Po(po)lna praznina

Drugi samostojni album Iztoka Korena, Praznina / Emptiness, seveda ni zvočna luknja, nič takega, kamor odvržemo odvečne zvoke sveta, temveč ima svoj spontani tek v odprtem razdajanju v svet, prostodušno in iskreno, ki ga zlahka podoživimo, če smo v pravem razpoloženju, v atmosferi prevladujočega hrupa pa ga zlahka tudi preslišimo. Digitalni album, ki obstaja tudi v fizični obliki, je na razpolago od prvega aprila letos. Izdala ga je italijanska založba Torto Editions, za miks in mastering pa je poskrbel mojster Dejan Lapanja. Vesel sem, da me je avtor potegnil v razmišljanje, v ponovno premetavanje temeljev. Meditacij je neskončno, ni pomembno kakšnih, od glasbenih, verskih, filozofskih in splošnih do preprostih, kjer človek samo poizkuša poiskati ali osmisliti svojo nulto točko, pozicijo bitja tu in zdaj. Korenova glasbena meditativnost v tem smislu ne izstopa, je pa lepo izpeljana in potegne vase.

Vsi smo duhovno in vase zagledana sebstvo, samost, jaz. Iztok Koren je svojo praznino, »nulto točko ustvarjanja«, napolnil z meditacijo, pentatonskim mantranjem brez zadržkov, in nam v poslušanje dal svoje razpoloženje, svojo duhovno muzično pra(zni)no. Praznina je lahko vakuum, v glasbi pa pentatonska lestvica. Praznina je nezvočje, pentatonika pa formula, ki reši tišino pred mrtvilom in ponudi neomejeno količino tonskih kombinacij. Pentatonika je glasbeni šah, kraljica zvočnega mantranja in ljudske izraznosti. Težko se je dokončno opredeliti glede te lestvice, je pa res, da se stalno pojavlja, stalno se reinkarnira, neodvisno je vzniknila tako rekoč na vseh koncih sveta, njeni nesmrtnosti ni videti konca. Zvočni arhetip številka ena. Kar sitno razmišljanje, če pomislimo, koliko pentatonski in osnovni ritmični vzorci kradejo prav osebnemu izrazu, režejo v bit posameznikove izvirnosti, kako mu na silo kratijo pravico do kreativne moči in ga odvračajo od sebe zaradi svoje absolutne form(ul)e, ki je, priznajmo, popolna. In je čarobna, prevrtljiva naprej in nazaj, nima ne osrednje točke ne glavnih izhodišč, je sama v sebi zaokrožena samozadostnost in nekakšna glasbena lava, reka iz nedrij zvočne pokrajine. Kleč in odrešitev, duh in dah, ko zmanjka sebe. Pobeg v zanesljivo petje in zvočenje kozmosa in vedno nov začetek. Najraje se ponudi takrat, ko glasbeniku zmanjka lastne izpovedi, ko zastavi novo pot, ko zahrepeni po svobodi ...

Zvočni redovi in ustaljene manire so preizkušnja za vsakega muzika – vse je bilo že preigrano in še nič do konca povedano. Glasba je nesmrtna, večna. Njena struktura je njen zvočni prepih sveta. Res se rada lovi na harmonske blaženosti, silno rada teče po melodični strugi, ritmično se vedno znova bliža četrtinki, srčnemu pulzu ..., da ne naštevam dalje, a v svojem zaledju se vedno skriva čudež: glasba odpira dušo, um in srce, glasba je presežek fizike, snovne oblike zvoka. In glasba je tudi meditativni jaz, ki mantra samega sebe in se osmišlja. Tu nekje slišim Korena. Ukvarja se sam s sabo, s svojo praznino, ki je vedno temelj novega začetka, notranje konflikte prenasičenosti razrešuje skupaj z nami. Išče našo samoto, našo praznino, tam, kjer se vse neha, se glasba lahko ponovno vzpostavi kot valenca, kot duhovno fizična vez. Paradoks? Niti ne; je kdaj drugače? Vedno smo sami samo takrat, kot smo skupaj, glasba je ena, ko je last vseh ...

Vesel sem, da me je avtor potegnil v razmišljanje, v ponovno premetavanje temeljev. Meditacij je neskončno, ni pomembno kakšnih, od glasbenih, verskih, filozofskih in splošnih do preprostih, kjer človek samo poizkuša poiskati ali osmisliti svojo nulto točko, pozicijo bitja tu in zdaj. Korenova glasbena meditativnost v tem smislu ne izstopa, je pa lepo izpeljana in potegne vase. Čeprav nerad trgam iz koncepta, tako pravijo avtorji plošče: »Praznina je nujni pogoj za zaustavitev škode, za ponovno vzpostavitev stika s samim seboj, za očiščenje in trezno etično presojo svojih dejanj (...) umetnost bi morala biti del skupnega.« Tako, tu se že nekako srečamo z artističnim aktivizmom. Kot je bilo od nekdaj z željo, da se muziki povrne sociološki pomen, družbena bit. Glasba je bila vedno v službi duhovnosti, družbe, življenja, brez nje ni bilo niti ene revolucije, niti ene religije, nič človeškega ni bilo izpeljanega v odsotnosti glasbe, sploh če še sami tišini pripišemo zvočni pomen. Je tkivo, ki nas veže od rojstva do smrti (in čez, če nismo totalni ateisti). 

Vse skladbe na plošči je izvedel Iztok Koren brez presnemavanja, z uporabo bendža, tristrunskega bendža, guembrija, električne kitare, modularnega sintetizatorja, efekt pedalov, kontaktnih mikrofonov, tolkal, jeklenega bobna in balafona. V vsakem primeru z veliko mero estetike in lahkotnosti pa z občutkom in zavestjo, da ima v rokah krhko materijo.