recimo, lahko izbralo deset mladih izvajalcev in jim financiralo eno ali dvoletno delo s tujimi producenti ter jih poslalo na obsežno evropsko turnejo, kjer se bendi naučijo vsega, česar ne znajo, in morajo prepričati še koga drugega razen svojih petnajst kolegov. Večina bi odpadla, toda če bi na ta način dobili na generacijo vsaj en bend ali dva, ki bi bila solidna v evropskem merilu, potem bi bila to dobra osnova in zametek prave scene. Tudi v studio nacionalke bi lahko pripeljali dva ali tri producente, ki so zvočno sposobni parirati progresivcem iz tujine; kajti pri nas vse očitneje teh ljudi ni ali pa gre za mlade didžeje in elektronske izvajalce, ki jih še pred Slovenijo prepozna tujina sama, šele nato začnejo (z mastnim zamikom) o njih v superlativih pisati domači »novinarji«. Ministrstvo bi moralo skupaj z nacionalnimi mediji prevzeti nase tudi edukativno funkcijo, starši in učitelji bi morali mulce učiti kreativnosti, ker očitno sistem, kjer se vsi učijo, kako preigravati druge, in ne, kako postati avtor, ni kreativen in ne deluje. Prinaša nam zgolj ogromno šolanih glasbenikov brez avtorskega pridiha.

Problematika mladih domačih glasbenikov izvira tudi iz dejstva, da jih »starci« aktivno ovirajo pri skoraj vsem. Starci tako nimajo predskupine, združujejo se v ceh, s pomočjo katerega ti odsluženci letno dobivajo dovolj zajetne vsote, v medijih pa jih pokrivajo njihovi odsluženi kolegi. Kar poglejte kulturna uredništva večine slovenskih medijev, opremljevalcev in novinarjev Vala 202, oblikovalcev oddaj na nacionalki itd. Mladih, ki spremljajo sceno, tam skorajda ni, posledica tega pa je nenehno vrtenje in pisanje o »starcih«.

V polju popa in komerciale bomo za hit potrebovali avtorje in izvajalce, ki bodo vsaj sledili resnim zvočnim podobam tega trenutka, še prej pa bo treba ukiniti zakonske odstotke glasbe, ki se praviloma vrtijo ponoči in so zgolj potuha za glasbene upokojence, ki nikoli ne razpadejo.

Zadnji slovenski izvajalec, ki se mu je posrečilo opozoriti nase in si prislužiti nekakšen status, je križanec med pevko Neisho in Modrijani, zadnji resnejši hit domače produkcije je ravno komad veljakov narodnozabavne muzike, ki prav tako delujejo petnajst let. Navsezadnje so tudi medijski ljubljenčki alterja (N'toko), sredine (Dan D, Umek) in popa (Plestenjak) potrebovali dobra desetletja, da so prišli do statusa velikanov. Napovedujem, da bo naslednji veliki dogodek domače scene vrnitev nekoga izmed že davno razpadlih, naj si bodo to Gu-Gu, Videosex ali kdo drug iz spomeniškega varstva. Vse to najbolj ubija mlade, progresivne in alternativne izvajalce, ki bi morali biti že davno protagonisti domače scene, a so dejansko trenutno namesto njih to zabavnjaki.