Počasi je prehitro

Avgusta 2017 je po domačih glasbenih krogih na Facebooku zaokrožil eden boljših lokalnih glasbenih memov doslej, pod katerega se je podpisal prekmurski muzičar Sašo Benko (Borghesia, Werefox). Šlo je za prepoznavni format pacienta, ki se zbudi iz kome in z medicinsko sestro spregovori prve besede. Nekako tako je šel: »Gospod, v komi ste bili od leta 2000,« nakar gospod radovedno odvrne: »Koliko albumov je izdal kleemar?« Če je bil še do nedavnega odgovor nič, smo ob zadnjih izdihljajih najmanj poletnega med poletji po sedemletnem čakanju v posluh nazadnje le dobili tisto, na kar smo mnogi iskreno in potrpežljivo čakali – albumski prvenec prekmurskega producenta in glasbenika Mateja Končana, nekdanjega člana zasedb Manul in  Lollobrigida, ki ga večina pozna pod imenom Kleemar. Po tihem umiku s scene nekje po letu 2015 je kot ustvarjalec glasbe zadnja leta sodeloval pri različnih umetniških in gledaliških projektih, nedavno pri projektu Twisted Tales v produkciji Institute for Transmedia Design. Njegov as v rokavu je preprosto dejstvo, da ustvarja izven orbite aktualnih elektronskih trendov in pri produkciji izhaja iz koncepta igre kot raziskovalnega procesa brez jasno zastavljenega cilja, ki te lahko pripelje marsikam. V smislu fleksibilnosti in filigranskosti njegovega izraza ga je moč delno primerjati z aktualnim britanskim producentom Nathanom Fakom, vendar Kleemar ostaja razred zase. no love in modern world je brez dvoma eden bolj izpopolnjenih in brezčasnih slovenskih elektronskih albumov zadnjega desetletja, ki si zasluži vso pozornost domače (elektronske) javnosti.

Kleemar se je v slovenski glasbeni kolektivni spomin vtisnil zaradi skorajda ponarodelih ereševskih hitov Sajkolejfanje iz Klubskega maratona 2004 in kasnejših Bored of Canada, 4M in Made In My Hand z leta 2013 izdanega skupnega EP-ja Banana Split s triom Trus!, ki je izšel pri založbah Moonlee Records in God Bless This Mess. Dobro se spomnimo tudi njegovih redkih nastopov, denimo tistih iz marca in aprila 2014 v Kinu Šiška v sklopu festivala Tresk in kot predvozača islandskim sanjačem múm. Kleemar je jahal val nove, izrazito avtorske elektronske glasbe na presečišču tradicij IDM-a, downtempa, chillwava, popa in raznorodne klubske elektronike, ki so ga v globalnem kontekstu sprožili ustvarjalci, kot so Caribou, Four Tet, Gold Panda, Tycho, Mount Kimbie in podobni. Vendar je njegov estetski okvir že takrat segal dlje in proti izvorom ponesrečeno poimenovanega žanra, ki se je pretencioznosti navkljub nekako prijel in ostal relevanten vse do danes – IDM, tj. inteligentna plesna glasba, včasih opisana tudi kot braindance, ambientalna elektronika oziroma ambientalni downtempo. Kljub očitnim mežikom naklonjenosti pionirjem, kot so Boards of Canada, Autechre, Plaid in drugi, je Kleemar vselej ustvarjal izven kalupov in preverjenih obrazcev. Lahko bi piarovsko pretiravali in navdihnjeni s strani samomitologizacije in samomistifikacije likov, kot sta Vlado Kreslin in Feri Lainšček, govorili celo o mističnem prekmurskem karakterju, ki izžareva iz njegovih produkcij. V resnici pa bi težko našli oprijemljive zvočne reference, ki bi njegova blagozvočja vezale na poplavne ravnice in mrtve rokave reke Mure. Obenem smo prepričani, da je Kleemarju zadnja skrb gojenje lastnega mita ali ustvarjanje umetnega hajpa. Tako kot vse njegove doslejšnje produkcije so tudi komadi prvenca no love in modern world eno samo posvetilo božajočim elektronskim frekvencam in barvam, ki poslušalca zibajo v intimne eksplozije subjektivnih asociacij, zakopanih čustev in ekstatične nostalgije. 

Kot sem izpostavil že na nekem drugem mestu, bi bilo pri avtorjih, kot je Kleemar, bolj smiselno kot o IDM-u govoriti o (kant)avtorski elektronski glasbi. Če se kantavtorstvo definira skozi določene prepoznavne kitarske prijeme, barvo glasu oziroma značilna besedila, pa lahko v njegovi glasbi primerljive vzporednice najdemo v zvenu sintovskih padov, raztegnjenih »vocoder« vokalih in raznih vokalnih zankah, ki v komade vnašajo določeno naracijo, ter seveda v prešerno-melanholičnih atmosferah, ki na trenutke premorejo nekakšno vaporwave patino. no love in modern world je namreč epitom razpoloženjskega albuma. Marsikateri komad bi se lahko znašel na kateri izmed razpoloženjskih Spotifyevih plejlist kot Alone Again, Music For a Workday ali You & Me. Vendar nas za razliko od površinske manipulacije razpoloženj na podlagi algoritemskega dualizma vesel/žalosten Kleemarjeve produkcije vodijo skozi različna zakotja našega podpodja in v poslušalcu vzbudijo vse od občutkov čistega upanja in brezpogojne empatije do nepoboljšljive nostalgije ter najstniškega svetobolja. 

no love in modern world je luč sveta ugledal šele sedem let po zadnji izdaji. Lahko bi trdili, da je Kleemar s tako dolgim čakanjem zamudil vlak in izgubil na aktualnosti, a bi pri tem pozabili, da je bil IDM že leta 2013 star več kot dvajset let. Tako kot že na EP-ju Banana Split, tudi na prvencu osrednja estetska referenca ostajajo pionirji, ki so ledino orali v 90. letih. Njegov as v rokavu je preprosto dejstvo, da ustvarja izven orbite aktualnih elektronskih trendov in pri produkciji izhaja iz koncepta igre kot raziskovalnega procesa brez jasno zastavljenega cilja, ki te lahko pripelje marsikam. V smislu fleksibilnosti in filigranskosti njegovega izraza ga je moč delno primerjati z aktualnim britanskim producentom Nathanom Fakom, vendar Kleemar ostaja razred zase. no love in modern world je brez dvoma eden bolj izpopolnjenih in brezčasnih slovenskih elektronskih albumov zadnjega desetletja, ki si zasluži vso pozornost domače (elektronske) javnosti.

Nazadnje omenimo še plemenito dejstvo, da bodo pri založbi rx:tx ves zaslužek od prodaje albuma v prvih štirih tednih donirali Radiu Študent, katerega usoda se bo v prihodnjih mesecih odločala v pisarnah ŠOU-a in Ministrstva za kulturo. Kmalu bo znan odgovor na vprašanje, ali je v sodobnem (birokratskem) svetu še kaj ljubezni do neodvisne slovenske glasbe.